KOMENTAR: GOSPODARSKA POLITIKA PO EPIDEMIJI

DELITE TA
PRISPEVEK
04.05.2020, NSi

Ključna dilema oblikovanja politik v času korona pandemije je nenehno iskanje ravnovesja in prave mere med tem, da čim več ljudi preživi epidemijo, in tem, da čim več ljudi in gospodarskih subjektov preživi gospodarsko krizo, ki jo bo povzročila epidemija. Ne le epidemija, temveč tudi z njo povezani ukrepi, ki ustavljajo širitev bolezni, hkrati s tem pa tudi normalno gospodarsko in družbeno življenje. Pri iskanju pravega odgovora na to težko in odgovorno vprašanje nam najbolj pomaga čas.

V času, ko nam je grozilo, da bomo imeli približno desetkrat več smrti zaradi epidemije, kot jih dejansko imamo, je bilo odgovorno dati prednost ustavljanju epidemije. Ukrepi so morali biti ostri in hipni, ne glede na gospodarsko in družbeno ceno, da so prišli ljudem v zavest in da smo vsi spremenili svoj način obnašanja. Zgolj s priporočilli, pozivi, nasveti, prošnjami in dobrimi zgledi ne bi prišli daleč. Koliko ljudi z maskami ste na primer videli v trgovini, preden so bile te predpisane z odlokom?

Danes, ko je čas že drugačen, pa se je potrebno spomniti grafikonov in logike, s katero se je povsod po svetu, ne le pri nas, utemeljevalo omejitvene ukrepe. Cilj ni bil povsem zaustaviti bolezni, temveč jo spraviti v okvir, ki ga zdravstveni sistem lahko obvladuje skupaj z vsem ostalim, za kar mora skrbeti. Zdi se, da je bil ta dosežen, zato je zdaj pravi čas za sproščanje ukrepov. Vlada je s tem tudi začela, za nekatere prehitro, za druge še prepočasi. Toda ne glede na hitrost sproščanja omejitev in normalizacije bo skoraj neizogibno prišlo tudi do drugega in tretjega vala epidemije, saj se virusa ne da kar iztrebiti. Zato je sedanje sproščanje treba razumeti tudi kot čas, ko se lahko psihološko pripravimo na ponovitve že videnega ter nekatere dobre preventivne običaje in varnostne ukrepe, ki smo se jih navadili v zadnjih dveh mesecih, obdržimo tudi v času navidezne normalizacije. Če smo se iz te izkušnje naučili dovolj, bodo ob naslednjih valih epidemije morda zadoščale blažje omejitve ter ukrepi, ciljani na najbolj zdravstveno ranljive skupine in najbolj tvegana potencialna žarišča okužb. Z vidika gospodarstva bi bilo to seveda odlično, saj bi še eno prisilno zaprtje verjetno težko zdržalo.

Tako kot zdravstveni imajo tudi gospodarski ukrepi svoj čas. V času omejitvenih zdravstvenih ukrepov, ki so pomenili zaprtje ali velike težave v delovanju številnih, zlasti storitvenih dejavnosti, je bilo treba predvsem zagotoviti preživetje čim večjega dela gospodarstva, čim večjega števila delovnih mest in seveda ljudi, ki so jim zaradi krize upadli dohodki. Temu cilju je sledila osnovna logika dosedanjih vladnih gospodarskih ukrepov – podjetjem pokriti velik del stroškov, vezanih na ohranjanje zaposlenosti, ljudem pa nadomeščati izpad dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja dela. Temu so se pridružili še krizni dodatki za različne skupine, ki niso vključene v trg dela oziroma ne delajo. Delno je bilo to politično vprašanje, bilo pa je tudi etično vprašanje, saj gre v veliki meri za socialno najbolj ogrožene skupine. V takratnih razmerah se je zdelo bolje, če ukrepi zajamejo nekaj preveč ljudi in podjetij, kot da bi zaradi omejitev, s katerimi bi preprečevali, da bi do pomoči prišli tisti, ki je ne potrebujejo, zanjo prikrajšali tudi del tistih, ki jo. Kljub takšnemu načelu so se v ukrepe priteple nekatere nepotrebne omejite in birokratski zapleti, zaradi česar je bilo treba prvi protikorona zakon kasneje popravljati in dopolnjevati.

