Prof. dr. Igor Masten: Priljubljenost na začetku mandata ne bi smela biti prioriteta

DELITE TA
PRISPEVEK
27.02.2019, NSi

Gost glavnega intervjuja najnovejše številke časopisa Krščanski demokrat je tokrat prof. dr. Igor Masten. Redni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti je v intervjuju spregovoril o ohlajevanju evropskega gospodarstva, pobudah o ponovnem odkupu Mercatorja ter o tem kaj mora slovenska politika narediti za boljše gospodarsko okolje.

  1. V Evropi se zaključuje obdobje visoke gospodarske rasti, Slovenija pa še vedno ni doživela pravega preboja, sanje o drugi Švici ostajajo neuresničene. Zakaj?

To je predvsem zaradi tega, ker imamo še vedno tranzicijski ekonomski model. Korporativna struktura našega ekonomskega modela se relativno počasi spreminja. Na eni strani imamo veliko jedro globalno izvoznih podjetij, na drugi strani pa imamo podjetja, kjer naj bi država imela vedno pomembno vlogo z dodatno ambicijo, da se izvršuje nacionalni interes. V Avstriji so na primer po drugi svetovni vojni oblikovali kulturo socialnega dialoga, ki postavlja interese države in gospodarstva kot celote pred parcialne politične interese, in zaradi tega naša severna soseda gospodarsko prosperira. Pri nas pa se še vedno zapletamo v prepire glede povojnega in medvojnega dogajanja, torej v delitve levo-desno. To pa hromi tudi gospodarstvo. Velikih težav trenutno ni videti, a v razmerah, ko gospodarska rast ni več visoka, se pokažejo vse razpoke slabega ekonomskega sistema.

  1. V NSi pogosto poudarjamo, da bi Sloveniji najbolj ustrezal koncept socialno-tržnega gospodarstva. Kakšno je vaše mnenje?

Ta koncept je praktično edina izbira, ki lahko v izzivih, ki jih danes globalizacija prinaša, ohranja nek evropski življenjski stil. Izziv globalizacije ni samo selitev nizko produktivnih delovnih mest na Vzhod, kot smo ta pojav lahko razumeli v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja. Danes je globalna konkurenca tudi za najbolj produktivna delovna mesta in izziv globalizacije je, kako zadržati visoko izobražene delavce, ne glede na to, za kateri del sveta gre. Na Kitajsko danes podjetja ne odhajajo samo zaradi nižjih stroškov proizvodnje, ampak tja že odhajajo tudi visoko izobraženi inženirji.

  1. S katerimi ukrepi je mogoče povečati dodano vrednost slovenskega gospodarstva?

Ne smemo se slepiti, da so »zmagovalci« globalizacije visoko usposobljeni strokovnjaki, torej matematiki, fiziki, računalničarji itd. Tovrstni kadri lahko svojo pozicijo iščejo kjerkoli na trgu in lahko sledijo denarju. Sem spadajo tudi podjetniki, ki hočejo od svojih unikatnih idej tudi ustrezno nagrado. Gledati v krožnike teh ljudi je torej neproduktivno. Bolj smiselno je, da jim ponudimo takšno davčno in razvojno okolje, kjer bodo brez sramu svoj uspeh in zaslužek pokazali tudi sredi Ljubljane in Maribora.

Na drugi strani imamo tudi t. i. »poražence« globalizacije, ki nimajo ustreznih znanj in so na nek način socialno determinirani. Ustvarili smo družbeni konsenz, da za te ljudi z roba družbe poskrbimo. Ne smemo pa pozabiti na srednji sloj. Treba se je zavedati, da je tukaj velika masa davkoplačevalcev, ogromno je delovnih mest, ki jih ta sloj ustvari, kar je pomembno za potrošnjo države. To pomanjkanje pozornosti srednjemu sloju ni samo problem Slovenije, ampak je ta problem globalen.

