SLOVENIJA BO LEPA, DOKLER BO OBDELANA

Če kdo, potem Anka Lipušček Miklavič brez dvoma zelo dobro ve, kaj vse je potrebno za to, da pride slovenska hrana v slovenski dom. Ko govori o svoji kmetiji in kmetijstvu v Posočju, ima na obrazu poseben žar. Oči se ji zasvetijo, ko opisuje, kako je Mlekarna Planika iz Kobarida, ki jo je vodila kar 16 let, orala ledino na področju živilskopredelovalne industrije in poskrbela za prepoznavnost lokalno pridelane hrane. Kljub temu, da je podjetje pod njenim vodstvom nanizalo vrsto prebojev, ostaja skromna in velikodušno poudarja, da vsega tega ne bi bilo brez predanosti in zavzetosti sodelavcev. Tudi po upokojitvi njen dan ni enak dnevu. Ostaja zavezana skrbi za slovenskega kmeta, opozarja na pomen mladih prevzemnikov kmetij in še posebej na položaj kmečkih žena.

Ko ste se ob upokojitvi poslavljali kot direktorica Mlekarne Planika, je o vas nastala vrsta novinarskih prispevkov. V zgodovini mlekarne ste torej zapisani z zlatimi črkami. Kako pa se imate v pokoju?
Zelo lepo. Zdaj je življenje drugačno. Prednost ima tisto, za kar prej ni bilo časa. Glava je lažja kot prej, ko je bila polna skrbi in iskanja rešitev. Zdaj ponoči spim, prej ni bilo tako.

Ali ste odhajali z zadovoljstvom, mirni, da ste dosegli zastavljeno? Je mogoče ostala kakšna nedokončana naloga?
Odšla sem čiste in mirne vesti. Verjetno zdaj toliko laže živim, ker se mi zdi, da sem za to mlekarno dala vse, kar sem zmogla in znala. Ponosna sem, da sem jo pustila v zelo dobri kondiciji in da smo uresničili glavne cilje. Stabilizirali smo poslovanje, uspelo nam je odkupiti in predelati vse, kar je bilo pridelano na našem območju, potrošnike pa ozavestiti o kakovosti mleka v Posočju. Pomembno se mi zdi, da smo blagovno znamko utrdili v zavesti potrošnikov. Če namreč potrošnik izbere naš izdelek, bo ta denar prišel do kmetov, dobaviteljev, mlekarna pa ga bo lahko vložila v nadaljnji razvoj.

Lokalni pridih je zelo zaznamoval vaše delo oziroma mlekarno pod vašim vodstvom.
Mlekarna Planika je nastala na ruševinah obrata Kraš Planika, ki je vse odkupljeno mleko predelal v mleko v prahu za Kraševe izdelke. Po stečaju je nastal velik problem, kam z vsem mlekom iz Posočja, saj ga najbližje mlekarne niso odkupovale. Zato je bila ustanovitev zdajšnje Mlekarne Planika leta 1995 prelomna za posoško kmetijstvo. Takrat nismo imeli ničesar razen ogromno volje, želje, da nam uspe, da s tem omogočimo preživetje kmetov v dolini Soče. Začeli smo delati tisto, kar najbolj znamo: sir, skuto, maslo. Ključno je bilo, da je to pridelano na lokalnem območju in predelano v lokalni mlekarni. Takrat smo bíli krvavi boj, orali ledino. Eni prvih smo začeli poudarjati, da je doma pridelana hrana najboljša, narejena iz domačih surovin, prilagojena našim okusom. Zavzeli smo se za to, da to izve tudi slovenski potrošnik. Spomnim se, da včasih ljudi ni kaj posebej zanimalo, da je mleko iz Posočja. Zdaj je že drugače. To je eden tistih uspehov, ki je pomembno vplival na življenje in delo ne samo Mlekarne Planika, ampak celotne slovenske živilskopredelovalne industrije.

