ANDREJ ŠTER V INTERVJUJU ZA KRŠČANSKI DEMOKRAT: IZZIV IŠČEM V TEM, DA NEKO POPOLNOMA IZGUBLJENO SITUACIJO OBRNEMO V POZITIVNO

Nekdanji notranji minister in član SKD Andrej Šter je danes vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve. V času koronakrize je eden izmed bolj izpostavljenih in obremenjenih slovenskih uradnikov, saj skupaj z ekipo pomaga Slovencem, ki so v tem času ostali v tujini in si želijo nazaj v domovino. Andrej Šter ljudi navdušuje tudi s svojo neposrednostjo, saj stvari pove tako, kot jih vidi, kar je za diplomata neobičajno. humor pa pri svojem delu doživlja kot glavni blažilec napetosti.

O vsem tem je spregovoril tudi v intervjuju za novo številko Krščanskega demokrata, ki si ga lahko preberete spodaj. Celotno številko Krščanskega demokrata pa si lahko preberete TUKAJ.

Naj začnemo pogovor z vprašanjem, ki si ga te dni vsi zastavljamo, kako ste, predvsem pa, kako zdravje?

Trdim, da sem dobro in se ne pustim prepričati, da nisem dobro. Je pa tako, da sem boljše, kot bi si zaslužil, pa slabše, kot bi si želel.

Prišel, videl, spravil Slovence domov. Tako so opisali vaše delo zadnjih nekaj tednov. Kako gledate na delo, ki ste ga opravili, ko ste vrnili praktično vse Slovence domov?

Govorite v pretekliku, a še v ponedeljek, 20. aprila, je bilo izven Slovenije 518 Slovencev, ki so želeli pomoč pri vrnitvi v domovino. Vedno znova se najde še kdo in bojim se, da naloga ne bo nikoli v polnosti končana. Premikamo se iz tipskega načina reševanja v bolj specifične primere, tako da naloga še zdaleč ni končana. Na koncu so nas seveda počakali najbolj težki primeri. Konec tedna na primer rešujemo slovensko pediatrinjo iz Mosula v Iraku. To bo zanimivo potovanje iz Mosula v Bagdad, iz Bagdada v Malago, iz Malage v Amsterdam, iz Amsterdama v Frankfurt in iz Frankfurta v Zagreb ali pa na Dunaj.

Koliko je pri delu vaše ekipe stvar improvizacije in sreče in koliko so pomembne izkušnje in dobre veze oziroma poznanstva v svetu?

Najpomembnejša stvar je, da se mora veliko ljudi truditi za to, da na koncu reševanje uspe. V učbenikih marsikaj piše, a takšne situacije kot jo imamo danes zaradi epidemije koronavirusa, še nismo nikjer nikoli doživeli. Morda smo imeli približno podobno situacijo, ko je Evropa doživela izbruh islandskega vulkana, a tudi takrat ni bilo tako hudo. Ob vsem znanju in izkušnjah sta pa najbolj pomembni iznajdljivost in vztrajnost. Ne smeš se ustrašiti odgovora na drugi strani, da nekaj ni mogoče izpeljati.

Že nekaj časa velja odločitev slovenske vlade, da lastnih poletov Slovenija ne organizira, tako da smo vezani na komercialne ali pa evakuacijske lete drugih držav. Sem pa vedno znova presenečen, kje vse po svetu boste srečali Slovence – recimo na Lofotskem otočju, ki je skorajda na severnem polu ali pa v Gambiji.

Kakšnega človeka pa zahteva vaše delovno mesto? Večkrat ste rekli, da ste tudi v vlogi terapevta, ki bodri ljudi.

V kriznih časih ugotoviš, če je nekdo res pripravljen za delo na nekem položaju. Moja izkušnja je, da se ženske v kriznih časih bolje obnesejo kot moški. Moški namreč prej odnehamo in rečemo, da se nekaj ne splača. V kriznih situacijah je potrebno človeku iz glave izbiti misel, da je revež in ga spraviti iz paničnega razpoloženja. Zagotovo smo kombinacija psihologa in spovednika, pa še malce prebrisan je treba biti (smeh). To zadnje je precej pomembno pri svojcih. Mlad človek namreč včasih razmišlja drugače od svojih staršev, zato je treba staršem povedati, da je vse ok, četudi nisi stoodstotno prepričan, ali je res vse v najlepšem redu. Je pa to logično, vsi smo v vsakem trenutku navajeni, da pomislimo na najhujšo možno varianto. Prav zaradi tega je še bolj pomembno, da znaš ljudi prepričati v to, da ohranjajo pozitivno razmišljanje.