Vedno bolj je potrebno upoštevati tudi element staranja prebivalstva, ki zahteva popolnoma drugo obliko potrošnje družbe in storitev, ki jih drugačna demografska slika pač zahteva. Zagotovo pa podjetnikov in visoko usposobljenih delavcev ne smemo pošiljati čez mejo, ker je to prva napaka, ki jo lahko neka država naredi. V drugih državah jih namreč z odprtimi rokami čakajo. Ko podjetnik odide v tujino, ne gre tja sam, ampak s seboj odpelje podjetje in delovna mesta.

  1. Kako komentirate pobude, da bi Slovenija od Agrokorja odkupila lastniški delež v Mercatorju?

Ker je Mercator podjetje, ki je še vedno v fazi finančnega preoblikovanja in ima ob konkurenci še težave z uveljavitvijo na trgu, je to dobra tarča za investitorja, ki ima v tej panogi znanje. Naša država pa tega znanja nima. Zaradi tega je ta ideja podvržena velikemu finančnemu in poslovnemu tveganju. V kolikor se to tudi zgodi, tvegamo, da se bomo čez tri ali štiri leta zopet vprašali, kaj naj država naredi z Mercatorjem.

Razumem, da je ideja za nakup Mercatorja nastala zaradi želje po dostopnosti varne slovenske hrane in zaradi večje samooskrbe. A če ta odkup ni zasnovan na trdnih poslovnih temeljih, so tudi vse ostale želje ali načrti podvrženi velikemu poslovnemu tveganju. Nekega dne bi lahko na tak način bile ogrožene tudi vse druge prehrambne verige. Z nakupom Mercatorja bi si naredili samo medvedjo uslugo.

Skorajda enak je bil primer pivovarske industrije, ki je bila pomemben del prehrambne verige in je polovice zaradi tega nismo želeli prodati tujcem. Čez 17 let pa smo jo praktično zastonj prodali v celoti. Če je to nacionalni interes, potem se takemu interesu najlepše zahvaljujem.

  1. Imamo zanimivo politično situacijo. Manjšinski levosredinski vladi v parlamentu hkrati asistira in grozi Levica s svojimi precej skrajno levimi idejami in stališči. Bo po tej epizodi čas za bolj uravnoteženo vlado?

Ne leta 2022, čas za bolj uravnoteženo vlado je bil včeraj. Najbolj problematična je ta skrajna retorika, ki zanika ekonomsko realnost. To pa zato, ker te realnost ob kriznih razmerah prej ali slej dohiti. Opozorila fiskalnega sveta se samo še stopnjujejo v smeri, da so proračuni že več let neskladni z fiskalnim pravilom. Vsak proračun je še bolj od prejšnjega v neskladju z zakonodajo. Fiskalnega sveta očitno nihče več ne jemlje resno in ne naredi nič, da bi bilo stanje drugačno. Podobni smo pacientu, ki ga zdravnik vpraša, koliko alkohola spije. Vsak pacient podcenjuje situacijo in odgovor zbanalizira na nekaj kozarcev in dobronamerna opozorila zdravnika presliši. Ob tem pa še misli, da ga je uspešno pretental. A realnosti se ne da pretentati. Enako je pri upravljanju države. Epizoda, ki smo jo videli v obdobju med 2009 in 2013, se ne bo ponovila v izgubi bank, saj so te danes dokapitalizirane, ampak se bo enaka ali še slabša situacija izrazila v slovenskem proračunu. Če smo prejšnjo krizo dočakali s primanjkljajem pod 30% BDP, bomo novo z nad 60% BDP.

  1. Zdi se, da zna Marjan Šarec precej dobro slalomirati med težavami, ki mu prihajajo naproti. Prišel pa bo tudi čas, ko bo moral pokazati svoje iniciative in začrtati smer, kamor bo Slovenija šla v naslednjih letih? Kateri so tisti projekti , ki bi jih morala vlada ali predsednik vlade zastaviti in tudi speljati?

