JANEZ CIGLER KRALJ ZA DRUŽINO: IZ PREIZKUŠNJE RASTE POVEZANOST

DELITE TA
PRISPEVEK
07.04.2021, NSi

Nedavno je v državnem zboru doživel in preživel interpelacijo, ki pa jo je uporabil za to, da je v javni prostor odprl argumentirano razpravo o številni vprašanjih, s katerimi se srečuje pri vodenju svojega ministrstva, zlasti pa razpravo o do sedaj izrazito podhranjeni skrbi za starejše in o enakopravnosti vseh nevladnih pobud, ki si iskreno in strokovno prizadevajo za skupno dobro. V nadaljevanju si lahko preberete celotni intervju podpredsednika NSi in ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja.

Interpelacija je vam in vašim sodelavcem, s katerimi ste pripravljali odgovor nanjo, sicer »požrla« precej časa in energije, a če se skušava držati modrosti, da je v vsaki stvari nekaj dobrega: kaj je bilo dobrega v tej epizodi slovenske politične nadaljevanke?

Dve stvari: skozi interpelacijo sem doživel izjemno podporo ljudi. Do zdaj sem jo čutil predvsem iz izkušnje, ki jo živim v družini, v krogu ljudi, s katerimi najtesneje sodelujem. Tokrat pa se je ta podpora izkazala še iz bistveno širšega kroga, iz številnih sporočil, klicev, izrazov podpore tudi na družabnih omrežjih. To mi resnično daje moč in motivacijo za nadaljnje delo. Druga pozitivna stvar pa je bila, da sem lahko odprl nov okvir razprave v Sloveniji, in sicer širši od opozicijskih očitkov, zlasti na dveh področjih: o stanju pri oskrbi starejših ter o stanju svobode govora in veroizpovedi, sobivanja in spoštovanja različno mislečih v slovenski družbi.

To drugo področje je povezano z zgodbo, ki je bila tudi sprožilec interpelacije, namreč zgodbo o Zavodu Iskreni. Ker je zavod, s katerim ste bili povezani predvsem kot prostovoljec, na razpisu vašega ministrstva uspel s programom za blaženje psihosocialnih epidemijskih stisk, so se na vas lepili očitki o nekakšni korupciji. Toda ta zgodba je nato v opozicijskih nastopih pri interpelaciji ostajala zelo na obrobju. Kako gledate na takšen obrat?

S sodelavci smo že v času, ko so bili napadi v tej smeri najhujši, torej v mesecih pred obravnavo interpelacije v državnem zboru, z dejstvi razorožili neutemeljenost očitkov in jih je bilo zato najbrž res težko ponavljati. Upam pa si trditi še to: do same interpelacije je bila v družbi skozi javno razpravo jasno zavrnjena predpostavka, očitek ali celo obtožba, da nevladne organizacije, ki zagovarjajo krščanske vrednote, ki zagovarjajo dostojanstvo vsakega človeka in nedotakljivost življenja, ki zagovarjajo poseben pomen materinstva, očetovstva, družine – da takšne organizacije ne bi smele biti prejemnice javnega denarja. Politična odločitev, ki se kaže v zavrnitvi moje interpelacije, je glede tega še dodatno postavila stvari na pravo mesto. Sam pa sem izkoristil razpravo v državnem zboru, da sem to vprašanje odprl čim širše. Čutim, da smo tako ubranili in celo razširili prostor pluralnosti – da naj se javna sredstva razporejajo pravično na čim širši krog tistih ljudi, ki jih potrebujejo, in za programe, ki to omogočajo. Mislim, da je družba – in to mi daje upanje za naprej – zavrnila omejevalni koncept, ki je tičal v ozadju očitkov iz interpelacije. Je pa jasno, da ne bodo kar takoj potihnili in ne bo lahko braniti doseženega.

Kateri očitki, ki ste se jih morali naposlušati v skoraj 17 urah razprave, so se vam sicer zdeli najbolj, če si dovolim ta izraz, »za lase privlečeni«?

