ZAKAJ JE MORALA ODITI MINISTRICA ZA KMETIJSTVO

V Novi Sloveniji smo ob sestavi vlade Roberta Goloba z zanimanjem čakali, kdo bo novi minister za kmetijstvo. Opogumila se je Irena Šinko, ki je imela vse možnosti, da bi bila dobra ministrica. Glede na njeno izobrazbo in izkušnje s kmetijstvom so kmetje od nje veliko pričakovali. Kako pa smo njeno delo videli v Novi Sloveniji? Prvi zdrs se je zgodil v začetku junija lani, ko je predsednik vlade napovedal, da bo država odkupila ves pridelek slovenske pšenice. Izrednega odkupa seveda ni bilo. Ministrica Šinko je bila takrat tiho, verjetno je bila presenečena. Avgusta istega leta je predsednik vlade spet izrazil nekaj novih pogumnih obljub: Kmetom bomo pomoč po suši izplačali še istega leta, ne tako kot prejšnje vlade, čez eno leto, je povedal. Ministrica je bila ponovno tiho, čeprav je dobro vedela, da je po veljavni zakonodaji treba počakati do naslednjega leta, da državni statistični urad objavi podatke o povprečnem pridelku za preteklo leto. Kmetje so začeli dobivati obljubljeno pomoč točno eno leto po suši.

Ministrica je bila naprej tiho tudi pri ustanovitvi strateškega sveta za prehrano, ko v njej najprej ni bilo nikogar iz področja kmetijstva, čeprav je vodila resor, ki ima edini v svojem naslovu besedo prehrana. Potem so v strateški svet imenovali tudi strokovnjake s področja kmetijstva, čeprav so v manjšini.
Svojevrstna kalvarija za ministrico in sramota za stroko pa sta bila poslanska zakona o zaščiti živali in kmetijsko gozdarski zbornici, ki sta napovedala nekakšno vojno slovenskemu kmetstvu. Politika se ni ustavila niti pred mirnim protestom kmetov. Ministrica je kmete podpirala, ni pa imela poguma povedati na glas in z javno, da zakonom takrat ne nasprotuje. Celo več, javnosti vse do 5. oktobra letos, ko je že bila na odhajanju, ni jasno priznala, da določenih rešitev v zakonu o zaščiti živali enostavno ni mogoče izvajati in da zanje tudi niso zagotovljena finančna sredstva. To potrjuje tudi predlog proračuna. Zakon tudi ne ureja problematike zavetišč, je takrat priznala. Kakšna je resnica o tem zakonu? Ministrica Šinko je Upravi za varno hrano naložila pripravo amandmajev, ki so jih strokovnjaki napisali kar na 11 straneh, pred matični odbor v državnem zboru pa ni prišel niti eden. Prišli pa so poslanski amandmaji, ki situacije niso reševali, temveč so po besedah predstavnice Zakonodajno-pravne službe v državnem zboru zakon še poslabševali.

V Novi Sloveniji se sprašujemo, mar ni že takrat koalicija odstavila ministrice Šinko? Ministrica tudi ni protestirala pri zakonu o kmetijsko gozdarski zbornici, čeprav kot pravnica dobro ve, da je protiustaven. Ministrica Šinko je do letošnjega septembra vozila slalom med političnimi željami svojega šefa, torej predsednika vlade, in stroko, ki je glasno opozarjala na napake. Irena Šinko žal ni zmogla zaupati veliko ljudem, zato so jo začeli zapuščati ljudje, ki pomenijo strokovno hrbtenico Ministrstva za kmetijstvo in prehrano.

Septembra se je zgodila Uprava za varno hrano. Ministrica je nekritično podpirala slabo vodstvo in celo v javnosti branila nepravilnosti tako pri delu kot pri obveščanju potrošnikov. Ni udarila po mizi, ko bi morala, ko je prva varuhinja potrošnikov v državi prepričevala javnost, da strupi niso vedno strupeni in da je poslovni interes nad zdravjem ljudi. To je slabo sporočilo za slovenskega kmeta in za slovensko industrijo – vedno je namreč treba razkriti lopove, da zaščitimo potrošnike. Predvsem, da zaščitimo tiste pridelovalce, predelovalce in trgovce, ki spoštujejo predpise in takih je večina. Irena Šinko je izgubila zaupanje predsednika vlade, ker mu je verjetno preveč zaupala in ker na ministrstvu za vodenje ni znala postaviti strokovnih ljudi.

Za sabo pušča grenak priokus, ker takrat, ko je bil še čas, ni zmogla odstopiti sama in se resnično postaviti na stran stroke, ki je to od nje do zadnjega pričakovala. Predsednik vlade pa si je z njeno odstavitvijo naložil veliko breme, saj je poleg Marjana Šarca, ki začasno vodi resor, odgovoren za stanje slovenskem kmetijstvu. Bojim se, da se svoje velike odgovornosti niti dobro ne zaveda.