Ali je za takšne primere kot je bilo širjenje epidemije koronavirusa pripravljen kak protokol?

Eden izmed protokolov je seveda Lizbonska pogodba, ki pravi, da si EU države med seboj pomagajo. Torej, če v neki državi nimamo svojega konzularnega predstavništva, nam pri tem pomagajo druge članice EU, ki ga v tej državi imajo. Lahko računamo tudi na evropski fond za povrnitev evakuacijskih akcij v višini 75 odstotkov. A zgodilo se je, da je mnogo držav evakuiralo svoje državljane iz Vuhana, takoj po tem pa je EU priznala, da je denarja za evakuacije zmanjkalo. Priznati je potrebno, da v tej krizi od Evropske unije ni bilo prav veliko pomoči. Ta kriza nam je tako tudi pokazala, da zagotovo ni vse tako, kot smo mislili, da je.

Obrambni minister Matej Tonin je pred časom izpostavil idejo, da bi Slovenija morala imeti svoje lastno transportno letalo. Bi takšno letalo olajšalo vaše delo?

Absolutno ga potrebujemo. Mi smo zelo žalostna država, saj imamo le eno letalo, ki ga je vojska kupila leta 1994. A že s tem letalom smo rešili kar nekaj ljudi, pa čeprav je silno počasno letalo. Tako smo morali skleniti pogodbo za francosko 50-sedežno letalo, ki je v domovino pripeljalo ogromno ljudi. Za to smo sicer porabili 350.000 evrov, saj smo vse prepeljali brezplačno, dobro pa je, da so nam ljudje v donacijski sklad namenili skoraj pol milijona evrov. Pokazalo se je, da bi še kako potrebovali transportno letalo. Pa ne samo za krizne primere. To ni samo stvar denarja, ampak dojemanja, kdo smo. Če smo resna država, je treba imeti tudi za take krizne primere ustrezno rešitev. Ni rečeno, da bomo vedno imeli sosede, ki bodo vselej pripravljeni s svojimi letali voziti naše državljane.

Kot je razumeti so vaši delavniki so precej razgibani oziroma polni. Je vedno tako in predvsem, kako ste fizično vse to zdržali?

Treba je priznati, da delovni dan ni vedno tak kot v teh kriznih časih. V teh dneh pa je treba vstati tudi ob treh ali štirih ponoči in voditi kakšno evakuacijo ali prevoz. Po navadi gre za rutinske akcije, ki pa se vedno lahko razvijejo v živčno vojno, ko je potrebno sredi noči ljudi buditi in jih prepričevati, da je treba nekaj nujno storiti. Zaradi tega včasih malo spim in sem temu ustrezno zoprn. V tem pa najdem velik izziv, saj svoje zadovoljstvo iščem tudi v tem, da neko popolnoma izgubljeno situacijo obrnemo v pozitivno. Ko nam uspe, je občutek zares dober. Je pa res, da včasih kakšna stvar tudi ne uspe.

Čeprav ste diplomat, pa pogosto prav nič po diplomatsko ne zavijate besed v celofan in poveste stvari brez dlake na jeziku. Koliko zamer ste si že nakopali zaradi tega?

