Iva Dimic ob poročilu varuhinje človekovih pravic: »V Novi Sloveniji institut varuha človekovih pravic razumemo, kot zaščitnika pravic vsakega posameznika«

Poslanci državnega zbora so obravnavali poročilo o delu
varuhinje človekovih pravic. Stališče poslanske skupine je predstavila Iva
Dimic. Dejala je, da so človekove pravice zelo široko področje in da se ji zdi
prav, da imamo vsaj enkrat na leto možnost, da v parlamentu izmenjamo mnenja
poslancev o poročilu varuhinje človekovih pravic in naredimo neke vrste
družbeno analizo. Razpravljala sta tudi Matej Tonin in Jožef Horvat.

Magnetogram stališča Ive Dimic:

»Hvala za besedo gospod podpredsednik, spoštovana gospa
varuhinja s sodelavci, spoštovani predstavniki vlade, drage kolegice in kolegi.
Človekove
pravice so zelo široko področje in zdi se mi prav, da imamo vsaj enkrat na leto
možnost, da v parlamentu izmenjamo mnenja poslancev o poročilu varuhinje
človekovih pravic in naredimo neke vrste družbeno analizo.
V Novi
Sloveniji institut varuha človekovih pravic razumemo, kot zaščitnika pravic
vsakega posameznika in ga sprejemamo z vso skrbnostjo. Na ta način pomagamo
izboljševati sistem, saj varuhinja v svojem poročilu poskuša z opozarjanjem na
slabosti v družbi in državi doseči ravno to, izboljšati sistem. Poslanci smo
dolžni spremljati kako živijo in se počutijo državljani in državljanke in pri
tem imamo dolžnost, da opozarjamo vlado, da prisluhne poročilu, da stvari
izboljša in nepravilnosti odpravi. Država namreč s svojo močjo težko zaznava
probleme ali pa jih zazna šele po opozorilih različnih organizacij. Nekateri
problemi, ki se odražajo tudi v priporočilih institucijam in funkcionarjem na
vseh ravneh države se ponavljajo iz leta v leto. Število pobud znotraj
posameznih področij se sicer spreminja a načeloma se varuhinja srečuje z zelo
podobnimi problemi.
Sama pa
bi se v tem stališču omejila na dva, tri področja. Najobsežnejše poglavje
poročila je namenjeno pravosodju. Varuhinja sicer navaja, da se je v letu 2011
že drugo leto zmanjšalo število obravnavanih zadev, pa vendar so v uradu
obravnavali 473 zadev, še vedno, kot že vrsto let, so veliki problemi sodni zaostanki,
ljudje so razočarani nad dolgotrajnostjo sodnih postopkov in tudi postopkov za
dodelitev brezplačne pravne pomoči. Se nam pa zdi pomenljivo, da poročilo
ugotavlja, da so v več primerih za te zamude odgovorni sami pobudniki in
nasprotne stranke. Pohvalno je, da se postopki na prvi in drugi stopnji
krajšajo, na drugi strani pa je zaskrbljujoče, da se še vedno z zamudo odloča o
izrednih pravnih sredstvih na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. V Novi
Sloveniji poudarjamo, da nerazumno dolgi sodni postopki povzročajo in
povečujejo osebno stisko posameznikov ter kršijo ustavno pravico do sojenja v
razumnem roku. V tem smislu spodbujamo vlado, da hitro in učinkovito ukrepa.
Velika
skrb je izražena tudi na področju diskriminacije, ki ima svoj obraz v revščini,
brezdomstvu ter v vseh tistih problemih, ki izvirajo iz tega. Socialna politika
države se kaže tudi v njenem odnosu do starejših, invalidov, bolnih, žensk z
majhnimi otroki, Romov in podobno. Med največjimi problemi je še vedno
stanovanjski problem. Težko je priti do stanovanj zaradi zelo visokih cen in
vse nižjih dohodkov. Družine in posamezniki zaradi različnih okoliščin izpadejo
iz cenzusa države pomoči. Pogosto so zelo revni, vendar njihov položaj ni
izmerljiv, neposredne posledice revščine so lakota, brezdomstvo in pomanjkanje
osnovnih dobrin, kar vodi v socialno izključenost, večjo obolevnost in večjo
umrljivost. Prva žrtev revščine so otroci, ki jih ne oropa le igrač, počitnic,
oblek, ampak tudi zdravega načina življenja v varnem zavetju družine. Finančna
stiska v družinah pogosto vodi tudi v porast nasilja in zlorabo alkohola.
Napačno pa bi bilo, da bi ustvarili samo črno sliko, ne bi bilo prav, da bi s
temi podatki manipulirali in vzbujali napačno predstavo, da bi se zjutraj
zbudili ob pozdravu dobro jutro, revščina, kot se je pred časom to že zgodilo.
Država bi morala širše poseči v vse pore družbe, s tem pa bi spodbujala mrežo
sodelovanja vseh državnih institucij in nevladnih organizacij, ki na tem
področju lahko karkoli postorijo, ker je državno upravljanje prevečkrat
neprožno in birokratsko. Na vsak način menim, da je potrebna večja angažiranost
vseh vladnih institucij, ustvariti boljše vzdušje solidarnosti in medsebojne
soodvisnosti, pri čemer pa je treba imeti tudi ustrezen odnos do tako imenovanih
stranpoti, menedžerskih odkupov in drugih spornih problemov, ki se pojavljajo
na tem področju.
In kot
tretje in zelo pomembno področje poročila varuhinje v Novi Sloveniji
izpostavljamo področje etike javne besede. Sovražni govor, pozivanje k nestrpnosti
in nasilju je žal v porastu, to kaže tudi v številkah, poročilo navaja, da se
je v letu 2011 število prejetih pobud na tem področju precej povečalo, skoraj
podvojilo v primerjavi z letom poprej. Pohvalno se mi zdi, da varuhinja
načeloma obsoja vse oblike javno izraženega sovraštva in nestrpnosti, ki so
upiranje zoper posameznike ali posamezne skupine zaradi njihovih osebnih
okoliščin, smo pa v Novi Sloveniji vendarle razočarani v nekaterih
konkretnejših odzivih varuhinje, ki so jasno pokazali na dvojna merila
kvalifikacije primerov sovražnega govora glede na to, kdo je njihov avtor. V
sodobni demokratični državi je nesprejemljivo omogočati določeni družbeni
skupini, da izziva, žali in spodbuja k nestrpnosti, medtem ko so nekatere druge
skupine opozorjene že ob najmanjših izrazih lastnih stališč, ki se ob drugih
sploh ne dotikajo. Od varuha človekovih pravic se pričakuje, da bo zasledoval
najvišje standarde varovanja človekovih pravic in bo
tankočutno zaščitil prav vse družbene skupine. Tukaj imamo v mislih predvsem
vedno pogostejše napade na Kristjane v Sloveniji. Naj izpostavim nekatere
primere, tako imenovani osrednji slovenski časnik obtoži kardinala Rodeta in ga
obravnava mimo vseh novinarskih standardov in se mu ob razpletu zgodbe niti ne
upraviči. Isti časnik o zažigu križa v Strunjanu neprimerno poroča. Prav tako v
Novi Sloveniji opozarjamo,k da se nekatere strokovne ljudi in ugledne ljudi
diskreditira zaradi njihovega verskega prepričanja. gre za diskreditacijo na
podlagi vere, kar bi varuhinja morala, po našem mnenju obsoditi pa smo žal na
to samo čakali. V splošnem podpiramo delo varuhinje in apeliramo tudi na
bodočega varuha oziroma varuhinjo, da naj postavi varstvo pravic vseh družbenih
skupin enakovredno kot prvo prioriteto svojega dela.«