Tako širokogrudno zastavljeni preživetveni ukrepi seveda stanejo ogromno. Po nekaterih primerjavah, ki pa niso nujno povsem zanesljive, Slovenija za ukrepe namenja enega izmed največjih deležev BDP v Evropi. Če zaradi tega ne bomo med državami z najnižjimi padci BDP v drugem četrtletju, so ukrepi stali preveč. To ne bo le odgovornost vlade, temveč tudi tistih, ki smo sodelovali v njeni posvetovalni skupini in takšne ukrepe predlagali in podpirali.

V času, ko se zdi, da bo lahko kmalu razglašen konec (sedanjega vala) epidemije in ko se postopno sprošča vse več gospodarskih dejavnosti, je zato treba pripravljati ukrepe, ki bodo pomagali, da se čim hitreje izvijemo iz sedanje gospodarske krize. Po mojem mnenju bi morali razmišljati predvsem o pametnih državnih pomočeh, odpravljanju nepotrebnih ovir za gospodarjenje in bolj fleksibilnem trgu dela. V kontekstu slednjega je v zadnjem času postala sprejemljivejša tudi razprava o neke vrste temeljnem dohodku.

Državne pomoči bi morale biti usmerjene v dva cilja – v manjši meri v obnavljanje poslovanja pred krizo, v večji meri pa v povečevanje konkurenčnosti. Prve bi naj bile namenjene prevsem podjetjem, ki se bodo iz strukturnih razlogov soočala s prekinjenimi dobavnimi verigami in poslovnimi povezavami ali z velikim upadom povpraševanja. Čeprav nam takoj prideta na pamet turistična dejavnost in močna panoga dobaviteljev avtomobilske industrije, tovrstnih pomoči ne bi smeli zasnovati sektorsko, temeč jih opredeliti vsebinsko z jasnimi merili ‘prizadetosti’ zaradi krize. Večji del pomoči pa ne bi smel biti usmerjen v obnavljanje predkriznega stanja, temveč v transformiranje podjetij za trajno povečanje konkurenčnosti. Nameni teh pomoči bi morali biti opredeljeni dovolj široko, npr. povečanje tržnega deleža ali vstop na nove trge, uvajanje produktih in prodajnih inovacij, povečanje snovne, energijske in emisijske učinkovitosti (t.i. greening), uvajanje novih poslovnih in organizacijskih modelov. Te pomoči so lahko pogojevane s kazalci povečane uspešnosti poslovanja po obdobju prejemanja pomoči, v veliki meri bi bilo zanje možno izkoristiti tudi sredstva evropskih strukturnih skladov.

Med splošne državne pomoči lahko štejemo tudi že sprejeto shemo garantiranih posojil, za katero bo šele praksa pokazala, ali je dovolj močna in dostopna. Smiselno bi jim bilo dodati še shemo enostavnih mikroposojil za mala in mikro podjetja, ki imajo tudi v normalnih razmerah težave z dostopom do bančnega financiranja. Tu bi pomembno vlogo lahko odigral že obstoječi podjetniški sklad.

Zavzemanje za odprave nepotrebnih birokratskih omejitev je že tako zelo zlajnan predlog, da ga je že skoraj nadležno vedno znova ponavljati. Vendar se ponavlja zato, ker je omejitev ali ovir še vedno preveč. Smiselno bi bilo oživiti model, ki je odlično deloval v času prve Janševa vlade – vladna skupina za odpravo administrativnih ovir, ki jo je vodil minister Virant, je sprejemala konkretna opozorila podjetij in ljudi in jih veliko tudi rešila, hkrati pa je z vidika nepotrebnih ovir pregledala tudi vsak nov predlog zakona ali drugega predpisa. Sedanji čas, ko je večina gospodarstva in ljudi pozitivno sprejela vladne ukrepe in se je vzpostavilo neko osnovno zaupanje, je odlična priložnost za obnovitev takšnega proaktivnega delovanja.

Drugi protikoronski zakon je že poenostavil področje graditve objektov. Sam bi k temu dodal še dve področji, ki se jih pogosto pozablja. Prvo je področje varstva pri delu. Nepregledna množica zelo podrobnih predpisov in navodil z absurdnimi tehničnim zahtevami praktično vsako podjetje izpostavlja nenehni grožnji nesmiselnih kazni, če jih na slab dan obišče delovnih inšpektor. Hkrati ti predpisi vzpostavljajo dva vzporedna sistema, prvi je sistem varnostnih strokovnjakov, ki služijo s pripravami na izpite in podpisovanjem obveznih mnenj, drugi pa sistem zdravnikov medicine dela, ki v veliki meri zgolj podvaja tisto, kar počnejo tudi že osebni in družinski zdravniki. To stane ogromno tako v smislu denarja kot v smislu neproduktivno izkoriščenih človeških virov. Drugo področje, ki trpi pod premalokrat opaženim bremenom birokracije, pa je zdravstveni sistem. Večina birokracije v zdravstvu obstaja zato, ker Zavod za zdravstveno zavarovanje ne zna drugače nadzirati stroškov in ker sistem finančnega načrtovanja v zdravstvu še vedno temelji na načelih centralnega socialističnega planiranja. Če se že ni mogoče sporazumeti za konkurenčnost pri zdravstvenem zavarovanju in ponudbi, pa bi se gotovo lahko doseglo soglasje vsaj za antibirokratski program in za bolj sodobno finančno upravljanje zdravstvene blagajne.