Osebno sem na stališču, da je bolje takojšna zamera kot olepševanje situacije. Če nekaj ni dobro, je najbolje že takoj na začetku povedati svojemu sogovorniku, da naj neha in da se stvari ne smemo tako lotevati. Prepričan sem, da je to treba jasno povedati. Seveda pa to ni diplomatsko. A diplomacije, ki so jo delali ljudje, oblečeni v frak, jedli kaviar, pili šampanjec in se vozili s kočijo, že dolgo ni več. Nekateri si še vedno predstavljajo, da je diplomacija takšna, da prideš v službo v tujo državo in odpreš časopis ter bereš. Nekaj napišeš in to pošlješ v svojo državo. Ti časi so že zdavnaj mimo. Danes je pomembno, da si tam, kjer se sprejemajo odločitve in da imaš svoje mnenje. Diplomacija po mojem mnenju je enako kot igranje nogometa na tujem terenu. To pomeni, da smo kar dobri, če je rezultat izenačen, če pade gol, pa je praviloma v naši mreži. Zaradi vsega povedanega sem prepričan, da takojšnja jasna in odločna beseda ni napačna odločitev.

Poleg tega ste dokazali, da se tudi v teh kriznih razmerah znate pošaliti…

Mislim, da je humor pomembna stvar, predvsem pa je pomembno, da se znaš pohecati na svoj račun. Vse tiste silno resne stvari je potrebno pogledati z nekaj distance in videti, kje nisi najbolje odreagiral. Če se znaš šaliti na svoj račun, boš vedno znal skrbeti za dobro voljo. Humor je sicer zelo dober blažilec napetosti. Če namreč znaš človeka nasmejati, boš z njim težko skregan.

Na Twitterju smo lahko zasledili veliko pohval na vaš račun. Se vam zdi, da so vas ljudje zaradi vaše jasne govorice in tudi treznih reakcij v času največje krize prepoznali kot nekoga, mu lahko zaupajo?

Potrebno je zelo realno gledati na javno naklonjenost, ker se ta lahko takoj obrne. Moram pa reči, da sem v teh dneh krize od ljudi dobil res veliko zahval. Ko vidiš, kako veliko je nekomu pomenilo, da je lahko prišel domov, je to vredno veliko več kot 8 ur spanja skupaj. To vidim tudi pri svojih kolegih. Vse nas dvigne to, da nam kakšna stvar zares uspe. Delati iz tega kakšne visoke zaključke ne bi bilo prav, a videti, da si nekomu zares pomagal, je pa vseeno lep občutek.

Že pred leti ste se zavzeli za pomoč somalijski deklici, aktivni ste bili v okviru slovenske sekcije malteškega viteškega reda, javno ste kritizirali slovenske posrednike, ki novačijo tuje delavce in služijo na njihov račun. Pomoč drugim, ki so v težavah se zdi nekakšna rdeča nit v vašem življenju?

Moje delo na konzularnem predstavništvu je že samo po sebi pomoč ljudem. Vesel sem, da lahko delam z ljudmi, ko sem namreč moral delati s papirji, sem bil bolj nesrečen. Omenili ste nekaj projektov, pri katerih sem sodeloval, a moram omeniti še enega. Z malteškimi vitezi smo odšli leta 2015 na mejo in tam pomagali beguncem. To med ljudmi ni naletelo ravno na podporo, saj je prevladovala miselnost, naj raje poskrbimo za svoje ljudi, šele potem pa za tujce. Vsakega kritika sem pozval naj gre z nami, da bodo situacijo na Obrežju videli na svoje oči. Če si namreč pridobimo zavest, da je dobro delati dobro, potem bomo znali delati dobro vsem. Ko začnemo enkrat tu delati razlike, se bodo vedno našli ljudje, ki ne bodo dovolj dobri za našo pomoč. Logika bi morala biti ravno obratna. Nihče ne bi smel biti nevreden naše pomoči.

V devetdesetih letih ste bili notranji minister in član SKD. Še simpatizirate s krščanskimi demokrati in vidite kakšno povezavo med tistimi časi in današnjimi?

Ločnico med tistimi in današnjimi razmerami vidim v tem, da je bilo v devetdesetih letih neznansko veliko idealizma. Z današnjimi očmi bi rekli, da je bil ta pogled, da je mogoče s poštenim in dobrim delom vse stvari narediti, naiven. Spomnim se svoje matere, ki je sedaj že dolgo pokojna, kako je pri svojih 60. letih za prve demokratične volitve ponoči z navdušenjem lepila plakate. Danes ljudje niso več pripravljeni lepiti plakatov, treba je najeti ljudi, da to počnejo za denar. Zdi se mi, da danes zelo malo ljudi še kaj zna, nihče več ne bere.

