JANEZ CIGLER KRALJ V INTERVJUJU ZA VEČER: NAŠA PRIORITETA JE, DA BREZPOSELNI ČIM PREJ DOBIJO SLUŽBO

DELITE TA
PRISPEVEK
18.05.2020, NSi

Minister za delo Janez Cigler Kralj je v intervjuju za časopis Večer spregovoril o kadrovski in prostorski podhranjenosti v domovih za starejše, o tem, kakšne ukrepe bodo sprejeli, da se zgodba z okužbami s koronavirusom tam ne bo ponovila, ter tudi o brezposelnosti in pripravi ukrepa skrajšanega delovnega časa.

Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Ste se znašli na političnem parketu? Zaradi epidemije ni bilo dosti časa za uvajanje.
“Ob nastopu mandata ni bilo časa za razmišljanje, analiziranje. Treba je bilo zavihati rokave in začeti delati. Pred tem nisem pričakoval, zdaj po dveh mesecih pa ugotavljam, koliko mi pomagajo izkušnje, ki sem si jih pridobil pri delu v zadnjih desetih letih. Tudi, če sem se na začetku še počutil kot novinec, zdaj temu ni več tako. Najbolj novo zame je pravzaprav bilo postati del vladne ekipe in prevzeti vodstveno funkcijo na ministrstvu”.

Kako gledate na protivladne demonstracije?
“Smo ena redkih držav, ki se sooča s protesti proti sprejetim ukrepom za zajezitev širjenja koronavirusa. Sem izjemno čuten človek in odprt za komunikacijo. Te proteste razumem kot izražanje nezadovoljstva ljudi nad situacijo, v kateri se je znašla država zaradi vsega, kar se je dogajalo v zadnjih desetih letih. Menim pa, da so nekateri politiki ugrabili te proteste in jih zdaj tudi uporabljajo za svoje politične cilje. Predvsem za napad na vlado. Zaradi tega sem zaskrbljen. To ni dobro. Kot politik, minister, imam drugačno vizijo družbe. Skupaj moramo iskati dogovor in rešitve. In naj malce poetično strnem: če ne moremo pripraviti prihodnosti za svoje otroke, pripravimo svoje otroke na prihodnost. Protesti zagotovo niso prava pot za iskanje rešitev.

Kaj menite o razkritjih pri nabavi zaščitne opreme?
“Ko smo kot vladna ekipa prevzeli odgovornost za vodenje države, so bila skladišča prazna. Vse sile smo usmerili v to, da se zagotovi zadostne količine zaščitne opreme. Kar zadeva moj resor, predvsem domovom za starejše. Pri tem smo bili velikokrat v hudih stiskah. Podpiram zahteve za preiskavo nabave zaščitne opreme in respiratorjev, ampak naj bo celovita. Naj se ob tem razišče tudi odgovornost prejšnje vlade za prazna skladišča in naj se vse nepravilnosti ustrezno obravnava. Mislim, da smo v vladnem poročilu pregledno, z utemeljitvami, prikazali razmere, ki so vladale pri nabavi zaščitne opreme.”

Epidemija koronavirusa se umirja, a v domovih za starejše, kjer je bilo največ okužb in smrti, problemi ostajajo. Kadrovska in prostorska podhranjenost. Kakšne ukrepe nameravate sprejeti, da se zgodba ne bi ponovila?
“Domovi za starejše so bili v času epidemije zelo ranljivi. Ko sem nastopil delo ministra, je bila epidemija že razglašena in velika večina domov je že bila zaprtih. Vodstva domov so ukrepala v strahu in odločnosti, da zaščitijo svoje stanovalce in zaposlene, za kar jim gre vsa moja pohvala. Prvi problem, s katerim sem se soočil kot pristojni minister, je bila zaščitna oprema. Domovi so jo bili primorani sami nabavljati. Z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem, s katerim si deliva pristojnosti za domove starejših, sva takoj začela snovati ukrepe, s katerimi bi jim pomagala, še posebej v primeru, če se v domu pojavi virus. Morate pa vedeti, da smo se vsi učili. Nismo imeli nobene dobre prakse, po kateri bi se lahko zgledovali. Cela Evropa in ves svet se je soočal s situacijo, ki je še ni bilo. Razmišljali smo o različnih možnostih. Moja državna sekretarka, Mateja Ribič, je bila dolgoletna direktorica doma starejših do nastopa svoje funkcije. Njeno poznavanje razmer v domovih je bilo zelo dragoceno. Tudi, ko smo se soočali z dilemo ali stanovalce domov ob okužbi seliti ali ne”.