(premislek) Tu bi se pa res našlo veliko stvari … A če se omejim le na eno. Ure in ure smo sam osebno in moji sodelavci, predvsem državni sekretar Cveto Uršič in številne uradnice ministrstva, presedeli na sejah Ekonomsko-socialnega sveta. Ob tej osebni izkušnji poslušati, kako naj bi ne le zaviral, ampak celo nasprotoval socialnemu dialogu, se mi je zazdelo, kot da živimo v dveh različnih svetovih, od katerih eden pač nima stika z realnostjo.

Najbrž pa vse kritike opozicije le niso bile prazno politiziranje, kot je bil očitek o nasprotovanju socialnemu dialog. Katera sporočila bi lahko sprejeli kot dobronameren prispevek k svojemu delu?

Zelo pozorno sem spremljal razpravo, se nanjo z odgovorom na interpelacijo dobro pripravil, zato sem vnaprej napovedal, kar se je tudi uresničilo: da bo ta razprava oblikovala skupno ugotovitev o tem, kako je bilo stanje na področju oskrbe starejših v preteklih več kot desetih letih zanemarjeno. Niti enega razpravljavca nisem slišal, ki se s tem ne bi strinjal. Ko sem v sklepnem nagovoru ob pol treh zjutraj naredil povzetke, sem se zahvalil za to soglasje. Ta skupna ugotovitev pa nam zdaj daje veliko odgovornost in nalogo za naprej.

Glavne prioritete na ministrstvu torej tudi po poskusu vaše odstavitve ostajajo enake: ureditev celovite oskrbe starejših, odziven trg dela ter uveljavite bolj razumljive, bolj življenjske in pravične družinske in socialne politike. Že zaradi imena tednika, kjer bo pogovor objavljen, se dotakniva predvsem zadnjega, družinskega področja.

Slovenskim družinam želimo zato dati jasen signal, da bo zanje poskrbljeno, in sicer v smislu, da jim bomo dali vso podporo za to, da se bodo lahko razvijale po svoji presoji. Družinam moramo priznati, da so same sposobne najbolje odločati o svojem načinu življenja, mi pa jih pri tem podpremo. V tej smeri si želimo razbremeniti ukrepe družinske politike vplivov socialne politike. Seveda na tem področju ni vse slabo. V Sloveniji imamo kar dobro urejeno socialno in družinsko politiko, problem je, da je predpisov s tega področja tako veliko in so tako prepleteni, da se v njih povprečna družina, kamor štejem tudi svojo – z ženo imava štiri otroke – zelo težko znajde: kaj so pravice družine, kaj jim pripada, kdaj, pod kakšnimi pogoji? Te razmere želimo poenostaviti, jih urediti kolikor se le da pravično ter jasno povedati, kaj je ukrep socialne in kaj družinske politike. Kot je recimo pomoč ob rojstvu otroka, ko smo za čas epidemije Covida in še leto po njej dodali vsakemu otroku 500 evrov, da družine podpremo, ko se pravzaprav ustvarjajo. Pa ne gre le za finančni spodbude, temveč da družinam omogočimo táko okolje, da bodo lahko čim bolje združevale poklicno in družinsko življenje.

Pogovarjava se 25. marca, torej na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo tudi kot materinski dan. Kakšen je vaš pogled na materinstvo?

Res sem vam hvaležen za to vprašanje. To je že drugi materinski dan, ko sem minister, odgovoren tudi za družino. Postavil sem si ogledalo: kaj sem in bom naredil, da podprem materinstvo in seveda tudi očetovstvo, ki je z njim neločljivo povezano? Kajti v preteklem letu se je pokazalo, da je prav materinstvo tista sila, ki napravi naše žene skoraj neuničljive. Matere so prevzele ključno breme epidemije tudi v družbenem smislu. V domovih za starejše, v socialno-varstvenih zavodih, v zdravstvu, v negovalnih poklicih so žene, v večini tudi matere že sicer ključne, zdaj pa so imele še toliko večje odgovornosti pri pomoči najranljivejšim v družbi. V drugih sektorjih, v gospodarstvu ali javni upravi, so pogosto delale od doma, ob tem poklicnem delu pa skrbele za pomoč otrokom, ki so se šolali na daljavo, za predšolske otroke, ki so bili prav tako doma, za večino gospodinjskega dela … Ko sem vse to strnil, sem ugotovil, da so matere, da je materinstvo skupaj z očetovstvom neuničljiva gonilna sila naše družbe in resnično upanje za lepo prihodnost.

