Brez enotnosti ni zmage
Poletje se nadaljuje, vročina skoraj ne pojenja. Opozorila o skrbni porabi vode tako ostajajo. Jih upoštevamo? No ja, skoraj gotovo veliko bolj kot tista o enotnosti, ki smo jo pripisali celo k državnemu prazniku. V teh dneh smo enotni zgolj pri eni zadevi in to so olimpijske igre, o kakšni drugi enotnosti, tako v političnem kot družbenem življenju, pa res ne moremo govoriti.
Ko izrečem besedo enotnost, mi pred oči najprej pridejo dnevi plebiscita, to pa je tudi bila skoraj edina enotnost, če dodamo še referendum o vstopu v Evropsko unijo, pod katero se lahko podpišeta slovenski politični in družbeni prostor.
V veliki večini medijev smo lahko v tem tednu brali, kako neenotna je slovenska vlada, ki se s tem, kdo je in kdo ni prišel na „ad hoc“ sklicano proračunsko sejo in komu je oziroma ni kaj pomembno, obmetava kar preko spletnih omrežij. To je način dela, ki vse bolj kaže na neenotnost, ki smo ji bili v slovenski politični zgodovini pogosto priča. Tako znotraj DEMOS-a, kar je pripeljalo do razpada osamosvojitvene vlade, tudi neenotnost znotraj Slovenskih krščanskih demokratov je pripeljala do nič kaj slavne združitve s SLS in nato tudi do razdora združene stranke, še svež primer pa je neenotnost znotraj t.i. trojčka KGB (LDS, Zares in SD), ki je pripeljala do predčasnih volitev.
V minulih mesecih in tudi v dneh, ki so pred nami, je slovenska politika vnovič pozvana k enotnosti. Ta pa naj bi se odrazila pri vpisu zlatega fiskalnega pravila. Uspeh vpisa je odvisen od tega, kdo bo v prihodnje pisal zgodovino naše države. Predsednica Nove Slovenije je v dneh, ko je stranka praznovala svoj 12. rojstni dan poudarila, da je neenotnost političnega prostora eden od razlogov za nadaljnje padanje bonitetnih ocen Slovenije, zato je potrebno čim prej strniti vrste. „Trdno verjamem, da v Sloveniji še obstaja toliko volje in razuma, da bomo sami popeljali državo iz krize in nam ne bo treba zaprositi za tujo pomoč,“ je optimistična predsednica koalicijske NSi Ljudmila Novak.
A optimizem bo potreben tudi pri vseh ostalih koalicijskih pa tudi opozicijskih strankah, ki bodo morale preseči osebne zamere, politično preračunavanje in skupaj narediti nekaj dobrega za Slovenijo. Ne trdim, da jim bo to uspelo z danes na jutri, a če imajo vsi pred seboj potrebo po izhodu iz krize, poteze ne bodo težke, če pa bomo še naprej brali dopisovanja na spletnih socialnih omrežjih, uspehov ne moremo in ne smemo pričakovati, saj nekdo, ki tako na eni kot na drugi strani ni sposoben konstruktivnega dialoga, skoraj da ni vreden, da sooblikuje slovenski politični prostor.
Kako pomembna je enotnost znotraj politike in tudi znotraj posameznih strank, dokazuje Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka. Zanos prvega predsednika dr. Andreja Bajuka, predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta in mnogih drugih je botroval k podvigu in povezovanju sil, da se je 4. avgusta 2000 rodila nova stranka, ki je do danes preživela mnogo vzponov, a tudi padcev. A prav enotnost je bila tista, ki je stranko po izpadu iz parlamenta popeljala nazaj v državni zbor in dokazala, da brez enotnosti ni zmage. Po drugi strani pa lahko neenotnost znotraj stranke pripelje do tega, kar smo videli v SD-ju, ki se je prepolovil in razbil.
Zgolj nekaj nakazanih neenotnosti je zadostna šola, kaj vse nas lahko čaka, če politika ne strne svojih vrst. Ali ji bo to uspelo, pa je odvisno samo od tega, ali je prav ta politika pripravljena obiti lastne interese.