PREDSEDNIK NSi MATEJ TONIN ČESTITAL NAJSTAREJŠI ČLANICI NSi OB 105. ROJSTNEM DNEVU

DELI:
13.10.2023, NSi

Predsednik NSi Matej Tonin je skupaj s poslanko dr. Vido Čadonič Špelič in glavnim tajnikom Robertom Ilcem obiskal najstarejšo članico NSi gospo Marijo Žveglič iz Šmarjeških toplic, ki je pred dnevi praznovala 105 let. Gospa je kljub častitljivim letom še vedno vedrega in iskrivega duha. Zaželeli smo ji veliko zdravja in vse najboljše. V nadaljevanju lahko preberete intervju izpred 10. let z gospo Žveglič, ki ga je opravil Jože Perše, član OO NSi Šmarješke toplice za občinsko glasilo Razgledi.

Kdaj in kje ste bili rojeni?

Rojena sem bila 7. oktobra leta 1918 v Novem mestu skupaj z dvojčico Zinko. Bili sva najmlajši v družini s sedmimi otroki. Mama je bila gospodinja, oče pa krojač. Ko mi je bilo šest let, je oče umrl. Poleg hiše smo imeli na kapiteljskih njivah kos zemlje, ki smo ga skrbno obdelovali in se tako preživljali. S pridelki z njive in pomijami, ki smo jih dobili pri sosedih, smo vsako leto zredili dva prašička. Sestra Pepca se je izučila za šiviljo in potem je bilo nekoliko lažje.

Kakšno je bilo vaše otroštvo in mladost?

S sedmim letom sva šli s sestro v ljudsko šolo. Bili sva skromno oblečeni , mama nama ni mogla kupiti vseh potrebnih šolskih pripomočkov. Kljub temu sva lepo napredovali. Najlepšespomine imam na prepevanje v šolskem  zboru.

Pri sestri šivilji sva se učili šivati in končali tudi obrtno šolo. Zinka se je zaposlila pri gospodu Grilcu v tovarni obutve, jaz pa sem ostala doma. V družini smo radi prepevali. K nam je prihajal skladatelj Hladnik z violino. Dekleta smo ob njegovem muziciranju veselo prepevale. Ob nedeljah smo pele pri mašah na kapitlju, kjer je gospod Hladnik orglal.

Kako je bilo med vojno?

Najhuje je bilo leta 1943. Brata,ki je imel tri otroke, so odpeljali partizani in ga na Travni gori umorili. V jeseni so začeli Nemci mesto bombardirati. Septembra je bila v bombnem napadu porušena naša hiša, v ruševinah  je umrla tudi svakinja z dvema otrokoma, naša mama pa je bila hudo ranjena. Da bi bili ranjenci na varnem, so uredili zasilno bolnišnico v kripti kapiteljske cerkve. Tam sva nekaj časa prebivali tudi s sestro, ker sva ostali brez doma. Konec vojne sva dočakali pri starejši sestri v Kandiji.

Kako ste doživljali povojni čas?

Dobrotnik je posredoval, da smo dobili stanovanje na Bregu.   Ker smo tudi po vojni redno hodili v cerkev, sva bili sumljivi novi oblasti. Prijatelji so nama svetovali, da se pridruživa domobranski vojski, ki se je umikala proti Koroški. Med vojaki je bilo veliko civilistov, ki so bežali pred komunistično oblastjo. V Radečah smo prenočevali in tamkajšnji župnik, ki je služboval pred vojno v Novem mestu,naju je prepričeval, naj se vrneva domov, ker nisva med vojno nič hudega  storili. Z nekaj znanci smo se napotili peš proti Novemu mestu. V Šmarjeti smo iskali prenočišče in ga našli v Gorenji vasi  pri Mihalčevih. Šmarješki komunistični oblastniki so zvedeli za nas in prišli ponoči po naju, da morava na zaslišanje. «Ponoči ne greva nikamor«, sva vztrajali. Pri hiši so stražili celo noč, zjutraj pa so naju odpeljali v Šmarjeto in nato v Novo mesto,kjer so naju zasliševali. Hoteli so od naju izsiliti priznanje, da sva hodili med vojno v domobransko pisarno ovajat zavedne Novomeščane. Prav takrat je prišel v Novo mesto najin brat – partizan, ki je posredoval, da so naju izpustili.

Po vojni, v petdesetih letih, je Mihalčeva mama hudo zbolela. Občasno sva prihajali in jo negovali. Nagovorili sva tudi medicinsko sestro, ki je prihajala iz Novega mesta in lajšala bolečine neozdravljivo bolni ženi.

Po smrti Mihalčeve mame je kmalu opešal tudi Mihalčev oče. Tudi njega smo negovale. V zahvalo, ker smo skrbele za ostarela Mihalčeva, smo dobile njuno hišo z vrtom.

Kdaj ste se preselili v Gorenjo vas?

Sestri, ki sta bili že v pokoju, sta se po smrti Mihalčevega očeta preselili v Gorenjo vas. Čez nekaj let sva se jima pridružili tudi mi dve. Pepca je šivala, z Zinko pa sva obiskovali stare in osamljene po celi fari. Pospravili in uredili sva jim stanovanje, če je bilo potrebno. Pogosto sva odnesli domov tudi umazano perilo; ga oprali in zlikali ter odnesli lastnikom. Spominjam se, kako je Zinka v hudi zimi gazila po visokem snegu, da je prinesla hrano osamljeni Koštemajevi teti na Vinjem Vrhu… Tako so leta hitro minevala.

Kako preživite dan?

Ob pol osmih vstanem in se uredim. Med tem časom pride soseda Ivanka, ki mi pripravi zajtrk. Skupaj ob pogovoru pozajtrkujeva. Kosilo si pripravim sama. Mesa jem zelo malo. Trikrat tedensko jem brezmesno hrano: zelenjavne enolončnice, riž, mlečno proseno kašo, krompir, fižol, kakšno jajce; v zamrzovalni skrinji imam veliko zelenjave.

Veliko berem: imam naročeno Ognjišče, Družino, Jezuite in kar bogato knjižnico. Rada poslušam radio Ognjišče in tako dan kar hitro mine. Hranim sosedove mačke, ki so pri meni kar abonirane. K počitku ležem okrog desete zvečer.

Do maja 1993 sem stanovanje lahko še sama pospravila; z veseljem tudi urejala vrt in pridelovala zelenjavo, zdaj pa vse to lepo uredi Ivanka.

Kdaj vam je bilo v življenju najbolj hudo?

Ko so partizani ustrelili brata, svakinja pa je z dvema otrokoma umrla v ruševinah. Takrat mi je bilo najhuje.

Kaj vas osreči?  

Ko slišim po radiu kakšno dobro novico in pa v nedeljo, ko me Ivanka odpelje k maši v Šmarjeto.

Vaše želje?

Da bi do smrti lahko opravila sama vse higienske potrebe. Da bi še kaj dobrega naredila za ljudi in ne bi nikogar užalila.