Matej Tonin na izredni seji DZ: Privatizacija bank je edini pravilen odgovor

Državni zbor je danes razpravljal o upravičenosti in ustreznosti sanacije bančnega sistema. Pod zahtevo za izredno sejo DZ se je prva podpisala NSi. Kot je povedal vodja Poslanske skupine NSi Matej Tonin, so poslanci razpravo “dolžni tistim, ki vsak dan trdno delajo in plačujejo davke”. Ti namreč nimajo časa prebirati obsežnih pojasnil, zato od politike in guvernerja pričakujejo pojasnila, kako in zakaj je bil zapravljen denar, je pojasnil.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor vodje PS NSi Mateja Tonina:

Spoštovane kolegice in kolegi, predsednik Državnega zbora, minister za finance, spoštovani guverner Banke Slovenije,

zbrali smo se na pomembni seji Državnega zbora. Na seji, ki mora pomeniti začetek iskanja odgovorv na dvi vprašanji:
–    zakaj smo morali sanirati slovenske banke in
–    ali smo sanacijo bank preplačali.

Obe vprašanji terjata jasne in razumljive odgovore. To smo dolžni tistim, ki vsak dan trdo delajo, plačujejo davke in držijo Slovenijo pri življenju. Ti ljudje nimajo časa prebirati obsežnih gradiv in pojasnil. Od politike in guvernerja pričakujejo nedvoumna pojasnila;
–    kako in zakaj je bil porabljen njihov denar.

Ker želimo priti do pravih informacij in ker želimo poznati resnico, smo vse parlamentarne stranke prispevale podpise za sklic današnje izredne seje DZ. Ne zgodi se velikokrat, se je pa tokrat, da se je celotna politika poenotila.

Razumevanje sanacije bančnega sistema je ključno, če želimo tovrstne zablode preprečiti v prihodnje. Odgovore na vprašanja, zakaj smo morali sanirati slovenske banke in kako je tekla njihova sanacija, lahko iščemo le pri tistih, ki so v teh procesih tudi sodelovali. Med njimi je imela Banka Slovenije pomembno vlogo. Ko od Banke Slovenije in njenega guvernerja dr. Boštjana Jazbeca zahtevamo odgovore, to nikakor ne more pomeniti poseg v neodvisnost centralne banke. Imamo pravico izvedeti, kako je bil porabljen naš denar. Neodvisnost ne moremo razumeti kot odsotnost kakršnekoli odgovornosti!

Prepričan sem, da je strah podpredsednika Evropske komisije Dombrovskisa popolnoma odveč. Kdor ima argumente in čisto vest, se nima česa bati. Parlamentarci bomo uporabili zgolj zakonita orodja, ki jih imamo na voljo, da pridemo do odgovorov, ki nas v zvezi s sanacijo bančnega sistema zanimajo. 

Današnja seja je priložnost za začetek procesa, katerega končni rezultat morajo biti spoznanja, ki bodo preprečila še tretjo sanacijo bančnega sistema. Ne pozabimo, da danes banke saniramo že drugič. Ker smo očitno stare napake ponavljali, smo danes tam, kjer smo bili pred petindvajsetimi leti.

Poročilo Banke Slovenija, ki smo ga nedavno dobili, in parlamentarna preiskovalna komisija o bankah iz prejšnjega mandata, ugotavjata, da je slovenske banke na kolena spravila dogovorna ekonomija in tovarišijsko vodenje bank. Simptomi dogovorne ekonomije in tovarišijskega vodenja bank so:

–    Dodeljevanje kreditov na lepe oči, za katere so se strici dogovorili na vampih nekje v Ljubljani.
–    Večurne razprave na kreditnih odborih za kredite v višini nekaj deset tisoč evrov, medtem ko so bili milijonski krediti za prijatelje odobreni brez razprav.

Vzroki za bančno luknjo so torej jasni. Vprašanje za vse nas v tej dvorani pa je, kako tovrstne prakse v prihodnosti preprečiti. Glede na pretekle izkušnje je privatizacija bank edini pravilen odgovor.

Ob praksah državnih bank, ki so v preteklosti spominjale na prakso divjega zahoda, se lahko upravičeno vprašamo, kje je bil in kaj je počel regulator, torej, kaj je počela Banka Slovenije. Nekdanji guverner dr. Marko Kranjec je še julija 2012 trdil, da je slovenski bančni sistem stabilen in da so banke kapitalsko ustrezne. Kaj se je torej v dobrem letu tako spremenilo, da so banke konec leta 2013 potrebovale več milijard evrov dodatnega kapitala? Banka Slovenije bi se morala samokritično vprašati, kako so lahko tako slabo ocenili razmere v bančnem sisitemu.

–    So morda podcenili nevarnosti gospodarske in finančne krize?
–    So morda površno nadzorovali bančni sistem?
–    So leta 2012 prikrivali resnost situacije?
–    Ali pa so 2013 po nepotrebnem dramatizirali in napihovali kritičnost situacije?  

Leta 2013 je Evropska komisija (EK) zahtevala pregled kakovosti sredstev bank (“Asset Quality Review” – AQR) ter izvedbo stresnih testov za reprezentativni del bančnega sistema. Pregledi, narejeni po metodi od spodaj navzgor so pokazali, da naj bi bil primanjkljaj do leta 2015 po osnovnem scenariju 4.046 mio EUR, po neugodnem scenariju pa 4.778 mio EUR. Kako je v letu dni mogoča takšna razlika? Kako je mogoče, da guverner Banke Slovenije še leta 2012 izjavi, da je bančni sistem stabilen, dobro leto dni kasneje pa ta isti bančni sistem potrebuje 4.778 mio EUR kapitala.