Kakšno je bilo vaše stališče?
“V prvem tednu mojega ministrovanja smo že imeli prvo okužbo v domu v Metliki. V tem domu so imeli možnost, da okužene stanovalce preselijo v drugo, prazno stavbo, kjer so jih lahko izolirali od neokuženih. Zdaj, ko primerjam kasnejše ravnanje v drugih domovih, kjer se je okužba pojavila, ugotavljam, da je bila Metlika dobra zgodba, saj jim je uspelo s tem hitro zajeziti nadaljnje širjenje virusa. Vsi domovi te možnosti niso imeli. Le okoli dvajset odstotkov vseh domov v Sloveniji lahko znotraj svojih prostorskih razpoložljivosti zagotovi tri ločene cone. Stiske so bile velike. V vsakem domu, v katerem je do okužbe prišlo, je bilo treba rešitve iskati v okviru danih možnosti. Ni bilo zgolj enega recepta. A poudariti je treba, da v večini, kar 90 slovenskih domovih za starejše, okužb ni bilo. Zahvala za to gre predvsem vodstvom in zaposlenim v domovih, ki imajo največ zaslug, da se nam ni zgodil italijanski scenarij. Virus se je pojavil v 14 od 102 domov. Nisem zdravstveni strokovnjak, da bi lahko sodil o zdravstvenih ukrepih, a izkušnje vendarle kažejo, da so pri omejevanju širjenja okužbe bili najbolj uspešni v domovih, kjer so ločili okužene od neokuženih, bodisi znotraj doma ali so jih napotili na zdravljenje v bolnišnico.

Kako se torej pripraviti v domovih na morebitni drugi val epidemije?
“S kolegom Gantarjem iščeva možnosti, da bi po celi Sloveniji določili nekaj lokacij, kjer bi lahko bile oskrbovalne bolnišnice ali neke vrste »covid hoteli«, kamor bi začasno preselili stanovalce domov, ki se okužijo, a ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja. Tudi tiste, ki jih denimo iz bolnišnic po zdravljenju odpustijo, a so še pozitivni na covid-19 in bi jih domovi morali sprejeti nazaj, česar se direktorji domov seveda upravičeno bojijo, ker to pomeni nevarnost, da se bodo okužili še zdravi stanovalci v domu. Takšno zgodbo smo imeli v Murski Soboti, a smo jo uspešno rešili. Zadnjo besedo bo seveda imela strokovna zdravstvena skupina. Vprašanje selitev je namreč tudi zelo občutljivo vprašanje za stanovalce domov. Vedeti je tudi treba, da je skoraj 80 odstotkov vseh stanovalcev domov nepokretnih, njihova povprečna starost pa je 84 let. In to je resen problem, saj je že zdrave stanovalce težko seliti. Poleg tega je selitev za stanovalce domov velik stres, saj so tam doma. Nekateri že pet, tudi deset let. Moram pa priznati, da ko sem se v domovih s stanovalci pogovarjal o tem, so mi rekli: ‘minister, to je še najmanj’. Razumeli so, da je to v njihovo dobro”.

