DONALD TUSK V INTERVJUJU ZA KRČANSKI DEMOKRAT: VERJAMEM, DA JE NSI PRIHODNOST SLOVENIJE

DELITE TA
PRISPEVEK
23.10.2020, NSi

Donald Tusk se je rodil leta 1957 v Gdansku na Poljskem. V študentskih letih je bil del ilegalnega gibanja Solidarnost, ki se je zavzemalo za demokratizacijo Poljske. Po padcu komunizma in prvih svobodnih predsedniških volitvah na Poljskem je bil med ustanovitelji prve proevropske stranke v tej državi. Leta 2007 je postal predsednik poljske vlade. To funkcijo je opravljal sedem let in tako postal predsednik vlade z najdaljšim mandatom v demokratični Poljski. Leta 2014 je bil izvoljen na mesto predsednika Evropskega sveta, 2017 je bil na to mesto ponovno izvoljen. Mandat se mu je iztekel 30. novembra 2019. Dva meseca kasneje je bil na kongresu v Zagrebu izvoljen za predsednika Evropske ljudske stranke. Na Poljskem je znan po svojih jasnih in trdnih stališčih, ki so nemalokrat tudi brezkompromisna, kar mnogim ni po volji. Prepričan je, da le politika sodelovanja in spoštovanja demokratičnih načel lahko Evropi prinese mir in blaginjo. Ko je letos septembra na povabilo NSi ponovno obiskal Slovenijo, je večkrat poudaril, kako navdušen je nad našo lepo in raznoliko državo.                                                                                                                  

Ob izbruhu epidemije koronavirusa so se države članice EU obnašale zelo egoistično in ena za drugo hermetično zapirale meje. Prav tako so s prstom kazale na Evropsko komisijo in druge evropske inštitucije, češ da niso opravile svojega dela. Kakšen je vaš komentar?

Res je, da so v prvih dneh pandemije, ko smo zares potrebovali evropsko solidarnost, številne države skrbele samo zase. To je prineslo veliko razočaranja in medsebojnih zamer. Vendar pa je treba vedeti, da se Evropa s pandemijo ni spopadla slabše kot drugi. Trditve, da sta jo Rusija ali Kitajska obvladali bolje, enostavno ne držijo. Menim, da so se države članice naučile lekcije in v prihodnje ne bodo ponavljale enakih napak. Ko so voditelji EU sprejeli sklad za okrevanje EU, so strah in razdeljenost med državami članicami spremenili v zaupanje v Unijo. Pokazali so, kaj vse je mogoče, če zaupamo drug drugemu in evropskim institucijam. Evropa bo iz pandemije izšla močnejša, s priložnostmi za svet prihodnosti.

Je Evropska unija danes bolj pripravljena na takšne izredne dogodke in kako ohraniti temeljne vrednote evropskega povezovanja v času, ki ga narekuje boj proti covid-19?

Menim, da smo lahko previdno optimistični. Vprašanje je, v kolikšni meri sta zdravstvo in epidemiološka politika lahko skupna politika EU, kjer institucije igrajo večjo vlogo in so učinkovitejše. Evropske institucije so že naredile prve korake in izrazile namero, da zgradijo močnejšo evropsko zdravstveno unijo in program EU4Health pripravijo na izzive v prihodnosti. Pomembno vprašanje v času pandemije je tudi stanje demokracije in naših vrednot. Gre za civilizacijsko pa tudi politično vprašanje, kakšna je pripravljenost ljudi, da se odrečejo svobodi zaradi občutka ali bolje iluzije varnosti. Veljalo je prepričanje, da je šlo demokracijam v času te krize slabše kot pa »avtoritarnim demokracijam«. To preprosto ni res, virus v enaki meri napada diktature in demokracije.

Kot predsednik EPP pod svojim vodstvom združujete številne politične stranke iz precej različnih držav. Kaj je danes glavni skupni imenovalec strank, ki so povezane v družini EPP in katere so tiste teme, ki jim namenjate največ pozornosti?

