Podaj komentar
Št. vpisov: 3
KORAK ZA KORAKOM REŠUJEMO PROBLEME INVALIDOV
»V tej državi se prevečkrat ukvarjamo s tem, kako bomo povišali denarno socialno pomoč za tiste, ki bi lahko delali, pa nočejo. Pozabljamo pa na tiste, ki si želijo delati pa ne morejo, oziroma so pri tem ovirani,« je v svoji razpravi na odboru za delo dejal poslanec Aleksander Reberšek.
Dodal je, da v NSi verjamemo, da se delo mora izplačati. »Podpiramo tudi, da čim več ljudi dela. Na ta način si ne le zagotavljajo materialno preživetje, temveč se skozi delovno aktivnost tudi lažje in bolje vključijo v družbo, postanejo del nekega kolektiva, dobijo nek dodaten smisel v življenju. Zato podpiramo ukrepe za spodbujanje socialne in delovne vključenosti invalidov,« je poudaril poslanec NSi.
Izpostavil je, da se je zakon o zaposlitveni rehabilitaciji začel izvajati leta 2005, ko je NSi vodila ministrstvo za delo in da številke jasno kažejo, da je ta zakon dober. Zaradi njega je bistveno manj brezposelnih invalidov.
»V NSi razumemo invalide. Zato smo pred nekaj leti pripravili tudi zakon o osebni asistenci in poskrbeli za številne invalide, za tiste najtežje invalide. Veseli me, da na tem področju minister JCK in ta vlada dela naprej. Obenem pa podpira tudi dobre predloge, ki pridejo iz opozicije,« je dejal Aleksander Reberšek in poudaril, da se je v preteklih letih premalo ukvarjalo z vprašanji invalidov. »Nič se ni naredilo na področju rehabilitacije invalidov. In pozdravljam, da se je vlada odločila pomagati tistim, ki živijo na robu. Ta vlada rešuje številne težave invalidov, je pa pred njo še veliko dela. Sem pa vesel, da korak za korakom rešujemo probleme tiste skupine ljudi, ki so velikokrat preslišani,« je še izpostavil poslanec NSi.
Tadeja Šuštar: Podpiramo zaposlovanje in delovno aktivnost invalidnih oseb
Poslanka Tadeja Šuštar je uvodoma povedala: »V Novi Sloveniji podpiramo predlog zakona, saj spodbuja zaposlovanje in delovno aktivnost invalidnih oseb.«
Po sedanji ureditvi so do denarnega prejemka v času zaposlitvene rehabilitacije upravičeni samo tisti invalidi, ki opravijo več kot 100 ur mesečno. Za to prejmejo 40 % minimalne plače, kar znaša 376,23 EUR mesečno. Z novelo pa se predlagata dve novi kategoriji za denarni prejemek, in sicer bi invalidi za 60-128 ur opravljenega dela v okviru zaposlitvene rehabilitacije mesečno prejeli 69 % minimalne neto plače (506,75 EUR), za 129 ur mesečno in več pa 83 % minimalne neto plače (607,29 EUR).
Poslanka NSi je na koncu omenila še, da na področju zaposlovanja invalidov ostajajo nekateri izzivi, saj postopki za pridobitev odločbe o invalidnosti trajajo mnogo predolgo, neznanka pa ostaja, zakaj se nekateri delodajalci še vedno bojijo zaposlovati invalide kljub podporam za prilagoditve delovnih mest in subvencijam za zaposlitve.
Poslanci odbora so soglasno podprli predlog zakona, obenem pa vsi skupaj vložili tudi dopolnilo, da začne predlog zakona veljati v 15 dneh od objave v Uradnem listu namesto šele s 1. januarjem leta 2022.
Zadnji cas, da se nekdo loti te teme. Jaz vam lahko podam informacije, kako izgleda delo druzinakega pomocnika 24 ur na dan za 568eur ma mesec. S tem, da so mamici vzeli 300eur na mesec in dali obcini, da lahko ima druzinskega pomocnika. Pahnjeni pod prag revscine, ker zeliva, da mami prezivi v domaci oskrbi.
Uporabite gor opisano osebno asistenco.
To je nadgradnja družinskega pomočnika.
Naš odlični poslanec DZ Aleksander spremlja realno življenje ljudi izredno razumno, pametno in pošteno ter o napakah in krivicah pravilno opozarja.
Pri tem imam občutek, da ga naša stranka NSI ne sliši vedno.
Še kako pravilno drži njegova ugotovitev: “V tej državi se prevečkrat ukvarjamo s tem, kako bomo povišali denarno socialno pomoč za tiste, ki bi lahko delali, pa nočejo.”
Cel kup tovrstne veljavne invalidske zakonodaje je krivičen in nevreden evropskih norm, saj so bili sprejeti pod dolgoletnim vodenjem ministrstva s strani nesposobne gospe, ki je k sreči ni več tam, da bi neumnosti delala še naprej.
Ena od takih, še vedno nerešenih krivic, je krivično vračanje stroškov VDC in Bivalnih enot, ki jih deloma plačujemo starši ali sorodniki, delno pa Občine, ki pa jih po smrti staršev izterjajo od bližnjih sorodnikov. Tak nepošten in krivičen zakon je diskriminatoren, saj starši na koncu dejansko plačajo vse stroške, država pa v primerjavi z koristniki po “Zakonu o osebni asistenci” in zakonu o “Družinskem pomočniku” niso v enakem položaju.
V preteklosti smo družine, ki smo s tem prizadete, že večkrat opozarjale pristojne na Ministrstvu na to diskriminacijo, vendar odziva ni.
Smatram, da bi v imenu vseh prizadetih družin moral nujno ukrepati naš resorni minister JCK, ki sicer več kot odlično opravlja svoje zelo zahtevno delo.