Kako pa komentirate očitke stanovalcev domov, ki so v javnih pismih opozarjali, da so diskriminirani pri zdravljenju okuženih s covid-19?
“Moje splošno mnenje je, da je v domovih tako zdravstveno kot socialno zelo dobro poskrbljeno za stanovalce. Na voljo jim je kakovostna zdravstvena oskrba, tudi številne rehabilitacijske storitve, denimo fizioterapevtske, imajo tudi vrsto socialnih programov, ki jih mnogi starostniki v domačem okolju nimajo”.

Navkljub temu se je javno pozivalo, da v času epidemije vzamejo družine svojce nazaj v domače okolje. Mnogi so imeli tudi slabo vest, ker tega niso mogli storiti. Koliko svojcev se je odločilo za tak korak?
“Sam sem ves čas poudarjal, da je to, da svojci vzamejo stanovalce v domačo oskrbo, zgolj ena od možnosti, o kateri lahko premislijo, ob zavedanju vseh okoliščin. Zavedam se, da je skrb za ostarelega velik zdravstveni, organizacijski in finančni zalogaj. Še posebej, če potrebuje več oskrbe. Vem, da je bilo za marsikoga to zelo tvegano, zato sem tudi jasno poudarjal, da je o tem treba dobro premisliti, ker do konca epidemije ne bo mogoče nazaj v dom, tudi če se bo vmes zdravstveno stanje starostnika poslabšalo in mu svojci ne bodo več zmogli nuditi pomoči. Na to je bilo treba opozoriti. V domačo oskrbo se je vrnilo le 41 od skoraj 20.000 stanovalcev domov. Večina svojcev pa je po tehtnem razmisleku presodila, da je za njihove ostarele družinske člane vendarle bolj varno in dobro poskrbljeno v domovih”.

Se zdaj že lahko vrnejo?
“Zdaj še ne, smo pa že dali pobudo ministrstvu za zdravje, da določijo navodila in priporočila za ponovne sprejeme teh stanovalcev v domove. Ta pravila bodo veljala tudi za sprejeme novih stanovalcev, ki jih v času epidemije prav tako ni bilo. Trenutno razmišljamo v smeri, da naj bi šel vsak novi stanovalec za nekaj časa, mislim, da bo to kakšen teden dni v izolacijo. Ni še točnih navodil, ni pa tudi več ovir, da domovi ne bi mogli začeti postopno sprejemati novih varovancev”.

Koliko ljudi trenutno čaka na prosto posteljo? Koliko bi jih nujno potrebovalo namestitev v domu?
Potrebe po novih sprejemih absolutno so. Že pred krizo je bilo vlog in prosilcev bistveno več kot prostih mest. Aktualnih, torej lahko rečemo nujnih, prošenj je za okoli 1000 mest. Skupno pa v Sloveniji beležimo okoli 10 000 prošenj, kar vključuje tudi »prošnje na zalogo«, ki se nanašajo na potrebe v prihodnje, tudi zelo dolgoročno. Čakalne dobe so različne, od nekaj mesecev do nekaj let.

Skupnost socialnih zavodov vas je ves čas pozivala, da v domove pošljete kot pomoč zdravstveni in negovalni kader iz drugih zdravstvenih ustanov, tudi zdravilišč, ki je bil doma, na čakanju na delo?
“Slišali smo pozive skupnosti, ki je opozarjala na splošno kadrovsko in finančno stisko domov. Seveda pa tudi njihove pozive za dodaten zdravstveni kader v domove, kjer je do okužb prišlo. Tem domovom so pomagale ekipe iz bolnišnic, zdravstvenih domov. Sicer pa bo treba domove tudi sicer kadrovsko okrepiti.