Začeti bi moral pri proračunu, tam se namreč zrcali ekonomska politika vlade. Ta je sedaj neustrezna, ker je v neskladju s prihodki in odhodki. Pri odhodkih je zagotovo neustrezno poskrbljeno za pokojninski in zdravstveni sistem. Pri zdravstvenem sistemu so v zadnjem času vsi ukrepi šli v napačno smer. Fokus je bil na prispevkih, namesto da bi se uvajali zavarovalni sistemi, saj je smo Slovenci  zdravstveno podzavarovani. Potrebovali bi tudi reformo socialnega sistema, da se nam ne bo ponovno zgodilo, da bomo v recesiji najprej linearno rezali socialne izdatke. To pa zato, ker so ti slabo naravnani vsevprek, namesto da bi bili bolj ciljno usmerjeni na socialno najšibkejše skupine ljudi. Potrebno je tudi spremeniti davčno politiko, ki v tem trenutku premalo zadržuje ekonomsko aktivnost v Sloveniji. Ne more biti davčna stimulacija omejena samo na pavšalno obdavčitev samostojnih podjetnikov. To je premalo. Veliko povpraševanje po statusu samostojnega podjetnika kaže samo na to, da so ostali deli ekonomske aktivnosti nestimulativni. Takšni pozivi, kot so tisti o zviševanju prispevnih stopenj za zdravstveno zavarovanje, bodo enostavno naleteli na težave. To pa takoj, ko bomo zašli v recesijo.

  1. Kako komentirate projekt dviga minimalne plače, ki se je izkaza za strel v koleno – vsaj za tiste z minimalnimi dohodki. Je možno, da se je vlada uštela in ni vedela za posledice – torej dvig dohodnine, nižji otroški dodatki in drugi socialni prejemki?

Problem pretočnosti našega političnega prostora je, da politične stranke nimajo možnosti vzgajati ustreznega kadrovskega potenciala. Da ne bo pomote, na ministrstvu za finance je ogromno strokovnjakov, ki v sekundi znajo oceniti, kaj je tak predlog dviga minimalne plače pomenil. A aroganca in zaletavost s populizmom tistih, ki vladajo, je strokovnjake prisilila v to, da so se malce umaknili in počakali, da bodo vladajoči razumeli, da stvari ne počnejo prav. Ta trenutek smo v precejšnji tekmi za popularnost. To je zame presenetljivo, saj priljubljenost že takoj na začetku mandata zares ne bi smela biti prioriteta. Če temu dodamo še populizem, dobimo nereformno vlado, katere cilj niso spremembe. Vlada je, skupaj z Levico, za pet minut soja žarometov na cedilu pustila prav socialno najšibkejše. Za to je kriva ignoranca in prevzetnost, ob katerih niso želeli poslušati dobronamernih opozoril.

  1. Kateri pa so sicer razlogi za ohlajanje evropskega gospodarstva, ki ga napovedujejo?

To je del normalnega cikla. Zaradi finančne krize je bila po celotnem evropskem gospodarstvu potreba po močnem razdolževanju. Zadolževanje je v času krize najbolj doseglo zasebni sektor na ravni podjetij in gospodinjstev. V gospodinjstvih je to za kratek čas pomenilo zadušeno potrošnjo, pri podjetjih pa zadušene investicije. V času okrevanja gospodarstva sta se tako za zamikom od leta 2014 oba segmenta pobrala. To se vedno dogaja v ciklih in danes učinek tega zapoznelega okrevanja občutno pojenja. A ko temu dodamo še trgovinske spore ter dvig cen surovin in carin, ki pomenijo večji strošek za proizvodnjo, se vse skupaj zgodi še hitreje. Naslednji razlog za ohlajanje je tudi povečana negotovost zaradi tega, ker so nizke obrestne mere napihnile vrednost finančnega premoženja. To pa pomeni večjo nevarnost morebitnih finančnih pretresov. Evropska centralna banka je z januarjem letos tudi nehala z neto nakupi vrednostnih papirjev, kar za sabo potegne slabša pričakovanja za višje obrestne mere v prihodnosti. To so vse dejavniki, ki povzročajo ohlajanje gospodarstva. Recesije sicer v letu 2019 v EU najverjetneje še ne bo. Gospodarska rast pa se že upočasnjuje v gospodarstvih Italije in Nemčije, kar je zagotovo zaskrbljujoče dejstvo.