Opisujete izjemna prizadevanja za prepoznavanje pomena slovenske hrane. Še vedno pa se dogaja, da je bolj cenjeno neko eksotično maslo kot maslo iz slovenskega mleka.
Ni malo takšnih, ki cenijo vse približke masla bolj kot maslo samo. To je pogosto na zatožni klopi. Spomnimo se obdobja vzpona margarine. Ampak kaj je boljšega od kosa kruha, na katerem sta slovenska maslo in med? S tem, da je maslo nenadomestljivo, se strinjajo najboljši kuharji. Ana Roš v svoji kuhinji uporablja maslo iz Mlekarne Planika. To tudi nekaj pomeni – nima zastonj Michelinovih zvezdic.

Seveda je pomen lokalno pridelane hrane izjemen – od kakovosti, podpore slovenskemu kmetu in slovenski živilskopredelovalni industriji, do skrbi za okolje, saj je manj izpustov zaradi prevozov hrane. Se vam zdi slovenska hrana za ljudi tudi dovolj cenovno dostopna?
Ne zdi se mi prav, da si nekateri potrošniki tega ne morejo privoščiti. Naša živilskopredelovalna podjetja so obremenjena s toliko dajatvami na plače, z drago energijo. Stroški dela in stroški proizvodnje so višji kakor drugod in s ceno ne moremo konkurirati. So pa višji tudi drugi standardi. To je prav, saj predelujemo hrano, ne nekega žeblja, ki se lahko ponesreči in je malce ukrivljen. Pri hrani pa ni heca. Dokler bo tako, bo slovenska hrana dražja in slovenski potrošniki bodo pogosteje posegali po cenejši hrani iz tujine. Mogoče se premalo zavedamo tega, da kmetijstvo ni samo kmetijstvo, ki proizvaja hrano, ampak skrbi tudi za obdelano in poseljeno podeželje. Tudi Slovenija bo lepa le, dokler bo obdelana.

Zdaj torej tega zavedanja ni?
Če bi bilo zavedanje in če bi bilo dovolj namenskih sredstev, ne bi opuščali kmetij, več bi bilo mladih prevzemnikov kmetij, zemljišča se ne bi zaraščala. Družba nima celovitega vpogleda v to, kaj vse kmet oziroma kmetijstvo je. Mogoče smo pa tudi mi premalo zavzeti pri ozaveščanju – država, ustanove in združenja s področja kmetijstva, pridelave hrane.

Niste med tistimi, ki zgolj govorijo, ampak se lahko poistovetite s težavami, vprašanji, dvomi slovenskega kmeta. Prihajate namreč s kmetije.
Seveda. Doma sem s kmetije, na to sem bila vedno ponosna, saj sem se na ta način marsikaj naučila. To sem nato združila z znanji, ki sem jih pridobila v mlekarni. Spoznala sem, koliko truda je treba vložiti v liter mleka, v njegovo predelavo in v to, da smo izdelek iz tega mleka prodali. Razumela sem potek od začetka do konca. Me pa pri vsem moti čedalje več administrativnih zahtev. Za to kmetje zapravijo ogromno časa, učinki niso ravno veliki, delo na kmetiji pa medtem čaka.

Verjetno tudi med okoliškimi kmeti veljate za človeka, ki ima v mezincu administracijo in predpise. Ali se kdaj kdo obrne na vas s tovrstnimi vprašanji?
Drug drugemu pomagamo. Za naše področje je zelo značilno, da imamo v poletnem času krave na paši na planinah in tam delujemo kot pašna skupnost. Smo agrarna skupnost in delujemo skupaj. Normalno je, da te papirnate zadeve uredi tisti, ki mu je to najmanjša ovira. In tu sodelujem. Ni mi težko, v veselje mi je. Če veš, da lahko pomagaš, da lahko nekaj narediš za skupnost, je to dobro tudi za tvojo dušo.