Razmišljate tudi o boljših plačah za zaposlene?
“Direktorji domov so pri iskanju bolničarjev in negovalcev obupani. Na razpise, ki jih objavljajo, se javi zelo malo kandidatov. Ko se bo sistem na novo postavljal, kar je nujno, bo treba ljudi bolj motivirati za to delo tudi z boljšimi plačami. Pri nas ni problem, da ne bi imeli dobro izobraženih negovalcev in bolničarjev, da ne bi bilo potreb po tem kadru, problem je, da nam mnogi pobegnejo, tudi čez mejo, zaradi boljših plač. Seveda pa bo pri boljšem nagrajevanju zaposlenih treba paziti, da se zaradi tega ne bodo pretirano zvišale oskrbnine, ki jih že zdaj mnogi s težavo poravnavajo. Z doplačevanjem mnoge svojce starostnikov spravljamo v finančne stiske. Videli smo, da je že januarski dvig minimalne plače vplival tudi na dvig oskrbnin. Brez dodatnih finančnih virov bo zelo težko loviti ravnotežje med boljšimi plačami zaposlenih v domovih in sprejemljivo višino oskrbnine”.

Kdaj bodo zaposleni dobili dodatek za delo v kriznih razmerah? Bo izplačan v vseh domovih? Tudi v zasebnih s koncesijo?
“Zavzel sem se za to, da bi vsi, ki so v domovih delali v času epidemije, tudi dobili dodatek. Ne le v tistih domovih, kjer so imeli okužbe in kjer so zaposleni velikokrat na robu zmogljivosti opravili izjemno delo. S popravkom prvega koronapaketa smo zaposlene v koncesijskih domovih, ki jih je približno polovica, izenačili z zaposlenimi v javnih zavodih. Država je sprva predvidela denarno pomoč za izplačilo kriznega dodatka le zaposlenim v javnih zavodih, domovi s koncesijo bi pa ta denar morali zagotoviti sami. Zdaj bodo pomoč države za izplačilo kriznega dodatka dobili tudi slednji, saj smo izhajali iz načela, da tudi oni opravljajo javno službo.«

Kdaj bo covid dodatek izplačan zaposlenim? Koliko zaposlenih ga bo dobilo in koliko bo znašal?
Ministrstvo je določilo obseg sredstev po posameznih proračunskih uporabnikih, v zvezi s tem izdalo sklepe, trenutno pa dobivamo zahtevke za nakazilo (refundacijo) sredstev za mesec marec.
Tega podatka,  koliko zaposlenih bo dodatek prejelo in koliko bo znašal, nimamo, ker  je razdelitev sredstev na posameznega zaposlenega v pristojnosti predstojnika, oziroma direktoric in direktorjev.

Kaj pa prostorske težave? Teh verjetno ne bo mogoče rešiti kar čez noč?
“V času epidemije smo ugotovili, da se da marsikje, z nekaj manjšimi gradbenimi posegi, preurediti prostore v domovih in zagotoviti kohortno izolacijo.«

Načrtujete tudi nove domove?
“V koalicijski pogodbi je zapisana formula 5+2. Torej pet novih domov in dva dokončati, v dvoletnem mandatu. Slednja dva sta v Vrtojbi in Osilnici. To ostaja naš namen, pri čemer bomo upoštevali tako javne kot koncesijske rešitve. Pri teh domovih bodo zahtevani drugačni arhitekturni odgovori, takšni, ki bodo upoštevali vse potrebe za primer epidemije, ki se lahko kadar koli ponovi. Zavzemam se, da bi bil tovrsten koncept upoštevan v razpisih.”

So znane že lokacije?
“Ne, predvidoma v razpisu bomo določili tudi območje uporabe. Spremljamo pa stanje na terenu, pri čemer je treba upoštevati potrebe in obstoječe kapacitete na določenem področju. Računamo, da naj bi zagotovili več kot tisoč novih postelj v domovih za starejše.”

Bodo pri snovanju novih domov predvidene tudi prostori, kjer bodo lahko potekali izolirani stiki s svojci? Ob epidemiji so bile stiske stanovalcev in svojcev zelo velike, ker so se več tednov lahko videli in slišali le virtualno.
“Tudi o tem smo razmišljali in si prek določenih pobud tudi zelo prizadevali za lajšanje socialnih stisk. Obveščali smo o dobrih praksah v nekaterih domovih. Denimo dom v Krškem je na zelo inovativen način v času epidemije omogočil stike varovancem s svojci. Sicer zgolj preko stekla, brez dotika, vendar so se lahko videli in slišali, kar je vsem veliko pomenilo.