  1. Slovenija je še vedno precej zadolžena, skrbi nas lahko zlasti strukturni primanjkljaj, na katerega se je ob višji gospodarski rasti kar nekako pozabilo. Kaj pa če ponovno pademo v recesijo? Se bo zgodba zadolževanja ponovila?

Poslabšanje strukturnega položaja proračuna, ki se je začel poslabševati že v tretjem letu mandata Cerarjeve vlade, pomeni, da slovenski proračun ne bo imel presežka, ki ga narekuje naše fiskalno pravilo in pravila EU. Ob dolgoletni povprečni slovenski gospodarski rasti, ki se giblje med 2 in 2,5 %, bo v proračunu hitro zmanjkalo približno 700 milijonov evrov. Ob še resnejši ohladitvi gospodarstva  pa bomo imeli v blagajni že milijardo manj prihodkov. Na ta naš strukturni primanjkljaj nas opozarja tudi Evropska komisija, a paradoks je, da mi to razumemo kot nerganje in ta opozorila močno podcenjujemo. Celo časih stabilne gospodarske rasti se bomo morali dodatno zadolževati, da bomo lahko nadzorovali raven trošenja za stroške države in vseh ostalih socialnih sistemov.

  1. Kaj je torej pravi recept za doseganje dolgoročne vzdržnosti javnih financ?

Pokojninski sistem, sistem socialnih transferjev in zdravstveni sistem morajo biti takšni, da bodo prihodki in odhodki v vsakem primeru v ravnotežju. Evropska komisija temu pravi fiskalni napor. In to tudi dejansko je, saj to ne pride samo od sebe.

  1. Kaj pa za naše javne finance pomeni slaba demografska slika? Je bolj potrebno zagristi v reforme ali delati na politiki »več rojstev«?

Smo generacija, ki bo v polnosti doživela demografski problem v pokojninski dobi. Ker nismo naredili ustrezne pokojninske reforme, imamo še vedno sistem, kjer iz proračuna sproti plačujemo za pokojnine. Zato smo še bolj odvisni od delovne sile, ki sproti vplačuje prispevke za pokojninsko blagajno. Otroci, ki bodo rojeni letos, bodo tako vplačevali v pokojninski sistem čez približno 25 let. Če želimo imeti dovolj delovno aktivnega prebivalstva čez 25 let, moramo torej začeti ukrepati danes.

  1. Kako pomembna pa je bila v času reševanja finančne bančne krize vloga evra in vključenosti Slovenije v evroobmočje? V kakšnem položaju bila Slovenija danes, če bi npr. še vedno imeli svojo valuto tolar?

Najprej nas je doletela bančna kriza ter problem odtoka kapitala, ko so naše banke postale odrezane od mednarodnih finančnih trgov. Nato nas je doletela okužba z evropske periferije, ki je podražila stroške zadolževanja slovenske države. Če bi imeli tolar, bi nas doletel še šok deviznega tečaja. To bi pomenilo, da bi bil ves naš dolg namesto v evrih v tolarjih, posledično pa bi naše breme skokovito naraslo. Prišlo bi do podobnega problema kot pri posojilojemalcih v švicarskih frankih, le da bi bil ta problem pomnožen z deset tisoč. Z vidika finančne stabilnosti in stroškov je bil evro najpametnejša stvar in srečna okoliščina, ki smo jo imeli v času krize. Ne bi želel biti v čevljih Estonije, ki je morala sprejemati maastrichtske kriterije za prevzem evra v času kriznega obdobja. Povprečna inflacija v Sloveniji je bila skozi obdobje desetih let od sprejema evra 1,9 %. V desetih letih pred sprejemom evra pa smo imeli povprečno 6 % inflacijo. Evro tako ščiti našo kupno moč. Dvom v evro je zato popolnoma neumesten.