Magnetogram razprave Mateja Tonina:

»Spoštovane kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni.
Ko govorimo
o varovanju človekovih pravic je najbrž za vse nas najlažje, da se naslonimo na
izkušnje, ki jih dobivamo v naših poslanskih pisarnah. Vsaj jaz lahko za sebe
rečem, da vsak ponedeljek sprejemam veliko število ljudi in vsi ti sprejemi so
tako ali drugače največkrat povezani prav z varovanjem človekovih pravic. In v
temu preteklemu letu bi lahko izpostavil dva segmenta pritožb oziroma zaradi
česar ljudje hodijo v poslansko pisarn. Eno je področje sodstva in drugo je
področje varovanja okolja. Zdaj, jaz ne bom tu govoril kaj bi varuhinja lahko
rekla in na kaj bi morala opozoriti, konkretno bodo o tem več govorilo moji
kolegi, najbrž bo o tem danes še tekla razprava ampak, ko govorimo o varovanju
človekovih pravic je prav, da podam tudi kakšno takšno stvar, ki mislim da je
tudi naša dolžnost, dolžnost zakonodajalcev, da naredimo vse, da
se te zadeve čim prej in čim boljše uredijo.
In kot
sem rekel, številni prihajajo na pogovor in razgovor zaradi neučinkovitega
sodstva, zaradi tega, ker postopki tečejo pet, šest in veliko več let. V vsem
tem času ljudje izgubljajo svoje premoženje, svoje družine, razpadajo družine
in tako naprej.
Seveda
je v Sloveniji zelo značilno, da o sodstvu ne bi smel govoriti ničesar in da je
to neka sveta krava, ki se je ne smemo dotikati ampak kljub vsemu sem
prepričan, da če so težave je potrebno o teh težavah govoriti, ker drugače
enostavno pometamo pod preprogo in do rešitev ne pride.
Naslednja
taka večja skupina je pa povezana z varovanjem okolja in izhajam iz občine,
kjer je problematična nasežigalnica na Duplici. Tam so ljudje praktično
izkoristile vse pravne možnosti, ki jih imajo, pritoževali so se na številne
inšpekcije in ta občutek brezupa je tisti, ki ljudi najbolj bremeni in zaradi
katerega so ljudje najbolj razočarani. Da vložijo vse, naredijo vse, da bi se
to vendarle končalo pa da jim niti državne inšpekcije ne prisluhnejo in iščejo
razloge za nasprotno stran.
Skratka
to sta bile dve stvari na katere sem čutil dolžnost, da opozorim, več pa tudi v
nadaljevanju.«