V koalicijsko pogodbo ste zapisali tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Kdaj ga bomo dobili?
“Zakon se pripravlja na ministrstvu za zdravje. Naša skrb bo, da bi bila socialni in zdravstveni del oskrbe uravnotežena, saj je socialni vidik oskrbe v domovih enako pomemben kot zdravstveni. Osnovna naloga pa bo najti stabilne finančne vire.”

Finance pri tem zakonu so že 15 let problem.
“Predsednik vlade Janez Janša je v predstavitvenem govoru omenil tudi možnost povišanja prispevne stopnje za zdravstvo. Gotovo bi bila lahko v okviru tega tudi rešitev za dolgotrajno oskrbo. Strateško se bo treba tudi odločiti, kateri del oskrbe starejših bi bil v domovih in kateri del v oskrbovalnih oz. negovalnih  bolnišnicah, ki jih trenutno nimamo. V domovih imamo namreč velik odstotek nepokretnih in dementnih stanovalcev, ki potrebujejo drugačno oskrbo. Tu vidiva z ministrom za zdravje velik izziv. Mislim, da ga lahko premaknemo z mrtve točke in rešimo, saj smo ekipa, ki je dovolj strokovna in dobro komunicira. Ureditev tega vprašanja je tudi ena izmed prioritet te vlade.

Bo uvedeno tudi novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo?
“Prav gotovo bo tudi o tem treba razmisliti. Ne bi pa še napovedoval konkretnih rešitev”.

Brezposelnost je marca in aprila hitro naraščala. V maju se nekoliko umirja ta trend. Pripisujete to sprejetim vladnim ukrepom pomoči? Kaj pričakujete v prihodnje?
“Od sredine marca je brezposelnost naraščala, prav tako še v začetku aprila, maja pa se je ta trend začel umirjati. Spodbudno je, da je v zadnjih dneh že začelo naraščati tudi število novih zaposlitev. Trenutno imamo okoli 90 tisoč registriranih brezposelnih. Gotovo bi bilo brez ukrepov stanje veliko slabše. Bistveno je bilo, da je vlada odreagirala hitro in temeljito. Dobili smo že okoli 40 tisoč vlog podjetij za več kot 240.000 zaposlenih. Ne morem sicer reči, da bi bili vsi ti ljudje, ki so zdaj doma na čakanju na delo, danes brezposelni, če ukrepov ne bi sprejeli. Lahko pa rečem, da so ukrepi prijeli. Zahvaljujem se podjetjem, da so zaupala našim napovedim, da bomo pomagali. Počakala so z odpuščanji in koristijo ukrepe. Prav temu pripisujem umirjanje naraščanja brezposelnosti. Večinoma so brez služb ostajali tisti, ki so se jim pogodbe o zaposlitvi za določen čas iztekle tik pred razglasitvijo ali med epidemijo in jim jih delodajalci zaradi nepredvidljivih razmer niso podaljšali”.

Kaj pa vsi tisti, ki so še doma, na čakanju na delo? Bodo te delodajalci poklicali nazaj na delo ali jih bodo odpustili? V pogojih za pridobitev subvencije namreč ni več varovalke, da jih morajo imeti zaposlene še šest mesecev po koncu epidemije.
“V protikorona paketu 3 bomo prizadetim panogam ponudili še dodatne ali podobne ukrepe, ki bodo pomagali, da bo lažje zadržati delavce. Večina podjetij se zaveda, da so dobri delavci največji kapital, da jih je težko najti in še težje obdržati”.