Na Banki Slovenija pojasnujejo, da so stresni testi delani na hipotetičnih scenarijih, za katere je zelo majhna verjetnost, da bi se resnično zgodili. Kapital bank je bil na primer v stresnih testih ocenjen po likvidacijski vrednosti. Poenostavljeno povedano likvidacijska vrednost pomeni, koliko bi banka lahko iztržila od svojih dolžnikov, če bi vsi njeni dolžniki propadli. V primeru NLB je banka sama ocenila kapital na + 835 mio EUR, stresni testi pa so ji ga namerili – 318 mio EUR. Razlika je samo pri NLB več kot milijardo EUR. Posledično se zastavlja vprašanje, ali je Banka Slovenije v sodelovanju z Vlado Republike Slovenije pred Evropsko komisijo problematizirala vhodne parametre stresnih testov in uporabo negativnega scenarija za določanje potrebnega kapitala v bankah.

Banka Slovenije sicer trdi, da je izvajanje stresnih testov po pristopu od-spodaj-navzgor »običajna praksa« in da je ta pristop opredeljen kot edina dovoljena možnost. Če bi bilo to res, potem bi moralo to obstajati tudi za Španijo, ki je stresne teste septembra 2012 izvedla tako po pristopu od-spodaj-navzgor kot od-zgoraj-navzdol, na koncu pa so upoštevali oba izida. Končni, kombinirani izid je Španijo rešil, da ji ni bilo potrebno zaprositi za finančno pomoč “trojke”, temveč je lahko za sanacijo bank črpala sredstva sklada EFSF/ESM. Ker je Banka Slovenije za vsa stresne teste usklajevala t.i. pogoji izvedbe, Terms of Reference – TOR, ki opredeljujejo obseg in način izvedbe, bi morala tudi pojasniti, zakaj je pristala na uporabo negativnega scenarija kot tistega, s katerim se je določil potreben kapital bank, če je bil v primeru Španije na primer dovoljen kombiniran pristop.

Stresni testi narejeni leto kasneje, 2014, naj bi po besedah guvernerja dr. Boštjana Jazbeca zgolj potrdili tiste iz leta 2013. Da bi mu to verjeli, bi moral guverner učinkovito pojasniti, zakaj so bili pri evropskih državah uporabljeni vhodnih parametri, ki so bili izmerjeni v različnih časovnih obdobjih.  Vhodni parametri, ki jih je v svojih stresnih testih leta 2014 uporabila ECB, pri kar 11 od 18 članic evrskega območja odstopa od pomladanske napovedi Evropske komisije in to pri različnih članicah različno: pri štirih je bila spremenjena navzgor, pri petih navzdol, torej na slabše, od tega pri Sloveniji daleč in izrazito najbolj, pa čeprav so prav pri Sloveniji zadnji podatki takrat že kazali prav nasprotno – največje izboljšanje glede na pomladansko napoved!

Slovenija se je po nastopu gospodarske in finančne krize kar nekaj let obnašala, kot da se ni nič zgodilo. Ko so Nemčija in številne druge države svoje bančni sistem že sanirali, smo se mi slepili, da je vse v najlepšem redu. Zamudili smo dragocena leta, ko sta ECB in Evropska komisija dovolili tudi nekonvencionalne ukrepe za reševanje bank. Pametni so bančne sisteme sanirali, potem pa so se začeli pogovarjati o pravilih prihodnjih sanacij. Dr. Igor Masten trdi, da bi s pravočasno sanacijo bančnega sistema zanjo plačali trikrat manj.

Kot sem dejal, današnja seja lahko pomeni začetek iskanja odgovorov, kaj je šlo narobe v procesu sanacije naših domačih bank oziroma, kaj bi lahko naredili bolje. Davkoplačevalci, ki so prispevali svoj denar za stabilizacijo bančnega sistema, pa tudi tisti, ki so prek izbrisa delnic in obveznic izgubili svoje premoženje, pričakujejo, da politika in vodstvo Banke Slovenije natančno pojasni proces sanacije bančnega sistema.

V javnosti se špekulira v čigavem interesu delamo poslanci, s tem ko iščemo odgovore. Nekateri nam pravijo, da pomagamo finančnim špekulantom. Odgovarjam jim, da so med tistimi, ki so izgubili svoje premoženje tudi številni pošteni in delavni državljani, ki so iskreno zaupali v slovenski bančni sistem in danes ostali praznih rok. Nekateri nam pravijo, da zaustavljamo privatizacijo. Odgovarjam jim, zakaj bi iskanje resnice zaustavljalo privatizacijo. Resnica lahko da le še več argumentov za privatizacijo. Nekateri nam pravijo, kaj se sploh razburjamo, saj naj bi tako ali tako ves domnevno preveč vplačan denar ležal v naših bankah. Odgovarjam jim, da pozabljajo na milijonske obresti, ki jih bomo za denar, ki smo ga vložili v banke, plačevali še leta. Spoštovani snovalci teorij zarot. Zanima me samo resnica, s katero bomo lahko preprečili podobne neumnosti v prihodnosti.

Želim si, da bi današnja razprava dala odgovore na številna vprašanja, ki burijo domišljijo ali pa upravičeno kažejo na stran poti sanacije bančnega sistema.

Stališče Poslanske skupine NSi, ki ga je predstavil Jožef Horvat si lahko preberete TUKAJ.