Komisija državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki jo vodi predsednik NSi Matej Tonin, je pred dnevi objavila javni del poročila o zapletih v arbitražnem postopku za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Knovs v poročilu ugotavlja, da slovenska agentka Simona Drenik ni upoštevala zakona o tajnih podatkih in pravil, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne enote za arbitražo.
Knovs ugotavlja, da je Drenikova opravila vsa potrebna izobraževanja in usposabljanja za tajne podatke, kar pomeni, da je bila seznanjena, da komunikacija tajnih in občutljivih podatkov po stacionarni telefonski liniji in nezaščiteni mednarodni liniji ni dovoljena.
Poročilo navaja, da so pogovori Drenikove in slovenskega arbitra Jerneja Sokolca, ki so vsebovali tajne in občutljive podatke, potekali zunaj prostorov zunanjega ministrstva, brez kriptiranih telefonskih povezav in zunaj delovnega časa Drenikove ter tudi brez vednosti MZZ, predsednika vlade in Sove.
“S tem, ko sta komunicirala po nezaščiteni komunikaciji, agentka ni upoštevala zakona o tajnih podatkih, podzakonskih aktov in pravil, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne skupine in predstavnica vlade” pred arbitražnim sodiščem, ugotavlja Knovs.
Knovs je tudi zanikala navedbe Karla Erjavca, ki je bil v času arbitražnega postopka zunanji minister, da sta ga dva operativca Sove podučila, da lahko komunicira po stacionarnih telefonskih linijah. Sova namreč ministra ni nikoli varnostno osveščala ne v prostorih agencije ne v prostorih MZZ, piše v poročilu.
Ob tem poročilo izpostavlja tudi, da je Erjavec v funkciji zunanjega ministra na podlagi zakona o tajnih podatkov lahko dostopal do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do njih, pristojna služba MZZ pa zanj ni izvedla usposabljanja.
Knovs dodaja, da je poročilo prispevek komisije k zagotavljanju večje varnosti na področju ravnanja s tajnimi in občutljivimi podatki ter za večjo osveščenost funkcionarjev in uradnikov, ki imajo dostop do njih. “Navedeni primer je hkrati poziv za razvijanje večje varnostne kulture vseh, ki imajo dostop do tajnih podatkov. Varnostna kultura je del splošne kulture posameznika, ki mu omogoča da prepozna metode, oblike in sredstva, ki ga ogrožajo, ter da prepozna vire ogrožanja ne glede na to, kje in kako se izkazujejo,” še poudarja komisija.
Celotno poročilo komisije, ki jo vodi Matej Tonin si lahko preberete TUKAJ.