Pripravljate tudi ukrep skrajšanega delovnega časa. Predlog bo na mizi socialnih partnerjev na petkovi seji ESS. Kakšen bo predlog in kdaj naj bi začel veljati?
Ukrep subvencioniranja skrajšanega delovnega časa zagotavlja določeno mero sigurnosti za ohranitev čim več delovnih mest in čimprejšnje okrevanje gospodarstva. Trenutni predlog predvideva subvencijo v obsegu med 20 do 35 ur tedensko. Delodajalec bo za delavca na skrajšanjem delovnem času od države dobil delno povračilo nadomestila za čas, ko delavec ne dela – fiksni znesek v višini 80% minimalne plače za subvencioniran del odsotnosti. Pravilnost izvajanja bo nadzoroval Inšpektorat za delo skozi varovalko evidenc delovnega časa. Želimo preprečiti morebitne zlorabe, zato so predvidene visoke globe za primer kršitev.

“Kurzarbeit”, torej skrajšani delovni čas, ima že 17 evropskih držav. Zakaj ga pri nas še ni?
“Nekaj izkušenj že imamo iz kriznega leta 2009. Takrat je bilo plačilo za plačo prenizko in ga ni koristilo veliko podjetij. To nam je bilo vodilo pri snovanju. V določenem obsegu smo pri kreiranju zdajšnje rešitve sledili avstrijski ureditvi. Razmišljamo takole: nižje kot za polovični delovni čas ne smemo iti, da se prepreči zlorabe. To je bilo tudi opozorilo socialnih partnerjev. Po zdajšnjem predlogu bi se končno izplačilo delavcu zelo približalo njegovi plači. Pričakujemo, da bo zdaj potreba večja za takšen ukrep, zato ga želimo toliko izboljšati, da bo zanimiv za čim več podjetij. Tako kot v Avstriji in Nemčiji, kjer že veliko zaposlenih dela krajši delovni čas. Razlika je le ta, da bo pri nas to nov ukrep, pri njih pa je že vgrajen v sistem”.

Veliko odpuščanje se napoveduje v Gorenju, kjer naj bi brez dela ostalo po zadnjih informacijah več kot 800 zaposlenih. Sprejeti ukrepi za Gorenje torej niso zanimivi?
“Gorenje sem tudi sam osebno obiskal.  Podjetje je nekaj časa koristilo naš ukrep nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo. Avtomatsko so bili oproščeni tudi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za vse, ki delajo. Nato so koriščenje nekaterih ukrepov prekinili. Navkljub temu si še vedno prizadevamo, da jim naše rešitve poskušamo podrobneje predstaviti. Okrepili smo tudi ekipo na zavodu za zaposlovanje v Velenju, a zaenkrat vodstvo Gorenja ni spremenilo svoje ocene stanja, zato se pripravljamo tudi na najbolj črn scenarij. Naša prioriteta je. da bodo ljudje, ki bodo ostali brez služb, hitro obravnavani in bodo dobili vso podporo, da ne bodo ostali dolgo brezposelni”.

Kje pa vidite možnosti za njihovo novo zaposlitev?
“Šaleško- koroška regija je zelo ranljiva regija. Ko so šla v stečaj podjetja, kot sta Vegrad, Prevent, smo bili prav tako pretreseni. A po drugi strani rastejo druga podjetja, denimo Plastika Skaza. Želim si, da bi tudi Gorenje, če bo uresničilo napovedi z novo proizvodnjo televizorjev, še zaposlovalo. Ravno zato si tako prizadevamo, da bi obdržali delavce, ki že imajo izkušnje in jih bodo morda čez čas še iskali”.

Napovedujejo še druga podjetja v Sloveniji večja odpuščanja?
“Zavod za zaposlovanje zaenkrat nima napovedi večjih odpuščanj iz drugih slovenskih podjetij”.

Kaj menite o razmerju med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo? Obe sta v vaši pristojnosti. Je minimalna plača prenizka ali denarna socialna pomoč previsoka?
“Osebno menim, da ni težava, da je denarna socialna pomoč previsoka, ampak so plače prenizke. Rešitev vidim v tem, da država ustvarja take pogoje, da bo gospodarstvo lahko odpiralo nova delovna mesta z večjo dodano vrednostjo, kar bo vplivalo tudi na rast plač. Delo se mora splačati, denarna socialna pomoč pa mora ljudem pomagat, kadar pomoč res potrebujejo”.

