Družinske kmetije so trden temelj slovenske družbe

Ves vrvež okrog pogajanj za vstop v vlado se počasi polega. Polegajo se tudi vse zgodbe in pričakovanja glede koalicijske pogodbe. Čakamo, kdo bo kje minister in kdaj bo vendarle začel delati, saj je v tej državi potrebno veliko stvari popraviti, spremeniti in jih napraviti razumljive, sprejemljive in seveda izvedljive.

Če se samo dotaknem prvih pogajanj za vstop v vlado, o tem je bilo že veliko povedanega in zapisanega, vendar bivseenoželela deliti svoje poglede in izkušnje ob tem, saj človek nima vsak dan možnosti izkusiti vladnih pogajanj.

Ko je bila NSi povabljena k pogajanjem o sestavi in sodelovanju v morebitni vladni koaliciji, sem skozi prizmo prepotrebnih ukrepov in zakonov, ki jih je sprejela vlada Alenke Bratušek in bi jih bilo nujno potrebno popraviti, če ne celo ukiniti, bila temu sodelovanju v zgodnejši fazi seveda naklonjena.

Pred očmi sem imela popravek zakona o gozdovih in ukinitev nepotrebnih prevoznic, popravek kmetijske zakonodaje v delu dopolnilnih dejavnosti, pavšalnih obdavčitev, prostovoljno članstvo v KGZS, skrb in ohranitev družinskih kmetij, prijaznejšo politiko do mladih prevzemnikov kmetij.Zavedala sem se pomena in moči koalicije v prihodnjem letuin v tem duhu sem videla edino možnost, če bi bili del koalicije, da se vsaj delno popravi in uredi naslednje:upravljanje državnih gozdov, ko potečejo 20 letne koncesijske pogodbe za državne gozdove, pomembnost družinske politike, poprave krivic iz naslova državnih pokojnin, prepotrebne spremembe v zdravstvu. K pogajanjem smo pristopili z vso resnostjo in iskreno željo, narediti nekaj dobrega za ljudi in državo.

Ko smo prišli do tretjega kroga usklajevanj, smo videli, da z največjo stranko SMC nimamo istega ali vsaj podobnega pogleda na reševanje države in ljudi iz te krize ter da ni pripravljenosti za upoštevanje ključnih reformnih ukrepov, ki smo jih želeli v NSi.

Prišla sem do spoznanja, da vse obljube o novih obrazih, ki niso obremenjeni s politično preteklostjo in za katere smo slišali in brali, da so na slovenskem političnem parketu novi, držijo le delno. Na pogajanjih sem uvidela, da za novo nastalo stranko, novo izvoljenimi, stojijo stari, preizkušeni in že izoblikovani obrazi, ki v svoji dolgoletni politično – gospodarski aktivnosti nimajo več energije in volje sprejemati novih pristopov, idej in rešitev. So že ukalupljeni in takoj mi je postalo jasno, da iz te moke ne bo kruha.

Tudi ko sem bila v državnem zboru potrjena za predsednico Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, sem imela v mislih vse prepotrebne ukrepe, ki jih slovensko kmetijstvo potrebuje.

Slovensko kmetijstvo potrebuje zdravo in dolgoročno vzdržno kmetijsko politiko. Politiko, ki bo slovenskim družinskim kmetijam omogočala, da se bodo pet, šest ali več članske družine lahko preživljale s svojim delom na kmetiji in ne bodo tako kot danes odvisnetudi od socialne pomoči.

Potrebne so spremembe na področju davkov, saj sedanja davčna politika odvrača kmete od iskanja novih virov in načinov preživetja na kmetiji.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno poudariti:zelo me razburi izjava,da »Evropa« od nas zahteva, da imamo tako zakonodajo. Ni res, mi sami si zategujemo pas, »Evropa« da okvir, kako naj se posamezna področja zakonodaje uredijo, mi pa gremo vedno še dva koraka naprej in dodatno zapletemo. Za lažje razumevanjenaj navedem samo dva primera:uvajanje prevoznic za gozdno lesne sortimente kot tudi zakon o preprečevanju pranja denarja in trgovine z orožjem, ko je evropska direktiva govorila o omejevanju plačevanja z gotovino do 15.000 evrov, vladna koalicija Alenke Bratušek pa je to za Slovenijo omejila na 5.000 evrov. Kdo nam torej postavlja merila in nas omejuje? Lahko rečem, da so podobni pristopi tudi pri sprejemanju zakonodaje po ostali ministrstvih.

Če se vrnem na področje kmetijstva, sem se kot del ekipe NSi udeležila Kmetijsko živilskega sejma AGRA v Gornji Radgoni.Pozitivni odzivi številnih razstavljavcev, obrtnikov, kmetov, zadrug, raznih združenj na naš obisk so bili izjemni. Priča sem bila številnim pohvalam našemu programu Odgovori za prihodnost in zavzemanju za slovensko kmetijstvo.Prisotni smo bilitudina podelitvi priznanj Zadružne zveze Slovenije številnim kmetom, ki s svojim delom in vztrajnostjo želijo ohraniti solidarnost,povezovanje in razvoj tako na lokalnem kot na nivoju sodobnega zadružništva.Večkrat izrečen je bil tudi stavek, da je potrebno slovenskemu kmetu povrniti spoštovanjein ceno njegovemu delu.

Iz številnih govorov so mi najbolj ostale v spominu besede predsednika zadružne zveze Petra Vriska, ki nas je vse opomnil, da so ravno slovenske družinske kmetije že stoletja trden temelj ohranjanja slovenskega jezika in kulture na našem področju, ki je obdano z številčnejšimi narodi. Kljub temu je našemu narodu uspelo ohraniti jezik, kulturo in tradicijo, za kar so v veliki meri  zaslužne družinske kmetije.

In glede na aktualno slovensko politično dogajanje in povečevanje števila ministrstev s sedanjih 12 na 17, menim, da za uspešno in učinkovito vlado, število ministrstev ni garant. Za zakonodajo in njeno izvajanje je največji garant »politična volja«.Politična volja je tisto, kar mora imeti vladajoča koalicija in upam, da jo imajo veliko. Predsednik vlade, ki smo ga dobili, jo ima veliko, koliko pa mu jo bo uspelo vnesti in udejanjiti, pa bomo kmalu lahko videli.

Zavedam se, da je sedaj en del te odgovornosti tudi na nas krščanskih demokratih, poslancih NSi.S svojim znanjem, srčnostjo in delom bomo delovali v smeri ohranjanja slovenskega podeželja, slovenskega kmeta in slovenske besede. Pri tem se seveda zanašam tudi na vašo podporo in pomoč ter Božji blagoslov!

Želim vam prijetne jesenske dni in vse dobro!

Iva Dimic, podpredsednica NSi in poslanka