Ste novopečena članica sveta Kmetijsko gozdarske zbornice. Kje vidite možnosti za izboljšave? Kako, menite, boste lahko vplivali na spremembe v tako robustnem sistemu?
Tu gre za res velik mehanizem in težko si predstavljam, koliko je možnosti za vpliv na spremembe. Poveš pa vedno lahko, vsaj poslušati morajo. Če si dovolj trmast, vztrajen, kar Tolminci smo, imamo vendarle puntarsko kri, potem tudi uspe. Mislim, da je prva naloga zbornice ta, da resnično skrbi za potrebe slovenskega kmeta na vseh področjih, administrativnih, davčnih … Sama se bom za to vsekakor borila. Izjemno pomembne so velike kmetije, prav tako pa tudi male in srednje. Še več pozornosti kot do zdaj je treba posvetiti kmetijam v gorskem območju, na območjih z omejenimi dejavniki, kjer je kmetijska dejavnost bistveno težja kot drugod. Večina kmetij pri nas je takšnih in skrbijo za to, da so ta območja obdelana, poseljena. Na našem koncu tako rekoč branimo zahodno mejo pred zaraščanjem. Živ primer opuščanja obdelave je Benečija. Če bo šlo tako naprej, se bojim, da bo tudi pri nas tako.

Kaj je najtežje spoznanje, s katerimi se človek sooči na odgovorni funkciji? Zdaj je to KGZS, prej položaj direktorice. Verjetno obstajajo trenutki, ko se človek počuti, kot bi imel zvezane roke.
Velikokrat si v tem položaju. Si pa sama običajno postavim nek cilj. Včasih do njega vodi avtocesta, včasih pa je treba fino potolči kolena, se znati pobrati, se večkrat spočiti. Podobno je vzpenjanju na vrh gore. Ampak če želiš osvojiti tisti vrh, ga boš osvojil. Enako je pri drugih zastavljenih ciljih. Če je v tebi dovolj močna volja, če so cilji jasno postavljeni, če imaš za sabo ljudi, ki te pri tem podpirajo, kdaj tudi podvomijo, je pot do osvojitve tega cilja lažja. Je pa res, da včasih tudi ne uspe čisto tako, kot si si zamislil. Ob takšnem razočaranju moraš zbrati moč, da poskusiš znova in se vsaj približaš zastavljenemu. Pogosto je tako, da če ti uspe narediti nekaj dobrega, tega ne narediš samo zase, ampak za širšo skupnost.

Pogosto zasledim problematiko, povezano s položajem žensk v kmetijstvu, nimam pa občutka, da bi se to področje urejalo. Tudi sami ste ena izmed njih, a verjetno med tistimi redkimi, ki ste prišli tako do izraza. Sploh, če gledamo z dohodkovne strani, so ženske v kmetijstvu zelo zapostavljene.  
Ni dovolj, da kmečki ženi rečemo samo hvala. Za njeno primerno plačilo in socialni položaj bi moralo biti poskrbljeno, a ni. Ni zanemarljivo število kmečkih žena, ki so nosilke kmetij. Tudi jaz sem, ker se je mož priženil na kmetijo. Delo kmečke žene je premalo cenjeno, je pa prav ona tista, ki je od jutra do večera v pogonu. Ni samo gospodinja, pomaga še pri delu na kmetiji, v hlevu, skrbi za nabavo, vzgojo otrok. Nekje sem prebrala, da je ena izmed velikih zaslug slovenske kmečke žene tudi ta, da se je prek nje ohranjalo slovenstvo, slovenski jezik, ker je pela slovenske pesmi, otrokom pripovedovala pravljice. Tudi pozneje, ko enkrat postane babica – pri nas rečemo stara mama, nona. Veste, kako je lepo, da vnuka naučiš speči kruh, greš z njim na vrt. Izjemno je prisotno zavedanje o tem prenašanju znanj na prihodnje rodove. To je treba podpreti tudi finančno. Tudi kmečka žena pride do točke, ko ne more več delati. Na koncu nima nič več in je odvisna od moža, otrok. Kmečka pokojnina je izjemno majhna in ni pošteno, da je tako slabo nagrajena za svoje življenjsko delo in za vse, kar je vložila v skupno dobro, ne le v lastno kmetijo, družino, ampak tudi v širšo skupnost. Zato menim, da bi morale biti kmečke žene bistveno bolj povzdignjene in spoštovane.