Kako boste o tem, da se delo splača, prepričali vse tiste upokojence, ki po 40 letih dela dobijo pokojnino nižjo od praga revščine in postanejo reveži?
“Najnižja starostna pokojnina se je v zadnjih letih sicer nekoliko popravila, zdaj znaša okoli 550 evrov, a je še pod pragom tveganja revščine, torej nižja od 662 evrov. Višina pokojnine je odvisna od višine vplačanih prispevkov. Ob tem je treba tudi vedeti, da se v našem pokojninskem sistemu denar, zbran od prispevkov, ne nalaga na posameznikov račun, ampak se vplačani prispevki porabijo sproti za izplačilo pokojnin upokojenim. Nekaj sicer primakne še država. Rešitve bo seveda treba iskati v okviru javno finančnih možnosti in demografskih trendov. Višje pokojnine zagotavlja tudi daljše obdobje vplačevanja prispevkov, to pa lahko zagotovimo z motivacijo delavcev nad 55 let, da ostanejo v zavarovanju čim dlje. Samo vplačani prispevki in prispevek iz državnega proračuna ne bodo zadoščali, zato bo treba zagotoviti še dodatne vire. Prioriteta te vlade je tudi ustanovitev demografskega sklada in upam, da bomo našli dogovor s socialnimi partnerji”.

NSi ima že nekaj časa povsem drugačen predlog za reformo pokojninskega sistema, s katerim bi lahko menda hitro zvišali najnižje pokojnine? Ga lahko na kratko povzamete?Menite, da bi ga podprle koalicijske partnerice?
Prizadevati si moramo za pregleden in vzdržen pokojninski sistem, ki uživa zaupanje ljudi, ki vanj vplačujejo. V tem okviru mora biti vsak poseg dogovorjen v okviru socialnega dialoga in široko, konsenzualno podprt, tudi v koaliciji, še bolje tudi s strani opozicije. Bi pa seveda želel, da se ob pripravi bodočih temeljnih sprememb pokojninskega sistema v okviru socialnega dialoga prouči tudi predlog, ki ga je pripravila stranka NSi.

Načrtujete tudi spremembe delovnopravne zakonodaje? Sindikate je pred časom vznemirila izjava o večji prožnosti trga dela, ki praviloma pomeni lažje odpuščanje.
“Omenil sem pomeni socialnega dialoga, v okviru katerega bomo iskali rešitve za naprej. Nekatere izkušnje iz časa epidemije gotovo lahko uporabimo tudi v prihodnje. Ena od njih je delo od doma, ki smo ga morali v državni upravi in v podjetjih zelo na hitro, pod pritiskom zdravstvenih razmer uvesti ter hkrati razbremeniti nekaterih strogih pogojev, ki so zapisani v zakonu. Socialnim partnerjem sem že predlagal, da razmislimo o spremembah. Delo na domu ima lahko številne širše pozitivne učinke. Ljudje so manj na poti med domom in delovnim mestom. Zaradi tega pridobijo tudi več časa in lažje usklajujejo službeno z družinskim življenjem. Prednost dela od doma pa je tudi ta, da manj obremenjujemo infrastrukturo in okolje, če ljudje nismo v avtih. Z majhno spremembo in dogovorom lahko po tej poti dosežemo veliko dobrih učinkov za družbo in naravo”.

Koliko ljudi pa bi po vaših ocenah lahko delalo od doma?
“Na našem ministrstvu beležimo, da denimo zdaj dela od doma slaba polovica zaposlenih. Delovni procesi normalno tečejo, torej se da. Za gospodarstvo pa težko ocenjujem, kje vse so možnosti za delo od doma”.