V dobrem letu dni, odkar ste minister, ste veliko hodili in seveda še vedno hodite po terenu. Ali je mogoče izluščiti nekakšno rdečo nit teh obiskov?

Naj v odgovor navedem utrinek iz enega takega obiska. S kolegom ministrom za zdravje sva bila v najtežjem času v domu starejših v Šmarju pri Jelšah. Z zaposlenimi sva skušala iskati poti skozi tisto težko preizkušnjo. Takrat sem res začutil vse stiske, ki so jih doživljali. Po prvem valu epidemije sem šel znova v ta dom, spet sem se srečal s predstavnicami vseh poklicnih profilov zaposlenih v domu: socialna oskrba, fizioterapija, zdravstvena oskrba … Ko sem jim izrekel priznanje in razumevanje, da vidim njihovo delo, kot bi bile na vojni fronti, so mi potrdile, da je bilo res težko in zahtevno, a so mi povedale še nekaj: da jih je vse, kar so težkega doživele, tesno povezalo in utrdilo; da čutijo, kako so se zdaj sposobne soočiti z vsem. Zame je prav to bistveno spoznanje tako epidemije kot vseh mojih obiskov na terenu: iz preizkušnje lahko zraste povezanost, iz stiske rešitve, ki dajejo pogum za prihodnost.

Kaj je moralo zaradi izrednih epidemijskih razmer z delovne mize, pa bi si želeli, da bi bilo tam jasneje postavljeno?

Covid-19 nas je predvsem upočasnil in izčrpal ekipe. Ker smo se morali v tolikšnem delu boriti predvsem z epidemijo, bodo cilji, ki smo si jih zastavili, doseženi pozneje, a kot ekipa delamo vse za to, da bodo res uresničeni. Želel bi si tudi odgovoriti na čim več potreb ljudi. Zavedati pa se moramo, da so naša sredstva omejena. Vedno se moramo v skladu z možnostmi odločati za prednostne stvari, postavljati lestvice, uresničevati projekte, ki so nujni. To seveda pomeni, da moramo žal kakšno vlogo, kakšen projekt tudi zavrniti. To je del našega življenja. Pogosto mi je ob tem težko, vem pa, da velika večina ljudi, s katerimi sodelujemo, zaveda, da so sredstva omejena in ohranja svojo aktivnost naprej, išče možnosti na novih razpisih ipd. Delo na ministrstvu je nujno povezano s tem, da odločitev za nekaj pogosto pomeni tudi odločitev, da nečesa drugega ni mogoče uresničiti.

Pravite, da imate omejena sredstva. Toda pogovor z vami je nujno pogovor o milijonih. Česar koli se namreč zgolj dotaknete – dolgotrajne oskrbe starejših, pokojninske reforme, socialnih transferjev … –, takoj sprožite premikanje milijonskih vsot javnega denarja. Ali zaradi tega kaj teže spite?

Hvala Bogu, zelo dobro spim. To pa zato, ker imam ob sebi vrhunsko ekipo: strokovno, profesionalno in hkrati v čisto človeškem smislu tesno povezano. Tej in takšni ekipi lahko popolnoma zaupam. Še kako se zavedam, da sam nimam vse modrosti; imam sodelavke in sodelavce, ki vsako zadevo preučijo, s katerimi se skupaj odločamo in tudi usmerjamo sredstva, ki jih imamo na razpolago. A da bo jasno: večina teh res velikih sredstev je z zakonskimi podlagami tako ali tako že vnaprej razporejena. Mi moramo pogosto le pripraviti način izvedbe. Je pa seveda res, da je zame osebno to velik preskok v miselnosti. Vsakič, ko podpisujem pogodbe, pa ne glede na to, ali gre za 10.000 evrov ali 10 milijonov evrov ali celo 250 milijonov evrov, kolikor so tudi »težke« nekatere pogodbe, skušam … (premislek) Bom povedal res iskreno: ob podpisovanju pogodb skušam duhovno ovrednotiti ta sredstva, njihov namen in ljudi, ki jih bodo prejeli. Najvišje vsote, ki jih trenutno podpisujem, so namenjene ohranjanju delovnih mest. Ob tem skušam začutiti vse ljudi, ki jim je ta denar namenjen, jih blagoslavljati, da bi iz tega zanje in za celotno družbo nastalo nekaj dobrega. Ta javni denar je namenjen za to, da delamo dobre stvari! Tako se tudi razbremenim skušnjave, da bi mislil, kako jaz osebno usmerjam ta sredstva, da je v moji moči odločati o vsem.