Na trgu dela bo še nekaj časa glavna tema ohranjanje delovnih mest. Tu bomo verjetno prevzeli sistem subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po zgledu Avstrije ali Nemčije, tudi zato, ker je to eden redkih ukrepov, ki ga lahko vsaj delno financiramo iz evropske protikoronske finančne pomoči. Bistveno bi bilo potrebno olajšati tudi delo na domu, ki si je v času krize dokončno izborilo domovinsko pravico. Sedanji sistem obveznega prijavljanja dela na domu je povsem nepotreben in ne služi ničemur, prav tako nepotrebni pa so tudi predpisi o varstvu pri delu na domu. Kdor doma varno živi, lahko tam menda tudi varno dela?

Morda pa je sedanja kriza lahko tudi spodbuda, da razmislimo o širši reformi trga dela in socialne varnosti, za katero pa bi si seveda morali vzeti več časa. V vladni posvetovalni skupini je kar nekaj podpore dobil predlog, da bi pogumneje razmišljali v smer uvedbe neke vrste temeljnega dohodka. V osnovi gre za to, da se skrb za varnost ljudi v večji meri prenese z delodajalcev na državo. Z vidika socialne politike pa pomeni poenostavitev in debirokratizacijo sedanjih sistemov, ki prav zaradi številnih pogojev in postopkov ne zajamejo vseh, ki so družbeno najbolj marginalizirani ali imajo najbolj netipične življenjske in delovne situacije. Z vidika posameznika pa prinese neko osnovno materialno gotovost in s tem tudi možnost za večje prevzemanje tveganj in podjetnost pri graditvi zaposlitvene ali poslovne kariere.

Ključna težava s temeljnim dohodkom je, da bi ob njegovi morebitni uvedbi odpadla potreba po celi vrsti ukrepov, ki danes zagotavljajo socialno in zaposlitveno varnost. S temeljnim dohodkom seveda odpade potreba po kakršnih koli odpravninah in odpovednih rokih, ki danes bremenijo podjetniške odločitve o zaposlovanju. Odpade tudi potreba po kakršnih koli olajšavah pri osebnih davkih, kar omogoča njihovo poenostavitev in zniževanje stopenj, zagotavljanje dohodkovne varnosti nad minimalno zagotovljeno pa bi bilo možno v večji meri prepustiti individualnim zavarovanjem. Samo s takšnimi spremljajočimi ukrepi je ideja temeljnega dohodka morda lahko tudi finančno vzdržna za državni proračun. To pa pomeni, da je potrebno ne le zelo natančno in konkretno domisliti morebitni predlog v tej smeri, ampak tudi, da bodo kakršnemu realnemu predlogu verjetno najbolj nasprotovale prav tiste družbene in politične skupine, ki temeljni dohodek danes najbolj goreče zagovarjajo.

Kaj nas torej čaka? Danes pogosto slišite napovedi najhujše recesije po letu 1929 ali sploh kadarkoli, odkar jih statistično merimo. Treba je potrebno vedeti, da se takšne napovedi nanašajo na globino enkratnega padca BDP oziroma gospodarske aktivnosti, ne pa nujno na dolžino trajanja krize. Čeprav mnogi ekonomisti menijo, da bo odpravljanje strukturnih težav trajalo več let, nam je Mednarodni denarni sklad za prihodnje leto napovedal približno petodstotno gospodarsko rast. Za primerjavo, po zadnjem globokem padcu leta 2009 smo potrebovali osem let, da smo prišli do takšne rasti. Ali so bo tokrat uresničil veliko bolj optimistični scenarij hitrega okrevanja, pa je odvisno predvsem od ukrepov, ki jih bodo v tem času sprejemale vlade – naša in tistih držav, s katerimi smo gospodarsko najbolj povezani.

Janez Šušteršič