Komentar: Makedonski objem slovenske zunanje politike: kako do več?

Že leta in leta, praktično vse od osamosvojitve dalje, Slovenija velja v svetu za poznavalca balkanskih razmer. Malo je tukaj posredi naša skupna zgodovina. Malo je razlog v tem, da smo tudi sami kvazi-balkanci, in v tem, da nas ostali ‘tlačijo’ v jugovzhodno Evropo in nam naše centralno-evropske usmeritve ne priznavajo.

Seveda, malo je tu kriva slaba splošna nacionalna drža Slovenije takoj po osamosvojitvi, ko smo se tudi sami zagrevali za vlogo balkanskega guruja.  Kriva pa je predvsem tedanja politika, ki je verjela in vztrajala na tem, da Slovenija ostane vpletena v nekem ex-yugo prostoru. V tem prepričanju smo seveda zamudili vse ostale priložnosti za rebranding naše zunanje politike in naše vloge v EU. Odrekli smo se Višegrajski skupini 4ih. Namesto te smo se posvetili Kosovskemu vprašanju; balkanski in srbski mitologiji iz Gazimestana; miru in stabilnosti na Balkanu. In danes smo tu kjer smo, pri Severni Makedoniji.

Slovenija je ena največjih zagovornic in podpornic makedonskega članstva v zvezi NATO in v EU. To je OK. To je, na nek način, naša moralna dediščina, in svoje moramo oddelati. Ampak naš makedonski projekt predstavlja velik političen zalogaj z minimalnim gospodarskim izkupičkom. Sledi vprašanje: zakaj zapravljamo toliko energije, resursov in političnega truda, za tako malo gospodarskega efekta? Na konec koncev je Severna Makedonija mala država. In zakaj delamo samo in izključno balkanske zunanje politične projekte.

Skeptični pogled na navezo Ljubljana-Skopje ni mišljen kot odstop od naših zavez prijateljem Makedoncem. Pač pa kot spodbuda, da se naj že enkrat slovenska zunanja politika otrese svojega balkanskega sindroma, oziroma balkanske odvisnosti. Svet je velik, vedno bolj povezan in soodvisen. Kar pa pomeni, da je smiselno za našo državo, da slovenska zunanja politika prične načrtno razmišljati o novih izzivih, kot na primer so-ustvarjanje EU politike na Južnem Kavkazu  ali pa otvoritev slovenskega veleposlaništva v Mehiki, za katero mnogi menijo, da postaja ‘nova Kitajska’ v smislu proizvodnega centra za ameriška in kanadska, pa tudi mnoga evropska podjetja. Slovenski odnosi in razumevanje Mehike so skromni. Morali pa bi biti odlični, ker na trgu velikem 130 milijonov potrošnikov, je potencial za razvoj posla bistveno večji kot pa na trgu, ki šteje 2 milijona potrošnikov. To vemo že iz lastnih izkušenj, ker pri nas so lahko uspešna samo tista podjetja, ki se osredotočijo na izvoz. V Severni Makedoniji pa smo na istem.

Obuditi bi morali (ja, spet!) tudi tisto staro drzno idejo o posredovanju pri mednarodnih sporih in konfliktih. V Sloveniji se je že dosti pisalo o tej ideji – Slovenija kot posrednik – in nekaj se je na to temu tudi delalo. Na primer, nekdanji predsednik Janez Drnovšek se je angažiral pri posredovanju med sprtimi stranmi v sudanski vojni.  Kot drugi primer je vredno omeniti nekdanje, zdaj po svetu že pozabljeno, srečanje Bush-Putin na Brdu pri Kranju. In na koncu je tukaj bilo tudi leto predsedovanja OVSE, kjer je Slovenija, zaradi svoje predsedujoče funkcije, prispevala k reševanju političnih in varnostnih problematik od Ukrajine, Gruzije pa do Kirgizistana in Tadžikistana. V teh trenutkih se je svetovna pozornost obrnila proti uradni Ljubljani in cena slovenske zunanjepolitične znamke oz. brenda, se je za tisti trenutek dvignila. Svet je ‘poštekal’ da mala Slovenija lahko pridoda bistveno več k širjenju svetovne varnosti in stabilnosti.

In ker so izkušnje z ‘out of Balkan’ zunanjo politiko prinesle državi dividende oz. bonus točke, katere smo potem predali našemu gospodarstvu, ki pa jih je uspešno vnovčilo, je nesmiselno ne poskusiti znova, in še enkrat lansirati Slovenijo kot dobro posrednico pri meddržavnih in znotrajdržavnih konfliktih. In kot državo, ki ima na tem področju že bogate izkušnje.

Pa preidimo iz teorije na konkretni plan A. Kaj oz. kje bomo reševali? Lahko začnemo kar pri naših daljnih sorodnih sosedih, Armenija in Azerbajdžan, oz. pri tako imenovanem Nagorno-Karabakh zamrznjenem konfliktu, ki pa je na ‘ledu’ že od 1994 dalje. V ta konflikt je vpletena, posredno in neposredno, varnost in oskrba Evrope s kaspijskim plinom. Tukaj se lomi EU perspektiva za tri južno-kavkaške države. S tem nerešenim sporom si Rusija regijsko zagotavlja moč in vpliv in s pomočjo tega spora Turčija in Armenija bijeta svojo nesmiselno politiko o genecidu iz  leta 1915. V tem konfliktu sta ujeti prihodnost in preteklost tega sveta. In Slovenija ima vsa orodja, da ta konflikt poskuša premakniti iz mrtve točke.

Kako?

Najprej, obisk slovenskega zunanjega ministra (s polnimi pooblastili seveda) v Republiki Azerbajdžan in v Republiki Armeniji na bilateralnih srečanjih in povabilo obema ministroma teh držav v Slovenijo na blejski strateški forum. Ob robu foruma bi se lahko izvedeli prvi poizkusi skupnih sestankov in posredovanja. Na podlagi teh rezultatov bi sledilo povabilo predsednikom držav na trilateralno srečanje na Brdu pri Kranju. Za tem, pa še non-paper o možnih trajnih rešitvah za Nagorno-Karabakh, katerega bi slovenska diplomacija posredovala še vsem relevantnim ostalim strankam udeleženih v reševanju tega zamrznjenega konflikta.

Zato, da bi se že na samem začetku izognili kritikam, češ kaj se pa vi greste, bi bilo smiselno vse poizkuse o posredovanju »zapakirati« kot podpora delovanju obstoječih struktur in mednarodnih teles povezanih z posameznimi konflikti. Da pa seveda pridemo do te posredovalne vloge, bosta morala naslednja slovenska vlada in naslednji slovenski zunanji minister, prevzeti odgovornost za nadgradnjo slovenske zunanje politike v kaj več kot »balkan only«.

Borut Grgič