MISLI IGNACA POLAJNARJA OB 30. OBLETNICI SLOVENSKEGA PARLAMENTARIZMA

Slovenski parlamentarizem letos obeležuje 30. obletnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti je svoje misli in spomine za spletni portal državnega zbora strnil poslanec prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije na listi Slovenskih krščanskih demokratov Ignac Polajnar. Prispevek objavljamo v celoti.

Ob tridesetletnici Državnega zbora, najvišjega političnega telesa slovenske države, se je dobro spomniti, kakšna je bila strankarska slika slovenskega parlamenta na začetku delovanja Državnega zbora leta 1992.

Največja stranka, Liberalna demokracija Slovenije, je imela 23 poslancev. Tej so sledili Slovenski krščanski demokrati s 16 poslanci, Združena lista s 14 poslanci, Slovenska ljudska stranka z 11 poslanci ter Zeleni/LDS in Socialdemokratska stranka s 5. Tem pa so sledile manjše stranke s štirimi ali še manj poslanci. Do konca mandata se je oblikovalo še nekaj poslanskih skupin iz že tako majhnih strank.

Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je bila tedanja politična slika sorazmerno pestra oziroma barvita in da so tudi ljudje še kar dobro razumeli politiko in vsebinsko delovanje strank, saj so bile to stranke, ki si niso izmišljevale vsebine svojega delovanja, ampak so že s svojim imenom dale vedeti, kakšna je in bo njihova vsebina.

Stranke, ki so nastopile na prvih volitvah v Državni zbor, so se dobro zavedale, kako pomembno je sporočilo volivcem, s katerim poveš, kakšne vrednote zastopaš, katere teme so zate bolj pomembne in tudi na kakšen način boš deloval. Obenem pa so si z izbiro svojih kandidatov prizadevale prepričati volivce, da zmorejo uresničevati tisto, kar obljubljajo, saj so ponudile kandidate z različnimi znanji, delno tudi s političnimi izkušnjami ali vsaj dobrim razumevanjem politike, kar je zagotavljajo hitrejše uvajanje v parlamentarno delo.

Razumevanje politike je danes, tako se zdi, eden temeljnih problemov tistih, ki vstopajo v politiko, še bolj pa volivcev. Če ne bi bilo tako, bi bile letošnje državnozborske volitve v prvi vrsti izbiranje med strankami, ki so bile v Državnem zboru in so vladale ali bile v opoziciji v zadnjih štirih letih. Res je tudi, da je ena od velikih strank v tem času dobesedno izpuhtela, čeprav je bila celo vladna. Kakor hitro je nastala in zrasla čez noč, tako hitro je tudi izginila s političnega prizorišča oziroma se je razsejala med druge stranke ali pa v novo stranko, ki se je razcvetela v letošnjem letu. Postala je tako rekoč žrtev volilnega telesa, ki se je zagledalo v novega političnega voditelja te stranke, saj je bil za volilno telo angelsko čist, ker ni bil obremenjen s politiko. Za slovensko volilno telo je očitno še vedno zanimivo in kar nujno, da se na vsakih volitvah pojavi nov politični Mojzes, po možnosti z vihravo pričesko, ki bo deželo končno očistil politike.

To se v sorazmerno trdnih demokracijah, ki temeljijo na delovanju uveljavljenih strank, ki imajo določeno politično barvo oziroma ideologijo, iz katere črpajo pri snovanju programa za vladanje, gotovo ne bi zgodilo, saj je trdnost zagotovljena tudi s politično kulturo, ki vsebuje tudi temeljno razumevanje aktualne politike. Politična kultura in politična pripadnost volilnega telesa tej ali oni politični opciji in s tem tudi tej ali oni politični stranki zagotavlja različne poglede na urejanje skupnih zadev v državi. Urejanje skupnih zadev pa je mogoče le ob usklajevanju, upoštevanju različnih pogledov in spoštovanju demokratičnih pravil.

Zdi se, da smo v Sloveniji še daleč od tega, da bi stopili na nakazano pot. Videti je, kakor da nam najbolj ugaja, da je tako, kot je, saj je morda to navsezadnje tudi alibi, da ne zaupamo politiki in politikom. Na ta način imamo še najmanj težav in smo še naprej zadovoljni sami s seboj, ko gre za vprašanje skupnega dobrega.

Zavedanje naše soodgovornosti za skupno dobro nam narekuje, da se opredelimo za ali proti. Ne že vnaprej, ampak potem, ko se potrudimo in podučimo, za kaj si neka politična skupina prizadeva, kako deluje, kako se opredeljujejo ljudje v tej skupini in kaj so že naredili na političnem polju. Najslabše, kar se nam lahko zgodi v demokratični družbi, je prepričanje, da so v politiki vsi enaki (v glavnem slabi). Zato se tedaj, ko smo na volitvah pred odločitvijo, odločimo za povsem nov, sveže urejen obraz, ki ni umazan s politiko, ki je s svojo nepolitičnostjo eden izmed nas in je kot naročen, da bo uredil vse naše probleme, ki jih imamo sami s seboj in z drugimi.

Kaj ima to opraviti z Državnim zborom?

Vse in nič. Nič, če nas posebej ne gane, kdo sedi v parlamentarni klopi, kakšne so njegove vrednote in kakšen program zastopa. Prav tako nič, če nam je prav malo mar, kakšna je kultura, spoštovanje drugačnih stališč in odgovornost tistega, ki ima poslanski mandat.

Vse pa, če bi volivci resno vzeli dejstvo, da je Državni zbor vendarle prostor, kjer se soočijo ne le različni politični pogledi ali temeljna vprašanja o upravljanju in vodenju države, ampak tudi vprašanja in odločitve, ki neposredno vplivajo na naše vsakodnevno življenje in skupno prihodnost. Vedno bolj se zdi, da je slovensko volilno telo naklonjeno eksperimentiranju v političnem delovanju. Glede na rezultate volitev, kjer volivci izdatno, vedno znova pihajo v jadra novih mesij, nad katerimi so potem razočarani, bi bilo mogoče reči, da nam je nekako ljubo eksperimentirati z državo, ki jo jemljemo kot igrišče, ne pa kot enega od temeljev narodove prihodnosti.

Odgovornost za ugled in politično trdnost Državnega zbora in države je torej tudi na nas državljanih, da opravimo vse državljanske dolžnosti, ki so nam z ustavo zagotovljene in naložene.

Nace Polajnar