Čigava je odgovornost za slabo poplavno varnost?

Slovenski pregovor pravi, da suša vzame eno letino, moča pa dve. Glede na napovedi in poplave, s katerimi se v tem letu že četrtič borimo, tem težavam še ne bo konec. Veliko je bilo v teh dneh napisanega in povedanega v zvezi s poplavno varnostjo v Sloveniji. Poslanci Nove Slovenije (NSi) smo zato tudi sklicali izredno sejo Odbora za Infrastrukturo in prostor ter Odbora za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo. Po naključju se je seja odbora v državnem zboru zgodila le nekaj ur pred vnovičnimi poplavami na Notranjem in na območju Iga.

Da so vaški vodotoki v slabem stanju, ni nobeno odkritje, kot tudi ne, da v zadnjih 15 letih ni bilo narejenega praktično nič, oz., če sem nekoliko bolj prizanesljiva, zelo malo. Kdo je odgovoren? Odgovornost iščejo vsi in poskušajo kazati s prstom na določene osebe, ki so bile v zadnjih 15 ali 20 letih vidnejši politični akterji. A odgovornost je širša, zato se mi vedno znova zastavlja vprašanje, zakaj se ni nič ukrepalo? Morda zato, ker ni bilo nadzora oziroma sankcij za nedelo? Pa ne samo na tem področju, tu lahko naštejem kar nekaj perečih, nerešenih primerov, denimo, stanje v sodstvu in pravosodju, stanje v zdravstvu, šolstvu, javni upravi ali v bankah.

Odgovornost je v rokah vseh, ki so v teh letih poskušali uveljaviti svoje ožje ali širše interese in tistih, ki so se do narave obnašali neodgovorno in naravo ter njene dobrine jemali kot samoumevno. Ki so državo razumeli, kot da jim je podarjena. In tu je začetek vseh naših zgodb. Kako je človek majhen v primerjavi z naravo, se kaže tudi skozi pretekla dejanja, ko so mnogi gradili hiše preblizu potokov, na poplavnih območjih in mislili, da bodo z novo tehnologijo in materiali ukrotili in kljubovali naravi. Nekateri so celo del kanalščine speljali kar v nekdaj čiste potoke in mislili, da bo voda vse odplaknila, da se ne bo nikjer poznalo, in da je to malenkostno.

Nekateri so se postavili na mesto Boga in mislili, da bodo ukrotili naravo in vse okoli sebe. Se kdaj vprašate, če so ti ljudje srečni? Kaj  pomaga vse bogastvo in sloves, če nimaš človeka, ki bi mu stisnil dlan, ga pogledal v oči in mu prižgal plamen upanja, mu izrekel prijetno besedo in bil hvaležen za topel pozdrav ali dlan. Kljub hudim poplavam, ki jih je bila deležna moja vas (Dolenja vas), pa smo v teh težkih trenutkih vaščani stopili skupaj. Skrbelo nas je drug za drugega, nobenih razprtij ni bilo čutiti in razmišljala sem, kaj vse mora priti v življenju, da se vrnemo na pot, ki obenem pomeni tudi pot do človeka.

Ko sem se v četrtek po končani izredni seji pogovarjala med drugim tudi z direktorjem ARSA, sem mu omenila težavo in neurejenost našega vaškega potoka. V petek pa, ko sva govorila po telefonu in je prišel tudi v moj okoliš, me je vprašal, če sem nekaj ur nazaj v Ljubljani predstavila nevarnost in težave potoka, zaradi katerega so nastale poplave v naši vasi.

In spet smo pred dejstvom, da se mora najprej zgoditi katastrofa ali nesreča, da se ukrepa. Pa ne samo pri potokih, v mislih imam tudi ceste ali železnice. Vse zgodbe v zadnjih dneh, pa so dosegle svoj cilj. Strokovnjaki in politiki ter ljudje so se med seboj začeli pogovarjati. Verjamem v njihovo željo, da bi se stvari spremenile na boljše. Kot poslanki državnega zbora mi je omogočeno, da to tudi spodbujam in prek poslanskih vprašanj tudi opozarjam na vse anomalije. Zagotovo pa človek ne more sam spremeniti stvari na boljše, za to potrebujem vse vas, ki verjamete, da je v tej državi še veliko lepega in dobrega, in da je to potrebno zaščititi. Da je še veliko dobrih ljudi, ki želijo tej državi, naši  skupni domovini, najboljše. Skupaj zmoremo vse!

Upam, da so se slišali, in da bomo državljani priča skupnemu delu za skupno dobro. Krščanski demokrati imamo za sočloveka še poseben čut in s krepitvijo naše stranke in krepitvijo naše miselnosti in moči, bomo v družbi lahko uveljavili solidarnost, poštenost, skrb za drugega in hvaležnost.