Ob predstavitvi za ministra ste med svoje prioritete uvrstili UTD za otroke. V času epidemije je bilo slišati vse več razmišljanj tudi o uvedbi UTD-ja širše.
“UTD postaja zelo zanimiv koncept, o katerem se ne razmišlja samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. Koronakriza je nakazala nekaj izzivov, s katerimi se bomo po krizi verjetno morali soočili. Težava pri UTD je, da še nimamo koncepta, ki bi finančno vzdržal. Tudi pri uvedbi UTD-ja za otroke v Sloveniji bo potreben tehten razmislek o finančni plati. Če bi denar, okoli 250 milijonov evrov, ki jih namenjamo za otroške dodatke, enostavno preoblikovali v UTD za otroka, bi dobil vsak 56 evrov. To bi pomenilo, da bi nekateri dobili bistveno manj kot zdaj, kar pa se ne sme zgoditi. Sicer v danem sistemu univerzalnost v veliki meri zagotavlja  kombinacija vseh ukrepov družinske, socialne in davčne politike. Ostaja pa moj cilj, da bi sistem za starše naredili bolj preprost, pregleden. Tako bi točno vedeli, kaj jim pripada za enega, dva, tri otroke. Spet lahko pogledamo Nemčijo, kjer sicer nimajo UTD-ja, imajo pa lestvico, kjer si starši lahko sami pogledajo in izračunajo svoje pravice. Pri nas tega družine nikoli ne vedo natančno”.

Ste oče štirih otrok. Jih boste v ponedeljek poslali v šolo in vrtec? Nekateri starši se soočajo z dilemo, kaj storiti.
“Mlajša dva bosta šla v vrtec, hčerka, ki je v prvi triadi, v šolo. Doma ostaja najstarejša, ker se zanjo pouk še ne bo začel. Midva z ženo, ki je vzgojiteljica v vrtcu in se vrača v službo, nisva razmišljala o tem, da bi otroci ostali doma. Zaupava navodilom in ukrepom stroke, otroci pa so se nanje že tudi navadili. Službeno sem bil ves čas izpostavljen, zato smo morali doma spoštovati vse ukrepe. Naš petletnik, ki si najbolj vestno umiva roke, je tudi naš najstrožji nadzornik pri tem opravilu.”

Običajno ženske, ki se podajo v politiko, vprašajo kako uspejo usklajevati službene in družinske obveznosti. Kako jih vi? V času epidemije ste bili zaradi službenih obveznosti zagotovo bolj malo doma?
“Vse breme družinskih obveznosti je prevzela žena, ker drugače ni šlo. Ni ji bilo lahko. Zdaj, ko se zadeve normalizirajo, si jih bova lahko spet bolj delila, po najinih močeh in zmožnostih. Tudi v času, ko sem že prevzel naloge ministra, sem doma ves čas skrbel za pranje perila, kar je moja naloga. Ob sobotah ima vsak v naši družini, tudi jaz, svoje zadolžitve, ki jih mora postoriti. Ni vedno enostavno, so tudi upori, včasih je potrebno veliko trdega pogajanja in pogovarjanja, a nam uspeva”. Tudi zato so lahko nedelje potem bolj mirne in sproščene.

Ste tudi minister za enake možnosti, lahko v tej luči razumemo vašo odločitev, da ste prevzeli ženin priimek?
“Ko sva se z ženo odločila za poroko in sva prišla na upravno enoto, naju je uradnica vprašala, kakšen bo priimek po poroki. O tem do takrat sploh nisva razmišljala. Hitro sva se dogovorila. Žena je želela obdržati svoj priimek Kralj, ker ji je všeč in ima še zdaj samo tega. Jaz pa sem obdržal svojega in dodal še njenega. To dejstvo je odslej marsikoga presenetilo, zame pa je pokazatelj, da se da tudi v partnerskem odnosu z dogovorom vedno najti rešitev. Kaže tudi na to, da dojemam ženo kot popolnoma enakopravno, da je tudi znotraj najinega zakona ohranila svojo individualnost, zaradi katere jo imam tako rad in je zame edinstvena”.