Aleš Hojs slavnostni govornik na prireditvi Pristava 1990 – 2013

Podpredsednik NSi in nekdanji minister za obrambo Aleš Hojs je bil v petek, 6. septembra slavnostni govornik na prireditvi ‘PRISTAVA 1990 – 2013”, ki jo je v Stični organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. V združenju je aktiven član tudi Aleš Hojs. V nadaljevanju objavljamo njegov govor.

“Spoštovani
zbrani prijatelji,

spoštovani gospe in gospodje,

dragi varuhi slovenske osamosvojitve!

Živimo v časih, ko je gospodarsko in javno finančno stanje
države vedno bolj kritično, ko smo državljani skoraj dnevno  obdarjeni z novim davkom, v časih, ko aktualna
vlada pričenja z rušenjem lokalne samouprave in uničevanjem razvoja, ki so ga
manjše občine v teh letih dosegle, v časih, ko je obrambni minister suverene
evropske države in članice zavezništva NATO na uradnem obisku predsednika tuje države
le član delegacije ljubljanskega 
župana.  Živimo tudi v času, ko
duhovniki vojaškega vikariata zgolj zato, ker se spominjajo pomorjenih rojakov
pišejo poročila in ko so medijsko najpomembnejša sporočila slovenskim
državljanom ta, ali častnik trgovske ladje nižjega ranga lahko usmerja
predvidene denarne tokove državnega podjetja, in da je zgodovinsko najpomembnejši
dan Primorske tisti, ko je bivši diktator povedal da je Trst naš, po tem pa je
la ta pripadel Italiji in se leta in leta tam ni smelo govoriti slovensko. Spoštovani
prijatelji, ja, vse to se dogaja danes. Žal, živimo v tem času in vse to je
zaskrbljujoče in nevredno intelektualnih sposobnosti naših državljanov. A bolj
kot vse to, bolj kot ta igra, dobesedno igra za ljudstvo, lahko skrbi nekaj
drugega. Skrbi dejstvo, da smo danes, bolj kot kdaj koli, priča popolnemu
razvrednotenju časov naše osamosvojitve, edinstvenih trenutkov v zgodovini
slovenskega naroda. Priča smo dejanjem, ko se namesto naše aktivnejše vloge v
družbi zahodno Evropske tradicije in njenih demokratičnih pridobitev obujajo
nostalgično-pravljične podobe socializma in ko se za potrebe zgodovinskih
neresnic izpred sedemdesetih let potvarjajo dejstva iz časov naše
osamosvojitve. Ideološko usmerjen in kontroliran medijski prostor nam neprestano
sporoča, da si take države kot jo imamo nismo zaslužili, da se za razmere, ki
jih imamo nismo boril (kar posebej radi pišejo tisti novinarji, ki so v času
našega osamosvajanja komaj dobro shodili), da smo pozabili na tako imenovane
vrednote krvave komunistične revolucije in po obdobju, ko so pripovedovali, da
se bomo uprli ameriškemu hegemonu, danes govorijo celo to,da Američani živijo
na naš račun. Žal, to je Slovenija danes.

Kot da so pozabili kdaj, zakaj in s kakšnim zanosom
smo se v letih 1990 in 1991 odločali in borili za našo samostojnost, za
pridružitve Evropskim demokratičnim in civilizacijskim tokovom, tržni ekonomiji
 in boljšemu življenju. Zato je prav, da  na slovesnostih, kot je današnja, vsaj v
nekaterih dejstvih obudimo zgodovinski spomin in tistim mladim državljanom, ki
želijo in zmorejo slišati tudi kaj drugega, kot pa sedanje enoumne bajke,
odstiramo zgodovinske resnice.

Teritorialna obramba socialistične federativne
republike Slovenije je bila formirana novembra 1968. Vzrok formiranja je bila
vojna intervencija držav Varšavskega pakta, natančneje povedano Rusije v
Češkoslovaški leta 1968. Takrat je vojaški in politični vrh spoznal, da jugoslovanska
armada v podobni situaciji ne bo sposobna preprečiti vdora iz vzhoda in da je
nujno formiranje tako imenovanega vsesplošnega ljudskega odpora, ki je
zahtevalo formiranje republiških teritorialnih območij. Osnova obrambe je
ostajala ideološka platforma bivše države: to je obramba teritorialne enotnosti
in socialističnega sistema s komunistično partijo na čelu. Teritorialna obramba
je bila formalno pravno in organizacijsko sestavni del oboroženih sil SFRJ. In
prav s tako teritorialno obrambo, spoštovani zbrani, ki ji je mogoče dati le
priznanje, da si je v tedanjih letih na teritoriju Slovenije izborila
poveljevanje v slovenskem jeziku, je bila soočena prva demokratično izvoljene
vlada pod vodstvom koalicije Demos. Torej, s teritorialno obrambo, ki ji
politični in vojaški vrh tedanje Jugoslavije resda v celoti nikoli ni zaupal (to
se je npr. izkazovalo v dejstvu da vključeni pripadniki TO nismo smeli orožja
shranjevati doma), ki pa je bila daleč od formacije na katero bi se nova
demokratično izvoljena oblast in nosilci izgradnje nove države lahko zanesli. To
da se nanjo ne da zanesti se je še pred prisego prve Demosove vlade  izkazalo za povsem upravičeno. Teritorialna
poveljstva, razen redkih izjem, so z izvrševanjem ukaza  o zaplembi oz. premestitvi orožja v prostore
JLA pokazala, da so še vedno pripravljena slepo slediti komunistični oblasti. Ravno
zato je odločitev, ki jo je po tem dogodku, 17. maja 1990 v največji tajnosti
sprejela peščica najodgovornejših in mirno lahko rečemo tistih z vizijo, o vzpostavitvi
projekta Manevrske strukture narodne zaščite, ena najpomembnejših v nastanku
slovenske države. De facto je to datum ko je začela nastajati Slovenska vojska.
15.5.1991, dan  ko je bila na služenje
nabornikov vpoklicana prva generacija slovenskih nabornikov in ki ga je vlada Janeza
Drnovška določila kot dan nastanka slovenske vojske je bil mogoč le zato, ker
je leto pred tem bil injiciran projekt Manevrske strukture narodne zaščite.
Tudi argumenti tistih, ki jih je kdaj moč slišati, da vendarle ni mogoče, da bi
naša vojska nastala že v bivši državi so povsem brezpredmetni – kot da datum
15.5.1991 ni bil čas ko smo formalno, tako kot leto pred tem, še vedno bili v
bivši državi. Ne poznam države in ne naroda, ki bi ne bil na svojo vojsko in
čim zgodnejši nastanek te vojske še kako ponosen in ne poznam naroda, ki bi
korenine svoje vojske povezoval z agresorsko armado. In prav to počno tisti, ki
začetek slovenske vojske postavljajo v komunistične čase.

