Prava vprašanja
»Veliki umi razpravljajo o idejah, povprečni umi razpravljajo o dogodkih; majhni umi razpravljajo o ljudeh« Eleanor Roosevelt
Pred nekaj dnevi sem imel priložnost obiskati mesto Washington. To je mogočno mesto, ki naredi velik vtis. Velike in masivne stavbe so uvod v ravno tako veliko vsebino tega mogočnega mesta. Tam ne domuje samo ameriška vlada, ampak tudi veliko nevladnih organizacij, “think tankov” in bank, med drugimi tudi Medameriška Razvojna Banka, kjer je dolga leta delal naš pokojni predsednik dr. Andrej Bajuk.
Ravno prebivalci so najbolj zanimivi, ker so precej različni od nas. Tam imajo ljudje drugačne prioritete. Plakati na cesti oglašujejo zasebne bolnišnice, zdravstvena zavarovanja, karierne priložnosti, pozive k podpori/zavračanju vladnih ukrepov. Večina teh stvari ima skupno točko – odgovarjajo na željo po osebnem in družbenem napredku. Med seboj se veliko pogovarjajo o osebnih načrtih, o projektih v službi, o tem kaj delajo novega, kam se širijo, kaj bi lahko izboljšali. Vedo kaj pomeni, če jim država dvigne davke. Celo ko govorijo o političnih strankah, ne govorijo o posameznikih, ampak o ukrepih in načrtih določene stranke. Tam razumejo, da se dandanes moč meri skozi gospodarstvo in se temu prilagodijo. Vsi skupaj vlečejo voz naprej. In deluje.
Moj položaj v podmladku Evropske Ljudske Stranke zahteva, da veliko časa preživljam zunaj domovine. Zato pa vsakokratno vračanje iz tujine ponuja svojevrsten izziv, ki mi za nekaj dni omogoča zunanji pogled na našo slovensko družbo. To je odličen čas za premislek in iskanje novih rešitev.
Tokrat me je ob vrnitvi najbolj pretresla vsebina družbenega dialoga. Kaj gledamo in beremo v medijih? Ali ima Jože magisterij pred ali za imenom, ali Jana plačuje najemnino z zamudo, kdaj hodi Micka po pošto, ali je Peter nečak ali zet od tistega javnega uslužbenca. Skratka majhne in nepomembne osebne zgodbe, ki na slovensko okolje in prihodnost nimajo nikakršnega vpliva. Tak primer je bila komisarska zgodba Alenke Bratušek. Vsa ta stvar bi evropske davkoplačevalce stala 2-3 milijone evrov. Medtem pa je npr. TEŠ 6 težak 1,6 milijarde evrov. TEŠ 6 je torej 700-krat večji in za naše žepe pomembnejši od Bratuškove, pa vendarle: ali je TEŠ 6 dobil 700-krat več medijske pozornosti od komisarske afere AB? Ni.
V Sloveniji se ne sprašujemo pravih vprašanj. Spletni dnevniki so prepolni komentarjev, prav tako Twitter in Facebook. Ljudje so se sposobni ure in dneve kregati o popolnoma nepomembnih stvareh in ljudeh. Temu pravijo družbena angažiranost, pa čeprav ta poteka na nizkem nivoju zavedanja. Ne pogovarjamo se o idejah, ne pogovarjamo se o načrtih. Večina vsebine opravlja nekega človeka ali skupino ljudi, slej ko prej se začne zmerjanje in hitro se poslovimo od kakršnekoli morebitne dodane vrednosti debate. Tudi, če nekdo »zmaga« v debati, izkupiček je izgubljen čas za vsaj dve osebi. Medtem ko se Slovenci vrtimo v začaranem krogu, se preostali svet razvija naprej in nas počasi pušča ob robu civilizacije, kar potrjujejo padajoča mesta na skoraj vseh mednarodnih raziskavah.
Zakaj se ne sprašujemo pravih vprašanj? 50 let komunizma nas je preprosto odvadilo misliti. Če je šlo kaj narobe, je že vsemogočna Država poskrbela. Država je delala vse namesto nas. Namen takega pristopa je polenitev možganov, ker so pasivni nerazmišljujoči ljudje lažje vodljivi in zmanipulirani. Ljudje so počasi in nezavedno postali nesamostojni, odvisni od Države tudi v vsakodnevnem življenju, kar vodi v kolektivno poneumljanje. Da pa tega ne bi opazili, se nas še danes drži zaposlene in navidezno angažirane z banalnimi zadevami, medtem ko se resne odločitve sprejemajo drugje, mimo nas. Kruha in iger. In tudi to, žal, deluje.
Temu se lahko zoperstavimo samo tako, da postanemo bolj uspešni in bogatejši, da odpremo oči za svet okoli nas. Naj vsak posameznik naredi en korak naprej zase. To ni naloga politike, ampak naloga vsakega Slovenca, ki želi sebi dobro.
Prihajajoči kongres Nove Slovenije je velika priložnost, da pogledamo širše od trenutnega dogajanja v stranki in se vprašamo kaj Slovenija zares potrebuje. Pri tem ne smemo dovoliti, da se razprave razvijejo v opravljanje nekaterih ljudi. Nima smisla govoriti o posameznikih, ker smo vsi posamezniki minljivi, stranka in njene vrednote pa ostanejo. Želim, da se debate usmerjajo v ideje in koncepte, kako razvijati krščansko demokracijo in kako vrniti slovenskemu narodu značaj, ki so ga skozi desetletja načrtno razoblikovali. Moramo priti do pravih odgovorov, a zato si moramo nujno začeti postavljati prava vprašanja.
Federico V. Potočnik, podpredsednik MSi