Ena vaša izjava iz preteklosti je posebej pritegnila mojo pozornost – da je največja dota, ki jo starši lahko dajo otroku, ta, da ga naučijo delati. Zakaj tako menite?
Zato, ker sem tako naučena sama, in zato, ker sva z možem v tem duhu vzgajala svoje otroke. Če otroka naučiš delati, mu privzgojiš delovne navade in mu potem nič ni težko. Ni mu težko učiti se, napredovati, vztrajati, ko je težko. Če zna delati, ne bo siromak. Če pa ne zna delati, bo ob prvem večjem problemu obupal, se ustavil. Ko dobiš partnerja, se poročiš, pride drugačno življenje. Če si naučen vztrajati, če si pripravljen pomagati drugemu, je tudi v zakonu bistveno laže, nenazadnje tudi v službi in v življenju nasploh. Tudi v delovnem okolju se hitro prepozna, kdo ima delovne navade.

Ker ste ravno omenili delovno okolje. Kot direktorica ste imeli vpogled v to, kako različne generacije pristopajo do dela.
Moji kolegi, direktorji, pravijo, da se ta odnos spreminja. Pripovedujejo mi, da je ob razgovoru za službo med prvimi vprašanji kandidata višina plače, ne pa urnik ali pogoji dela. Sama sem verjetno temu ušla, poudarjam pa, da se je treba tudi na delovnem mestu zavedati svojih dolžnosti, ne samo pravic.

Ali pogrešate službo, nekdanje sodelavce? To sprašujem predvsem zato, ker ob pohvalah pogosto skromno poudarite, da mora imeti uspešen vodja za sabo dobro ekipo.
Včasih jih pogrešam. Nisem pa človek, ki bi lahko bil dolgo doma, tako da sem še vedno malce vključena v ta krog. Na Primorskem smo na mojo pobudo oblikovali neformalno združenje živilskopredelovalnih podjetij v slovenski lasti. Tako da se srečujemo, ne zaradi druženja samega, ampak je to namenjeno povezovanju, medsebojni pomoči in podpori. Mogoče službe ne pogrešam tako zelo tudi zato, ker nisem kar pretrgala teh vezi. Če bi jih, bi mi bilo zelo težko.

Veliko pozornosti sva posvetili lokalno pridelani hrani, pa vendarle me zanima še en poudarek – znamo ravnati s hrano?
Bojim se, da včasih ne znamo. Večkrat pravim, da ko gremo v trgovino, prevečkrat gledamo, koliko centov je nek jogurt cenejši ali dražji. Žal je res tako, da si tega nekateri ne morejo privoščiti. Vselej pa polagam na srce to, da kupimo toliko, kolikor rabimo. Saj ni treba, da kupimo pol kilograma sira, če ga bomo pojedli petkrat manj. Potem raje kupimo manj in tudi, če za to plačamo več, bo to še vedno cenejše, kot če kupimo preveč in ostanek zavržemo. Hrana je velika dobrina in z njo bi morali tako tudi delati. Čaka nas še kar nekaj truda, da bomo to spoznali in bo zavržene hrane manj. Zdaj je je občutno preveč. Tako da res vsem polagam na srce – bodimo zmerni.

Pravite, da po upokojitvi živite mirneje, hkrati pa pravite, da ne morete biti pri miru. Kako je potem videti vaš dan v pokoju?
Zanimivo. Sem aktivna v lokalnih, strokovnih, interesnih krogih. Če lahko pomagam, zakaj ne bi? To me tudi izpopolnjuje, naredi moj dan polnejši, lepši. Verjetno bom taka, dokler bom lahko. Škoda se mi zdi, da ne deliš tistega, kar čutiš, znaš in si izkusil. Zdi se mi, da si rojen z neko nalogo, ki jo moraš izživeti. Iz tebe mora izžarevati neko poslanstvo. In menim, da bi se moral vsak, ki ima možnost, potruditi. Potem bi bilo tudi sobivanje v skupnosti lepše in lažje.

Posnetek pogovora si lahko ogledate TUKAJ.