SLOVENŠČINE NE DAMO!

V zgodovini so se naši predniki Primož Trubar, Anton Martin Slomšek, France Prešeren, Oton Zupančič, Simon Gregorčič, Valentin Vodnik, general Rudolf Maister, Ivan Cankar in številni drugi z besedo in tiskano knjigo borili, da je in da bi naš narod in naš slovenski jezik obstal. Imeli so trdno zgrajeno narodno identiteto, v sebi so nosili veliko ljubezen do slovenstva, do domovine, do slovenske dežele in njene kulture, običajev, izročila, vrednot, načina življenja. Primož Trubar je bil avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, Anton Martin Slomšek je spodbujal učence k pisanju slovenskih nalog. Slomšek je posebno skrb namenjal maternemu jeziku. Trubar je oče naše knjige, Anton Martin Slomšek pa je tiskani knjigi na Slovenskem omogočil funkcijo množičnega medija. France Prešeren je bil eden izmed velikanov, ki je dokazal, da se v slovenščini da napisati visoko, najzahtevnejšo književnost. Slovencem in drugim je pokazal lepoto slovenskega jezika in mu utrdil svoje mesto med svetovnimi jeziki. Le kaj bi si o tem, da se bodo otroci v osnovni šoli učili albansko, mislil Valentin Vodnik, ko je leta 1816 kot prvi našemu ozemlju namenil ime Slovenija? Kaj bi si mislili naši predhodniki, ki so leta 1848 prvič izobesili trobojnico in se trudili, da bi slovenščina in slovenski narod obstal.

Zaradi teh ljudi in njihovega neprecenljivega truda danes v tej čudoviti deželi na sončni strani Alp govorimo slovenski jezik. Majhna je, a jo veliko in prepoznavno delamo ljudje, mi Slovenke in Slovenci. Naša dolžnost in naša odgovornost je, da zanjo skrbimo in jo tudi ohranimo, da spoštujemo, kar so težko dosegli naši predniki. Materni jezik Slovenk in Slovencev je slovenščina, brez jezika ni naroda, že tako ali tako prepogosto pačimo in mažemo slovenščino z najrazličnejšimi izpeljankami, zato moramo in tudi zmoremo zdaj, v teh zelo ključnih trenutkih stopiti skupaj in se odločno postaviti za slovenščino.

Jezik in kultura, ki temeljita na domoljubju, sta naš vezni člen. Ob tem, ko nas povezujeta in združujeta, krepita našo slovensko narodno identiteto. Ali mislite, da je to samoumevno? Slovenski jezik ni samoumeven; naj vas spomnim na taborsko gibanje v obdobju od leta 1868 do 1871, ki so ga zaznamovala predvsem velika zborovanja na prostem. Prvi je bil v Ljutomeru 9. avgusta 1868, drugi slab mesec kasneje v Žalcu. Zborovalci so med drugim zahtevali uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih, zahtevali so, da je slovenski jezik na slovenskem, da je uradni jezik slovenščina in da morajo biti v ljudske šole čisto slovenske in v srednjih šolah učni jezik slovenski. Sramotno, da moramo 156 let kasneje izpostavljati enake zahteve.
Pogosto imam občutek, da med Slovenci primanjkuje znanja o zgodovini naše države in z manj ponosa in ljubezni do domovine rastejo ob kulturi vsiljenih medijev. Zato ohranjajmo slovensko besedo in našo kulturo, ponosno zapojmo slovensko himno in izobesimo slovensko zastavo! Kajti, kdo bo dal veljavo našim državnim simbolom, če ne mi, Slovenci. Žal pa stoletne trude naših prednikov vlada Roberta Goloba uničuje in s tem uničuje tudi naš jezik in našo državo. Za nabiranje poceni političnih točk uničujete našo kulturo, naš jezik in naš narod. Tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovenski jezik. Vsak, ki pride živeti k nam in delati, bi se moral naučiti slovenskega jezika in to bi moral biti pogoj. Poleg tega pa bi tujci morali sprejeti našo kulturo in naše običaje. Zato smo v Novi Sloveniji predlagali amandmaje, in sicer črtanje vseh členov, ki so v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, prav tako pa predlagali, da mora Ministrstvo za šolstvo financirati dodatne tečaje za slovenščino za otroke in Ministrstvo za notranje zadeve pa mora dodatno financirati tečaje slovenskega jezika za odrasle.

V Novi Sloveniji smo vložili pobudo za referendum in zagotavljam vam, da tako kot pri drveh drva ne damo, tudi slovenščine ne damo oziroma kot je dejal Igo Gruden: »Naj kdorkoli kdaj te vpraša kdo živi na zemlji tej, vedi zemlja ta je naša, tvoj dedi spijo v njej zanjo, bori se naprej.«
Spoštovani koalicijski poslanci! Politiki pokažemo ljubezen do slovenskega jezika, do kulture, do naše domovine, do našega naroda s predlaganjem zakonodaje in pa tudi glasovanjem in ne na govoru za kulturni praznik.