EPP združuje več kot 80 strank članic iz vseh držav članic EU in iz držav v naši soseščini. V tako veliki družini raznolikost ni le nekaj običajnega, temveč je tudi dobrodošla. Cenimo to raznolikost, vendar trdno stojimo za vrednotami, ki so temelj naše politične družine. Prvič, sredinskost, spoštovanje in edinstvenost vsake osebe. Vse krščanskodemokratske vrednote izvirajo iz te zasnove: svoboda in odgovornost, enakost in pravičnost, resnica, solidarnost in subsidiarnost. Socialno tržno gospodarstvo je orodje, ki te vrednote uresničuje. Naša proevropska zavezanost izhaja iz prepričanja, da lahko samo v močni, združeni in vključujoči Evropi uresničimo svojo vizijo in se izognemo vrnitvi k Evropi nenehnih konfliktov in vojn. Osredotočamo se na vprašanja pristojnosti EU in tudi na zunanje odnose. V zadnjem času se ukvarjamo z vprašanji Belorusije, odnosov s Kitajsko, Brexita, migracijskega in azilnega svežnja ter Evropskega zelenega dogovora.

Kako bi sicer ocenili trenutno stanje duha v Evropski uniji? Imamo v boju svetovnih velesil jasno smer, kam gremo?

Svet se je v letu 2020 dramatično spremenil. Vsi smo tako ali drugače izkusili posledice pandemije – na področju zdravja (ne le fizičnega), gospodarstva ali socialnih interakcij. Zdaj bolj kot kadar koli zaznavamo potrebo po etiki v politiki in predvsem empatiji. Cinizem, apatija, neresnice – zanje tu ne more biti prostora. Ne le iz moralnih razlogov, temveč tudi zato, ker naši državljani za to nimajo časa. Politični izziv, s katerim se zdaj soočata tako Evropa kot širši svet, je prevpraševanje vrednosti dejanske demokracije, kot so človekove pravice, svoboda govora, resnica v javnem življenju in spodkopavanje naših temeljnih zavezništev, ki temeljijo na močnih čezatlantskih vezeh. To je zelo zaskrbljujoč trend. Kot je pred kratkim dejala predsednica Ursula von der Leyen, resnično potrebujemo nove začetke s starimi prijatelji. Boriti se moramo, da bomo svoje vrednote ubranili pred vsemi vrstami laži, nasiljem in zastrupljanjem tako dobesedno kot v prenesenem pomenu, saj vse to zunanje sile uporabljajo za spodkopavanje evropske solidarnosti in enotnosti.

V Veliki Britaniji lahko vsakodnevno spremljamo viharno dogajanje po brexitu. Česa se lahko naučimo iz zgodbe o Brexitu?

Brexit je zame tragedija, ki jo globoko čutim. Toda v Evropski uniji seveda spoštujemo odločitev Britancev in si želimo tesnih odnosov tudi v prihodnosti. Žal smo bili od referendumske kampanje do trenutnega stanja pogajanj priča številnim neresnicam, ki so bile predstavljene kot dejstva v službi evroskeptičnega nacionalizma. ELS in EU ostajata enotni, hkrati pa ostajamo zavezani lanskim dogovorom z Združenim kraljestvom: da se zagotovita mir in stabilnost na irskem otoku, da se zaščitijo pravice 4,5 milijona evropskih državljanov, ki živijo v Združenem kraljestvu, in britanskih državljanov, ki živijo v EU, ter da se ohrani celovitost enotnega trga 27 držav članic EU. Želimo si prihodnosti partnerstva in prijateljstva, ki temelji na naši dolgi zgodovini skupnih vrednot in interesov. Vprašanje je le, ali London deli naše stališče. Njegovi zadnji poskusi umika iz sporazuma o izstopu niso ravno obetavni.

Zdi se, da med Zahodno in Vzhodno Evropo nastaja nekakšna vrednotna oziroma svetovnonazorska vrzel, ki deli Evropsko unijo. Zakaj prihaja do tega in kako jo premostiti?

Nikoli mi ni bilo všeč omenjanje in deljenje na staro in novo Evropo, na stare in nove države članice. Svojo vlogo prvega »stalnega« predsednika Sveta EU iz tako imenovane »nove države članice« sem razumel v preseganju tega načina razmišljanja in delovanju za evropsko povezanost tudi v naših mislih in srcih. Biti moramo strpni do medsebojnih razlik in imeti razumevanje zanje, zato je z razlogom moto Evropske unije In varietate concordia – združeni v raznolikosti. Treba je spoštovati različna zgodovinska ozadja, toda skupne evropske vrednote morajo biti glavno načelo in vezivo naše skupne prihodnosti.