Zdi se mi, da je bilo takrat drugače tudi v parlamentu. Imeli smo različna mnenja in smo se zelo razlikovali, a nismo se toliko kregali, da bi se med seboj sovražili. Ostali smo dobri znanci. Mislim, da politika premalokrat posluša drug drugega, sploh pa premalokrat poskuša iz različnih mnenj potegniti kakšno skupno modrost. To pa ne pogrešam samo v političnem, ampak tudi v družbenem življenju. Zaprli smo se vsak v svoj stolp in vse tisto, kar nas ne ogroža, mirno dopuščamo. Tudi, če je slabo. Slovenska politika se je spridila takrat, ko so se z njo nehali ukvarjati resni ljudje. Cel kup ljudi je danes, ki rečejo: »Ne gre mi tako slabo, da bi se ukvarjal s politiko, kar naj se z njo ukvarjajo drugi.« Ob takem razmišljanju nimamo pravice jamrati in nas te stvari sploh ne smejo skrbeti. Ko pa državljane neha zanimati in skrbeti, je pa država blizu svojemu propadu. Aktiven državljan ni koristen samo sebi, ampak vzdržuje državo. Mislim, da smo v Sloveniji šele na začetku razumevanja demokracije. Prišli smo do možnosti, da smo svobodna država, a naučili se v teh letih nismo prav veliko. Za ta blagoslov, ki se je nam zgodil v začetku devetdesetih, sem prepričan, da je bil izmoljen. Drugače ne morem razložiti, kako nam je uspelo smukniti skozi to okno priložnosti. Mnogim narodom to še vedno ni uspelo.

Vaš prosti čas? Koliko ga imate? Kaj radi počnete ko niste vpeti v diplomacijo?

V teh dneh ga je zares malo. Drugače pa rad preživljam dneve s svojo vnukinjo, ki je stara leto in tri mesece. To je ravno prava starost, da lahko na vrtu skupaj odkrivava rože in živali. S soprogo sva se spoznala v zboru, kar pomeni, da sva precej »mahnjena« na zborovsko petje. Sedaj ne pojem več, kadar mi čas dopušča, sem pa z veseljem na kakšnem dobrem koncertu. Ker sem imel v tem času zelo malo stika s sorodniki in prijatelji, pa me bo po tej krizi zagotovo stalo kar nekaj piknikov in drugih druženj, da bom izboljšal odnose z vsemi, ki sem jih v času koronakrize zapostavljal.

Bil ste tudi eden od glavnih organizatorjev obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Kakšen zalogaj je bil to v obdobju brez mobilnih telefonov in elektronskih sporočil?

To je bila zelo lepa izkušnja. Takrat smo se šalili, da imamo s podobnimi nalogami toliko izkušenj kot z lastno smrtjo – torej nič (smeh). Papežev obisk je namreč zelo resna stvar. Tudi takrat je bilo veliko ljudi, ki so želeli pomagati na napačen način. Pa nam je vseeno uspelo in se je s papežem lahko srečalo 600.000 ljudi. Situacija pa je bila precej slaba, ker še en teden pred obiskom ni bilo veliko prijav in nismo vedeli, koliko ljudi bo sploh prišlo. Na koncu se je pokazalo, da se damo Slovenci dolgo časa žgečkat, potem pa le pridemo. Bilo je zares svečano in lepo, spletlo se je tudi ogromno anekdot.

Kljub temu, da se v Sloveniji skoraj vsi zgražajo nad zastarelim javnim prevozom, vam uspeva, da ste mobilni tudi brez vozniškega izpita? Zakaj ga nimate?

Nikoli ga nisem delal. To pa najprej zaradi lenobe, sedaj pa to že interpretiram kot moj največji prispevek k varnosti v cestnem prometu. Bil bi namreč zelo slab voznik, saj med vožnjo preveč modrujem (smeh). Sem pa ugotovil, da je za moje delo dobro, da se vozim z vlakom, saj tam slišim javno mnenje tako, da ga ne morem preslišati. Ljudje tam zelo jasno povedo, kar jim leži na duši. To je po mojem mnenju za vse, ki delajo na izpostavljenih javnih funkcijah, predvsem prednost.