  1. Žal se kaže, da se je projekt ustanovite slabe banke, s katero naj bi sanirali slabe terjatve v slovenskih bankah, izjalovil in smo ponovno priča manipulacijam in nečednim poslom. Kaj bi moral po vašem mnenju biti glavni fokus parlamentarne preiskave?

Zagotovo bo v ospredju politični odmev, saj se bodo odkrivala ozadja določenih transakcij in se bodo porajala vprašanja o izvoru kapitala. Zelo pomembno bi po mojem mnenju bilo tudi to, da se na transakcije pogleda celovito in ne le prek posameznih primerov. Na tak način bomo ugotovili, ali je bil sistem ustrezen in ali je imel vse potrebne kontrole. To, da želi nek kupec kupiti terjatev po najboljši ceni, je nekaj normalnega. Ne smemo se slepiti, da ni bilo nikakršnega povpraševanja in ponudb za odkup terjatev pod mizo. Če namreč zadeve niso transparentne, pride takoj do takšnih poslov. Pomembno je torej vprašanje, ali so bili vsi mehanizmi znotraj slabe banke ustrezni in kje je bila točka, ko se je tak nadzor prekinil. Dobro bi bilo, da bi koordinacijo dela komisije vodila neodvisna skupina strokovnjakov iz tujine, saj bodo v nasprotnem primeru ugotovitve komisije takoj prikazane kot politično pristranske. Sam bi se na mestu komisije vprašal tudi o stroškovni učinkovitosti slabe banke.

Sicer sem bil pa tudi sam eden izmed tistih, ki so februarja 2009 predlagali ustanovitev slabe banke, kot ukrep reševanja slabih posojil v bankah. To je bilo nujno. A moj predlog je bil tudi jasen: slaba banka naj pridobi v upravljanje homogena sredstva. To pa zato, da bi bili stroški upravljanja slabe banke čim nižji, učinkovitost upravljanja in prodaj sredstev pa čim višja. Če prodajate več istovrstnih terjatev, se vzpostavi veliko večja transparentnost cen, kot če prodajate različne vrste terjatev. Moj opažanje s strani je, da ta osnovni imperativ homogenosti prenesenih sredstev pri ustanavljanju slabe banke ni bil upoštevan v zadostni meri. Posledica pa je, da moramo sedaj imeti komisijo, ki bo presojala, kakšno je bilo delovanje slabe banke.

  1. Kakšne bodo po vaši oceni razsežnosti Brexita, če bo do njega seveda prišlo, zlasti v ekonomskem smislu?

Primarno je to problem Velike Britanije, na EU pa bo to seveda vplivalo, saj se nam bo zmanjšal enotni trg. Huda težava za nas vse pa bo, če bo Brexit sprožilec za paniko na finančnih trgih. Na ta način lahko trpi tudi slovensko gospodarstvo. Najbolj je tu na udaru irsko gospodarstvo, podobno kot bi na primer na slovensko gospodarstvo močno vplivala potencialna finančna »okužba« iz Italije.

Pri pogajanjih za Brexit je zanimivo, kaj se je zgodilo tudi državi z dolgo in močno tradicijo. Velika Britanija je kot, da je naenkrat ostala brez pilota. Podobno se zgodi državi, ki se prekomerno zadolži. Pred tem so vsi pametni, kako bomo vsi stali na lastnih nogah, a problem nastane, ko se mora s tujimi partnerji pogajati slaba ekipa, nepripravljena na to, da jo lahko doleti tudi kakšna težka naloga. To na primeru Velike Britanije lepo kaže pri vprašanju meje z EU na irskem otoku, ter pogoji sodelovanja na skupnem trgu, kjer so si alternative zreducirali zgolj na t. i. trdi izstop.