Težave, ki nastajajo na relaciji zahodnih in vzhodnih držav članic EU, se že nekaj časa kažejo tudi znotraj EPP. Vprašanje statusa stranke Fidesz ni povsem jasno. Se tu dogajajo kakšni premiki?

Vprašanje Fidesza ni vprašanje vzhoda in zahoda, novih in starih članic. Tudi ne gre za – kot se pogosto prikazuje – vprašanje, kako se soočati z migracijami. Gre za spoštovanje temeljnih vrednot in načel, na katerih temelji naša politična družina. Lahko se ne strinjamo o predlogih politik, ne pa tudi glede tega, kar nas določa in oblikuje našo identiteto. Nekateri člani naše družine še vedno verjamejo, da je premierja Viktorja Orbana mogoče vrniti k tem vrednotam. Sam ne delim njihovega optimizma, vendar bi bil vesel, če bi se izkazalo, da se motim.

Če pa se to ne bo zgodilo, bomo morali, takoj ko bodo razmere zaradi pandemije  dopuščale, da se osebno srečamo in izvedemo tajno glasovanje, sprejeti odločitev Zahteva za izključitev, ki jo je podpisalo 14 strank članic, je še vedno za mizi. A to bo le začetek dolgoročnega razmisleka o naši identiteti in strategiji o tem, kdo smo in kdo želimo biti.

Priča smo dogodkom v Belorusiji, nenehna agresivna politika Moskve proti njenim sosedam, predvsem Ukrajini, provokacije Turčije proti Grčiji in Cipru in vedno slabše ozračje v odnosih med Kitajsko in Zahodom. Kakšna je po vašem mnenju zavezanost držav članic k evropski solidarnosti?

Ti primeri kažejo na obseg in raznolikost izzivov, s katerimi se spopada Unija, pa tudi izzivov, s katerimi se sooča evropska solidarnost. Nobena država članica ne more sama odgovoriti na takšne izzive. Le s skupno politično močjo in z uvedbo sankcij proti Rusiji nam je uspelo zaustaviti rusko agresijo v Ukrajini in opolnomočiti Ukrajince pri njihovem razvoju. Zdaj pa moramo pokazati enako solidarnost tudi z Belorusi. Učinkoviti bomo le, če ostanemo enotni. Podobno misleči turški državljani se lahko zanesejo na našo pomoč v boju proti njihovemu vse bolj avtoritarnemu predsedniku. Kitajsko vodstvo pozorno spremlja, kaj počnemo.  Preizkuša trdnost naše odločitve, da se zavzamemo za vrednote in človekove pravice ter prebivalce Hongkonga in Tajvana. Tudi tu morajo države članice EU ostati enotne.

Digitalni mediji in družbena omrežja postajajo pomemben faktor politične aktivnosti. Kljub prednostim digitalizacije so digitalne platforme postale predmet neusmiljenega političnega boja in prostor namernega razširjanja t. i. lažnih novic. Bi morali tovrstno delovanje omejiti oz. regulirati?

Na ravni EU potrebujemo jasne smernice in predpise za digitalne platforme, da se bomo lahko lažje borili proti širjenju lažnih novic. Na začetku pandemije smo lahko spremljali številne evropske politike, ki so ponavljali lažne novice in nesmisle tistih, ki si želijo, da EU propade. In to je spodbudilo nacionalistična in protievropska čustva. Dezinformacije spodkopavajo demokracijo – najti moramo načine, da pred njimi zaščitimo Unijo in države članice. Toda pri urejanju tega vprašanja moramo najti pravo ravnotežje, da lahko zaščitimo svobodo govora in izražanja. Digitalni mediji in družabna omrežja namreč lahko tudi združujejo ljudi, čemur smo bili priča letos poleti v primeru beloruske državljanske revolucije in spletne podpore politikov ter ljudi po Evropi in svetu. To so orodja, ki lahko okrepijo politično dejavnost, vendar mislim, da ne bi smela nadomestiti tradicionalne politike. Pri politiki gre za čustva in tega se ne da prenesti na splet.

