KOMENTAR OB EVROPSKEM DNEVU PARKOV

V tednih pospešenega prebujanja narave obeležujemo več mednarodnih dni, namenjenih tudi razmislekom o človeških dejanjih v naravi, svoji prihodnosti v njej ter predvsem pomenu narave za naš vsakdan. Vsakršno naše dejanje ima posledice in posledice mnogih prenašamo tudi v ali na naravo. Živimo v času, kjer se moramo danes še toliko bolj povpraševati in spraševati, katero in kakšno dejanje ubrati, sploh zato da bo slednje imelo čim manj in čim manjše negativne posledice. Tudi na naravo, ki jo za življenje in preživetje še kako potrebujemo, in prav iz tega razloga naravovarstvo, v svojem strokovnem bistvu, tudi izvajamo. V bistvu zato, ker si naravovarstvo v družbi prevečkrat razlagamo kot nekaj čustvenega, nekaj v kar moramo biti prepričani ali za prepričane. Naravovarstvo vendarle mora biti naša logična odločitev, naša dejavnost, s katero bomo samoomejili prav sebe. Da bomo en drugemu povzročili čim manj škode in to izjemno dediščino, ki je naše ohranjeno okolje, predali prihodnjim generacijam.

Ko v dneh obeleženj narave razmišljamo o njej, se ne moremo ogniti njeni srčiki – biotski pestrosti, za katero vemo, da nam danes pred našimi očmi izginja mnogokrat hitreje, kot kadar koli poprej. Biodiverziteta, kot jo strokovnjaki hitreje v jeziku uporabimo, je pestrost vsega živega, kar lahko opazimo, vidimo, merimo, tudi poslušamo. Pestrost vsega živega, od genov, bakterij, gliv do rastlin in živali, ki je nastala v milijardah let razvoja življenja na našem planetu. Ne samo, da je ta pestrost lahko tudi lepa in nam nudi neštete inspiracije in motivacije, nas vabi nekam na oddih, je vsekakor en od ključnih dejavnikov našega preživetja in tega smo se tudi zaradi časa spopadanja z virusom, pa tudi podnebnimi spremembami, le končno začeli kot družba bolje zavedati. Nudi nam hrano in vrsto različnih zdravilnih učinkovin, omogoča nam za življenje ključno potrebna kisik in vodo ter čisti zrak. Ščiti nas pred hujšimi vetrovi, nenadnimi poplavami, pred sušami, plazovi in drugimi neprilikami. Je torej »nekaj«, kar tako nujno potrebujemo in na kar prezlahka pozabljamo. Vsekakor smo tudi ljudje del biotske pestrosti, a tudi del njenega problema. Vsak dan pa je čas, da res postanemo tudi del njene rešitve. Ohranjanje narave je namreč državotvorno, je del domoznanstva in poznavanje ter spoznavanje narave sta za nas tudi kulturno, predvsem pa preživetveno, pomembni in prvobitni.

Ponosni smo lahko, da je narava v Sloveniji med bogatejšimi na našem planetu. Skozi generacije smo jo ohranili v takšni meri, da dobro polovico našega prostora predstavljajo območja posebnega naravnega pomena. Tega med drugim varujemo v 50 naravnih parkih (nacionalnem, treh regijskih in 46 krajinskih) in prav naravni parki, upravljavci zavarovanih območij, katerih evropski dan obeležujemo danes, so ena ključnih javnih služb za ohranjanje biotske pestrosti pri nas. V Sloveniji, kjer imamo prav tako tudi bogato zgodovino proučevanja narave, nam je uspelo prešteti že pet tisoč vrst gliv, preko tri tisoč rastlinskih in več kot 20 tisoč živalskih vrst. A stanje mnogih vrst je neugodno, veliko jih ne najdemo več, izginjajo nam v lokalnem prostoru ali morebiti celo izumirajo za večno in to stanje nam sporoča, da moramo resno razmisliti, kako naprej. Ne samo za ohranitev teh vrst na planetu, predvsem zato, da bomo na njem še živeli in preživeli pravzaprav mi!

Slovenci smo imeli lani izvrstno, žal sicer v veliki meri neizkoriščeno, priložnost obeležiti stoletnico prvega naravovarstvenega programa na Slovenskem. Ta je obsegal štiri ključne zahteve: ustanovijo naj se zavarovana območja; zavarujejo naj se redke in za naše kraje tipične vrste živali in rastlin ter dosledno izvaja zakonodaja; vzpostavi naj se učinkovit nadzor; zainteresirati je treba najširše javnosti za varstvo narave. Kljub častitljivim letom so te teme aktualne še danes, pri čemer sta najmanj uresničljivi zahtevi bili prav zadnji dve. Ozaveščanje in vzpostavitev čim večjega interesa vseh javnosti za ohranjeno naravo sta ena od osrednjih ciljev prav vsakega od naravnih parkov, zato vas tudi na današnji dan vabim k njihovemu obisku. Naši naravni parki so praznovanje evropskega dneva parkov okrepili kar s tednom in tako izvajajo do 30. maja številne dejavnosti, o katerih si lahko več preberete TUKAJ. Da pa bodo lahko ti upravljavci zavarovanih območij poleg svojega osrednjega poslanstva – to je skrb za ohranitev in izboljšanje biotske pestrosti ter za trajnostni razvoj območja – tudi izven obeleženj učinkovito izvajali ozaveščevalno poslanstvo, moramo v Sloveniji vendarle že vzpostaviti učinkovit nadzor v naravi in slednjega v celoti postaviti na raven javnih inšpekcijskih služb.

Letošnji Evropski dan parkov sovpada s praznovanjem obletnic petih slovenskih naravnih parkov. Pred 60. leti je bil razglašen Triglavski narodni park, dve desetletji za tem sprejet prvi zakon o tem zavarovanem območju in istega lega ustanovljen Kozjanski regijski park. Mineva 35 let od vpisa Škocjanskih jam na seznam svetovne dediščine UNESCO in četrt stoletja od ustanovitve tamkajšnjega regijskega parka. Svoj 20-letni jubilej ima krajinski park Sečoveljske soline, pol mlajšega pa krajinski park Radensko polje, ki nosi enako letnico ustanovitve kot Skupnost naravnih parkov Slovenije, ki danes združuje 15 upravljavcev zavarovanih območij. Izvrstni razlogi, da z naravnimi parki začnemo še aktivneje deliti skupni interes ohranjanja narave in zagotavljanja ravnovesja med zdravo naravo in svojimi dejavnostmi.

V letošnjem letu bo opravljen tudi pregled doseganja ciljev ohranjanja biotske pestrosti in izvajanja Nacionalnega programa varstva narave 2030. In če že obeleženju stoletnice prvega naravovarstvenega programa nismo namenili dovolj pozornosti, si kot družba moremo vsaj tokrat zadati, da bomo resno in trezno razmislili, kako in v kakšnem prostoru želimo v prihodnje živeti, kaj nam ohranjena biotska pestrost pomeni in si te postulate zapisati tudi v prenovljen nacionalni program. Od sebe moramo zahtevati ambiciozne načrte, primerne aktualnim izzivom, za dejansko doseganje varstva narave in njene biotske pestrosti. Za nas gre, zato pogumno stopimo izzivom naproti!

Biolog in profesor biologije Damjan Vinko je urednik biltena slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave – Trdoživ, ki ga izdaja osem društev s področja ohranjanja narave. Je aktiven član Slovenskega odonatološkega društva, kjer od leta 2007 proučuje kačje pastirje, v mandatu prejšnje Vlade RS pa je bil član Sveta ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, kjer je pokrival prav področje biotske pestrosti.