Slovenska država je nastala leta 1991 in ne leta 1945.
Pa tudi slovenska vojska, spoštovani ni nastala v času Francove fašistične
Španije in Franca Rozmana, ki se  je v
tistih časih in v tistih krajih boril za simbol rdeče zvezde, niti ne v času
NOB, ki nas je res da osvobodil nacizma in fašizma,  a nas ob enem pripeljal v nov totalitarizem
komunizem in niti ne v času Teritorialne obrambe Socialistične republike
Slovenije. Slovenska vojska je nastala v času demokratičnih sprememb, v času
nastajanja naše nove  države. In na to
moramo biti ponosni! Vsak Slovenec bi to moral vedeti in v vseh šolah bi morali
to učiti.

Predsednik predsedstva iz časov osamosvajanja, gospod
Kučan, danes še imena tistih, ki so za osamosvojitev naredili največ ne zmore
več imenovati. Kar naenkrat so v njegovih izjavah za osamosvojitev poleg
državljanov zaslužni še ministrstvo za obrambo, pa ministrstvo za notranje
zadeve pa še kakšen državni organ, ki ga najdemo v razvidu tedanjih državnih
organov bi se našel. V klasični komunistični maniri – če je krivda kolektivna
in brezosebna pa naj bo še priznanje tako. A mi, vemo, da temu ni tako. Mi vemo,
da bi ministrstva brez Janeza in Igorja bila brezzoba tigra, mi vemo da brez
Toneta in Manevrske strukture narodne zaščite danes ne bi bili članica Nata, mi
vemo da brez Lojzeta slovenska zastava ne bi plapola pred zgradbo združenih
narodov in mi vemo še za množico tistih Slovencev z imeni in priimki, brez
katerih danes ne bi živeli v samostojni državi in imeli možnost sami odločati o
svoji usodi. A ne samo da vemo, mi smo jih sposobni imenovati, jim dati
priznanje in zapisati zgodovino tako, kot se je resnično zgodila.

Spoštovane dame in gospodje! Gospodarski cikli bodo nihali
tako kot nihajo že desetletja. Živeli bomo enkrat bolje drugič slabše, imeli
bomo leve in desne vlade in ne nazadnje, na tem čudovitem prostoru med
Triglavom in jadranskim, slovenskim morjem, bomo različno misleči živeli še
stoletja. A dokler ne bomo sposobni dostojno pokopati vseh žrtev druge svetovne
vojne in dogodkov po njej, dokler ne bomo tako kot vsa moderna Evropa, kot
enega od totalitarizmov sposobni imenovati in obsoditi komunizma, dokler ne bo
tudi v šolskih učbenikih jasno, da smo se šele z našo odločitvijo in bojem za
samostojnost vpisali na zemljevid držav in narodov, vse do takrat bo naša
domovinska drža in napredek paraliziran. Napredka in gospodarskega razvoja ne bo,
če ne bomo naredili koraka naprej v naši miselnosti,v  naši pluralnosti, če ne bomo sposobni
spoštovati mnenj drugače mislečih in če ne bomo vedeli, kdo smo in od kje
prihajamo.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je
ustanovljeno in obstaja zato, ker želimo ohraniti resnico iz obdobja slovenske
osamosvojitve. Zbiramo se in smo aktivni, ker je to danes naša dolžnost, saj se
resnica vse bolj izkrivlja. Mi, spoštovani zbrani, mi smo braniki slovenske
osamosvojitve in prav mi smo tisti, kjer lahko vsakdo izmed nas, vsak v svojem
kraju, vsak na svojem področju, vsak po svojih zmožnosti prispeva k ohranjanju
vrednost ki smo jih z našo osamosvojitvijo izborili.

Dragi prijatelji,

prav nihče nam ne more 
vzeti upanja v pravično in pošteno Slovenijo, v Slovenijo, ki bo vsem
državljanom mati, v Slovenijo, kjer bodo spoštovani tisti, ki so zanjo leta
1991 žrtvovali svoja življenja in kjer bo resnica del vsakdana in ne vrednota,
ki izumira. A ne samo da nam nihče ne more vzeti upanja. Z našim delom, z ljubeznijo
do domovine, ohranjanjem slovenstva in slovenskih simbolov , naše kulture, z
našo pridnostjo in sposobnostjo, predvsem pa z resnico bomo Slovenijo naredili
tako.”