Vprašanje ilegalnih migracij je v preteklih letih močno pretreslo EU. Kako ustrezno omejiti ilegalne migracije in hkrati zagotoviti prost pretok blaga in ljudi?

Nezakonite migracije so zadnja leta stalnica na dnevnem redu EU. Predsednica von der Leyen je predstavila nov migracijski pakt, ki združuje solidarnost in odgovornost. Upam, da bo Evropski uniji omogočil omejevanje nezakonitih migracij, hkrati pa zagotovil prost pretok blaga in ljudi. Migracije predstavljajo evropski izziv, ki zahteva evropski odgovor, dramatične podobe migrantskega taborišča Moriapa so v naših mislih še vedno sveže. Imamo dvojno odgovornost in ta ni protislovna. Ponovno moramo vzpostaviti popoln nadzor na zunanjih mejah in spoštovati vsa schengenska pravila, hkrati pa pomagati tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

Pred kratkim ste bili na povabilo NSi ponovno na obisku v Sloveniji. Kakšen je vaš vtis o Sloveniji in njenih ljudeh?

Pri Slovencih sem vedno občudoval vašo sposobnost, da ste usmerjeni v prihodnost, hkrati pa ostajate globoko zakoreninjeni v svoji zgodovini. To vam je omogočilo, da ste bili prva država iz nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila EU in sprejela evro. Svoje prihodnosti niste obravnavali kot koraka v neznano, temveč kot pot nazaj v evropsko družino, ki ji naravno pripadate. Slovenija je tudi čudo raznolikosti na stičišču Balkana, Alp in Sredozemlja. Kje drugje lahko samo na nekaj kvadratnih kilometrih najdete rimske ruševine in secesijske zgradbe, kristalno čista jezera in kraške jame, ki so svetovne rekorderke, toplo morje in zasnežene gore? Morda lahko ravno ta raznolikost pomaga razložiti, zakaj blestite v tako veliko različnih športih. Resda ste po številkah majhni, toda v svojih dosežkih ste izjemni! Pravijo, da je vsak Slovenec na nek način športnik. Ker se tudi sam navdušujem nad vsemi športi, ne morem drugače, kot da se z vašo državo počutim močno povezanega. Kot sem že pravilno napovedal med svojim obiskom Slovenije, je prav Slovenec zmagal na kolesarski dirki Tour de France, da sploh ne omenjam, da je tudi drugo mesto osvojil Slovenec.

Ob 20. obletnici Nove Slovenije ste v govoru na koncu dejali, da v Novi Sloveniji vidite upanje za prihodnost in da verjamete v to stranko. S čim vas je NSi navdušila in prepričala?

Predvsem z dejstvi. NSi je primer, kako zmagovati v bitki proti populizmu – s konkretnimi rešitvami namesto praznih sloganov. Rezultati, ki so jih ministri NSi dosegli v tako kratkem času, govorijo sami zase. Kjer lahko ljudje računajo na močno, odgovorno desno sredino, ki temelji na evropskih in krščanskodemokratskih vrednotah, ni prostora za populizem.

Poleg tega lahko NSi računa na mlade, sposobne in dinamične ljudi, s katerimi se je obdal predsednik Matej Tonin, pa tudi na zgodovinske voditelje, kot je nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle. Prav ta kombinacija izkušenj in inovacij omogoča NSi, da volivcem ponuja konkretne ideje za spopadanje z izzivi sedanjosti in prihodnosti, kot so digitalni prehod, podnebne spremembe in aktivno staranje, obenem pa vztraja pri naših skupnih vrednotah. Zato verjamem, da je NSi prihodnost Slovenije.

Verjamemo, da imate kot predsednik EPP bolj malo prostega časa, a nas vseeno zanima, kaj najraje počnete, ko se ne ukvarjate s politiko?

Kljub vsemu sem še vedno običajen človek s precej vsakdanjimi strastmi in tudi nekaj sladkimi pregrehami: družina, šport, branje, slike, kozarec dobrega vina in velike količine sladoleda ob gledanju smešnih televizijskih oddaj.