Privatizacija ali vladna kriza?

Na javni tribuni Gospodarskega kluba NSi smo poslušali tri goste dr. Mojmira Mraka, dr. Borisa Pleskoviča in študenta,  pobudnika peticije za privatizacijo Roka Novaka. Skušali smo odgovoriti na (v teh dneh tako aktualno) vprašanje, kaj, koliko in kako privatizirati. Privatizacija je kot vroča kaša – okoli nje se vrtimo že desetletja, a iz različnih razlogov naloge ne moremo ali nočemo dokončati.

Delež državne lastnine je med največjimi, njena učinkovitost med najmanjšimi. Podatki so jasni, toda interesi tistih, ki jo branijo, pa malo manj. Absurdno je ,da delež državne lastnine še narašča, saj je na »slabo banko« preneseno še na stotine deležev in terjatev v gospodarskih družbah. Tudi obe največji državni banki sta danes spet v 100 odstotni lasti države. Ključno je vprašanje upravljanja. Je odgovorno, korektno ali pa koruptivno, podvrženo posameznim interesom, skupinam, političnemu pokroviteljstvu?

Ne verjamemo in nikjer ni tako, da več države, več državne lastnine, omogoča več svobode, več razvoja, več gospodarske rasti, večjo produktivno zaposlenost in večjo družbeno blaginjo.

Prav nedokončana, polovična privatizacija  vpliva tudi na naše celotno stanje.  Nazadujemo v konkurenčnosti, padamo na lestvici ekonomske  svobode, poslujemo neučinkovito, donosi državnega premoženja pa so sramotno majhni. Ugotovili smo, da naloga države ni upravljanje podjetij in ukvarjanje s proizvodnjo in trženjem. Naloga države je, da ustvari pravne , pregledne pogoje za poslovanje, preprečuje zlorabe, monopole, zagotavlja varnost in svobodo gospodarske pobude. Da je zadržana pri obremenitvah gospodarstva.

Privatizacija ni cilj, pač pa pot k normalni lastniški strukturi in s tem k odgovornemu in uspešnejšemu gospodarjenju.

Ugotovili smo, da je sedanji razvpiti spisek 15-ih podjetij namenjen privatizaciji, popolnoma poljubno izbran, da ni rdeče niti in da ni videti nekega skupnega imenovalca.  Zaradi kredibilnosti, ki nam je že tako upadla, si ne moremo privoščiti, da bi sedaj spreminjali spisek. Obljube oz. zaveze, ki so dane, je treba držati.

Vprašanje, kaj naj bi  privatizirali, smo zamenjali z vprašanjem, česa ne bi. Torej, kaj naj bi le bilo primerno, da ostane v državni, skupni lasti. Odgovor je bil samo infrastruktura, toda tudi zanjo se lahko podelijo, če je interes , koncesije za določeno obdobje. Tako npr. za avtoceste in za Luko Koper. Država naj se ne bi odrekla naravnim monopolom in naj jih ne privatizira. Primer Postojnske jame je tak primer, sama jama je v lasti države, podjetje ima samo koncesijo za določen čas, da z njo upravlja. Jama sama ni privatizirana, toda podjetje z njo učinkovito upravlja.  Seveda pa naj bo v domeni države tisto, kar sama lahko naredi oz. tisto kar privatni ne more ali ni zainteresiran. To so štiri glavne naloge: varnost, pravosodje, zdravstvo in javno šolstvo.

Vse druge državne deleže bi lahko ob primernih pogojih in strategiji postopoma dali na trg. Domačega kapitala  je malo in enako dobrodošel je tuj. Potrebujemo pa pogoje, politično stabilnost, predvidljive pogoje, manjše obremenitve dela (npr. socialna kapica), manj birokracije, da bodo investitorji videli prednosti naložb pri nas. Sicer je nevarnost, kar se že dogaja, da odidejo še tisti investitorji, ki so že tu.

Ne smemo se bati resnih, nešpekulativnih investitorjev zlasti v problematična podjetja, saj prinesejo nove upravljavske prakse, investicije, odprejo nove trge, prinesejo nova znanj in odprejo prostor tudi za uveljavljanje naših ljudi v mednarodnem prostoru.  Torej, vsekakor smo za pregledno, pošteno in premišljeno privatizacijo ter za nujno spremembo neučinkovitih praks, zlorabljanja in nazadovanja.