Matej Tonin: Socialna kapica povečuje pravičnost in preprečuje beg možganov

Socialna kapica je omejitev davkov na plače. Žal številni namerno napačno razlagajo socialno kapico. Razprave obstanejo na ravni demagoških parol, kako naj bi bila socialna kapica darilo bogatim. To seveda ni res. Socialna kapica ne zmanjšuje solidarnosti, ampak povečuje pravičnost in preprečuje beg možganov.

Z davki se financirajo vse stvari, ki jih počne in nudi država. Slovenija je po ustavi socialna država, zato je ključno, da je sistem pobiranja davkov takšen, da zagotavlja solidarnost in hkrati pravičnost. Solidarnost pri pobiranju davkov se zagotavlja na takšen način, da tisti, ki imajo večje dohodke, plačujejo tudi večje davke. Pravičnost pri pobiranju davkov pa zagotovimo tako, da je višina davka sorazmerna s tistim, kar davkoplačevalci dobijo od države.

Poglejmo še bolj konkretno na primeru davkov (prispevkov) na plače.Slovenski državljani z bruto plačo 789 evrov plačajo 174 evrov prispevkov. Zaposleni z bruto plačo 1.500 evrov plačajo 331 prispevkov. Ker se prispevki obračunavajo v odstotkih bruto plače, je jasno, da državljani z višjo plačo zagotavljajo več proračunskih prilivov. Kljub temu, da dva državljana prispevata različen znesek v proračun, sta upravičena do enakih javnih storitev (storitev države). S tem se zagotavlja solidarnost v družbi.

Pravice in nabor storitev, ki jih država nudi svojim državljanom, niso brezmejni, zato je pomembno, da so pobrani davki sorazmerni s tistim, kar država ponuja državljanom. Žal Slovenija ni sorazmerna v pobranih davkih, saj je obdavčitev slovenskih državljanov ena največjih na svetu. Študije OECD so pokazale, da je v Sloveniji obdavčitev dela ena izmed najvišjih na svetu. Povprečna obdavčitev dela v Sloveniji je 42,3%, povprečje članic OECD je 35,9%. Slovenija je na prvem mestu pri obdavčitvi ljudi, ki letno zaslužijo več kot 70.000 evrov (bruto). Po podatkih KPMG je v Sloveniji obdavčitev državljanov, ki zaslužijo več kot 70.000 evrov (bruto), med 86 razvitimi državami najvišja. Tako visoka obdavčitev povzroča dve stvari: beg možganov in fiktivno davčno optimizacijo.

Zaradi prekomerne obdavčitve visoko izobraženi in usposobljeni zapuščajo Slovenijo. Za državo je to enormen strošek, saj je najprej veliko vložila v njihovo izobrazbo in usposabljanje, sedaj pa, ko bi morali s svojim znanjem ustvarjati nova delovna mesta, zapuščajo državo. Na takšen način Slovenija izgublja razvojne inženirje in druge uspešne raziskovalce (poznam jih kar nekaj), ki si svoj kruh služijo v zahodni Evropi ali severni Ameriki. Z omejitvijo davkov na plače pri določeni višini, bi tako zadržali v domovini in pomagali tistim, od katerih država največ pričakuje in ki bi lahko največ prispevali k ustvarjanju novih delovnih mest. Pri omejitvi davkov na plače oziroma socialni kapici Slovenija ne bi bila osamljena, ampak bi se pridružila številnim drugim evropskim državam.

Krilatica, da je socialna kapica darilo bogatim, enostavno ne drži. Zakaj? Zato, ker imajo bogati v Sloveniji že danes socialno kapico. Inštitut za ekonomska raziskovanja opozarja, da je pri zasebnikih oziroma samostojnih podjetnikih (s.p.) osnova za obračun prispevkov ustvarjeni dobiček, ki vsebinsko nadomešča plačo, izračuna pa se kot razlika med prihodki in odhodki. Glede na ustvarjen dobiček so zasebniki razporejeni v osem razredov lestvice, ki določajo, koliko prispevkov bodo plačali. V skladu z zakonodajo je torej ta osnova navzgor omejena na 42.859 evrov. V Sloveniji uporabljamo še en mehanizem plačevanja minimalnih prispevkov, ki ga uporabljajo lastniki in solastniki podjetij, ki so v svojih podjetjih tudi zaposleni. Gre za družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), kjer si lastnik lahko obračuna nizko bruto plačo, ki je obremenjena s prispevki, preostanek dohodka pa izplača v obliki precej manj obdavčenega dobička.

Vse nasprotnike socialne kapice sprašujem, zakaj imajo lahko socialno kapico samostojni podjetniki in lastniki podjetji, ne pa tudi tisti, ki so pri njih zaposleni. Če grem na raven parol, potem bi za nasprotnike socialne kapice trdil, da podpirajo bogate in uničujejo srednji sloj. Čemu? Jasno je, da se bogati znajo davčno optimizirati in si na takšen način zagotovijo socialno kapico, zato socialna kapica ni namenjena bogatim, ampak predvsem srednjemu sloju, ki ga s socialno kapico želimo okrepiti.

Vsepovsod po Evropi je socialna kapica (omejitev davkov) postavljena tako visoko, da še vedno zagotavlja solidarnost, a hkrati preprečuje beg možganov. V Avstriji je socialna kapica postavljena na 47.160 evrov (bruto) letnega dohodka. V Sloveniji se je že leta 2010 razmišljalo, da bi socialno kapico postavili 36.915 evrov (bruto) letnega dohodka. Takrat so to idejo neodgovorno zrušili sindikati. Če bi danes v Sloveniji socialno kapico postavili na približno isto številko kot jo imajo v Avstriji, bi to pomenilo, da bi v Sloveniji približno 20.000 ljudi plačevalo nižji davek na plače. Če bi hkrati tudi uvedli plačevanje sorazmernih prispevkov za vse oblike dela, za katere se danes ne plačuje prispevkov (so neobdavčene), potem bi po izračunih Inštituta za ekonomska raziskovanja šlo za davčno nevtralno operacijo, kar pomeni, da država ne bi imela izpada v proračunu.V NSi se zavzemamo, da bi se socialna kapica spustila čim nižje, saj bi na takšen način davčno razbremenili več državljanov. Če bi socialno kapico postavili na 36.915 evrov (bruto) letnega dohodka, bi se v državni proračun nateklo okrog 170 milijonov evrov manj prilivov. Za toliko kot bi se zmanjšali prilivi v proračun zaradi socialne kapice, bi zmanjšali sredstva za subvencije podjetjem, saj so se izkazale za neučinkovite.

Z uvedbo socialne kapice bi za delodajalce visoko izobraženi strokovnjaki postali »dostopnejši«, kar bi pomenilo ključno podlago za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. S socialno kapico ne bi zmanjšali stopnje solidarnosti med zaposlenimi, saj bi tisti z višjimi bruto plačami v vsakem primeru do določene višine plačevali višje prispevke (davke). Slovenija potrebuje dobro delovno silo, potrebuje strokovnjake, ki bodo s svojim znanjem nadgradili gospodarstvo. Eden ključnih dejavnikov razvoja je namreč usposobljenost in motiviranost zaposlenih, ki vedo, da bodo za svoje dobro opravljeno delo pravično nagrajeni.

MATEJ TONIN, poslanec