Pred kakšnim mesecem dni ste se okužili s koronavirusom. Med kakšnim izmed obiskov na terenu?

Težko. Glavna teza, ki pa je tudi ne moremo stoodstotno potrditi, je, da se je okužila žena kot vzgojiteljica preko otrok. A so tudi epidemiologi rekli, da je razjasnitev delo za detektive …

Verjetno se zaradi okužbe še niste cepili?

Res se nisem. Stroka pravi, da pridem na vrsto šest mesecev po okužbi. Ministrski kolegi in kolegice pa so se cepili v preteklih dneh.

O okužbi in cepljenju vas pravzaprav sprašujem zaradi s tem povezane medijske zgodbe. V njej se je poudarjalo, da ima cerkveno učiteljstvo etične zadržke do cepiva proizvajalca AstraZeneka, ministri pa so se cepili prav s tem cepivom, ki so ga sicer imeli edinega na voljo. Mediji so zato skušal med kristjane v vladi in Cerkev poriniti nekakšno »zagozdo«. Kako vidite takšne poskuse »diferenciacije«?

Kot nov dokaz, kako pomembna je naša osebna odgovornost: kot kristjan moram biti še toliko bolj buden, spremljati stvari, brati, iskati zanesljive vire informacij, se poučiti o dejstvih, vzrokih, posledicah pri takih in podobnih zadevah. Prepričan pa sem, da ta »diferenciacija«, ki ste jo izpostavili, v tej zgodbi ni uspela. Kot sem videl, je tudi škofovska konferenca dodatno pojasnila stališče in znova opozorila, da kjer ni možnosti izbire cepiva, in pri nas je ni bilo, je etično sprejemljivo tudi cepljenje z omenjenim cepivom. Sam se skušam držati načela, da informacije preverim pri čim bolj zanesljivem viru. In pri tem smo si tudi kristjani dolžni vzajemno pomagati, kajti takšni viri informacij pri različnih etičnih in moralnih vprašanjih, s katerimi se srečujemo, obstajajo.

Pogovarjava se za velikonočno Družino. Najbrž so vas lanski prazniki le mesec dni po nastopu ministrske službe v veliki meri obšli in bo podobno tudi letos, pa vendar: ali moč za svoje delo črpate tudi iz vstajenjske skrivnosti, ki v še tako temne razmere prinaša luč upanja?

Res je, to je že druga velika noč … Spomnim se lanske: dejansko smo bili prosti samo na velikonočno nedeljo, vse druge dni smo bili stalno v kriznem štabu ali v stiku z domovi za starejše, na sejah vlade. Vsega se spomnim, kot bi bilo včeraj. Letošnja velika noč vendarle prihaja bolj v miru in mi omogoča tudi nekaj več osebne priprave. In v tej pripravi po izkušnjah minulega leta še bolj spoznavam: preizkušnje so del življenja, so neizbežne, a če jih sprejmem, se z njimi, kolikor je v mojo moči, soočim,jih tudi duhovno ovrednotim in izročam, sem lahko prav prek njih deležen velikih sadov. Iz hudega trpljenja, iz na videz nemogoče situacije, ki ne obeta čisto nič dobrega, se lahko rojeva največji sad, se rojeva vstajenje. To je tudi osebno moje življenjsko vodilo.