Ustavimo vračanje v socializem!

“Socialism works only until you run out of other people’s money.” Margaret Thatcher

(“Socializem deluje samo dokler ne zmanjka denarja drugih ljudi.”)

V Sloveniji imamo veliko ”mnenjskih voditeljev”, ki s svojimi divergentnimi (razhajajočimi) in v ”pravem trenutku” lansiranimi demagoškimi sporočili (SSKJ: demagogíja je dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči) vnašajo nemir in zmedo med državljane. V Sloveniji imamo problem, da tudi po skoraj četrt stoletni samostojni poti nismo sposobni zasukati miselnih tokov, ki bi nas popeljali v smeri moderne srednjeevropske družbe, kamor smo Slovenci vedno spadali. Bolj konkretno: imamo problem, ker ima mencingerijanska ideologija v Sloveniji mlade, čeprav je v domačem in evropskem prostoru že nekajkrat poražena in je mencingerijanski nacionalni interes v Sloveniji bankrotiral.

Zdaj je že skoraj vsem jasno, da so nove, tik pred volitvami ustanovljene stranke zgolj politične muhe enodnevnice (Pozitivna Slovenija, Državljanska lista, Krščansko demokratska stranka, …). Zdaj je že skoraj vsem jasno, da ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo pa nove politike, ki bodo srčno delali za dvig duhovne in materialne blaginje vseh državljank in državljanov. Nekateri novi politični obrazi, ki so cepič na okostenelo socialistično podlago, so eksistenčna grožnja mladim rodovom naše države, ki jih dr. Jože Mencinger in cepič Luka Mesec s kompanijo uspešno izganjajo iz Slovenije.

Na peturni petkovi nujni seji Odbora za finance in monetarno politiko, ki jo je zahtevala Združena levica, je njen prvi govornik Luka Mesec srdito zagovarjal peticijo proti privatizaciji ”Preprečite razprodajo!” avtorja dr. Jožeta Mencingerja. V predlogih sklepov je Združena levica predlagala preklic sklepa Državnega zbora, ki je 21. junija 2013 določil 15 podjetij za privatizacijo. Prvo vprašanje je, zakaj se je Mencinger zbudil šele sedaj, dobro leto in pol po sprejetju sklepa v Državnem zboru.

Po razumevanju Mesca pomeni privatizacija npr. Telekoma Slovenije, d.d. totalna zaustavitev podjetja, vsi zaposleni bodo vrženi na cesto, ostalo bo zgolj pogorišče. To je šolski primer funkcionalne nepismenosti najmanj na področju korporativnega upravljanja in demagogija prve vrste. Vsem pismenim pa je jasno, da so podjetja, ki delujejo v državi Sloveniji registrirana v Sloveniji, delujejo po slovenski zakonodaji, torej v Sloveniji plačujejo vse davke in vse prispevke. Teza socialistov, da bomo s privatizacijo izgubili podjetja, nikakor ne drži. Kaj se zgodi, ko država proda delež v družbi? Država dobi kupnino za delež in ni več lastnica tega deleža. Kaj še? S tem, ko država ni več lastnica deleža, prenehajo tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz lastništva, predvsem dokapitalizacije in jamčenje za posojila. Če družbe kupijo večji gospodarski sistemi (s sedežem v tujini), imajo praviloma lažji dostop do virov financiranja, saj imajo večje družbe dostop do tujih bank – slovenska podjetja so za to praviloma premajhna.

Ko sem včeraj poslušal predlagatelja nujne seje odbora in peščico zagovornikov Mencingerjeve peticije proti privatizaciji, sem se spomnil besed Ivana Omana, krščanskega demokrata, ki je pred prvimi svobodnimi večstrankarskimi volitvami po drugi svetovni vojni (8. aprila 1990) dejal: ”Mi gremo na volitve zato, da napravimo konec političnemu in gospodarskemu eksperimentiranju, ki je pripeljalo našo družbo in naše gospodarstvo na rob propada.” Po 25-tih letih žal ugotavljamo, da v Sloveniji še nismo nevtralizirali lobijev in omrežij, ki s spodbujanjem političnih eksperimentov onemogočajo razvoj svobodnega gospodarstva, družbe in države.

Nova Slovenija – krščanski demokrati ves čas zagovarjamo privatizacijo in jo razumemo kot proces iskanja odgovornega lastnika podjetja. Privatizacija je umik, je odklop (slabe) politike od državnih podjetij (od državnih jasli). Mi želimo učinkovitejše upravljanje. Nova Slovenija želi Slovenijo postaviti na zemljevid modernih srednjeevropskih držav:

–       z vladavino prava, ki bo med drugim varovalo tudi zasebne naložbe,

–       z demokratičnimi mehanizmi upravljanja države (brez lobijev in omrežij),

–       s krščansko demokratsko ekonomsko politiko z modelom socialno tržne ekonomije,

–       s kvalitetnim šolskim sistemom,

–       s kvalitetnim zdravstvenim sistemom,

–       s kvalitetnim socialnim sistemom,

–       z zadovoljnimi in srečnimi državljani in državljankami.

Mnogi (tudi zavedeni) podpisniki Mencingerjeve peticije proti privatizaciji ne najdejo dobre besede za politiko in politike, istočasno pa zahtevajo, da ta ista (grda) politika še naprej kadruje njihove kadre v nadzorne svete in uprave državnih podjetij, pajdašem deli in plačuje nepotrebne in nekoristne svetovalne pogodbe, … Ja, kdo pa bo kadroval v državnih podjetjih, če ne politika. To je noro. To je napačna pot, pot v že propadli socializem.

Mnoge elite, posamezniki in politične stranke imajo v državnih podjetjih svoje bankomate. Zato nasprotujejo privatizaciji. Logično! Luka Mesec razume privatizacijo kot razprodajo državne lastnine tujcem. Privatizacija je možna na več načinov. Veliko dobrih praks v Sloveniji že imamo: notranji delavski odkupi, slovenski investitorji, seveda pa lahko tudi tuji investitorji. Toda prav tukaj imamo velik problem, saj je Slovenija za tuje investitorje še vedno skoraj hermetično zaprta. Kot v času socializma. Kar vprašajmo se, zakaj bi naj tuji investitor prišel v Slovenijo? Zaradi visokih davkov? Ne. Zaradi odsotnosti vladavine prava? Ne. Zaradi zapletenih birokratskih postopkov? Ne. Težko najdemo pozitivni odgovor. Zato je Nova Slovenija natančno identificirala probleme razvoja gospodarstva in družbe in v svojem programu Odgovori za prihodnost predstavila konkretne rešitve.

Toda blizu je čas, ko se bodo sanje slovenskih socialistov o prevladi socialnega nad socialno-tržnim gospodarstvom sesule. Blizu je tudi čas, ko ne bo več možno odlagati sprejemanja neprijetnih odločitev na jutri in v nedogled obljubljati nespremenjene razmere izključno z razlogom preživetja koalicije. Zavedamo se, da so reforme nujno potrebne. Brez teh pač ne bomo prišli iz krize, naše gospodarstvo pa ne bo konkuriralo drugim. Krščanski demokrati razumemo, da socialno vendarle ne pomeni, da tisti brez dela dobi skoraj takšno nadomestilo kot tisti, ki dela za najnižjo plačo. Socialno je tisto, kar ustvarja nova delovna mesta. Ljudje nočejo več državnih pomoči, ljudje hočejo delati, za svoje življenje si hočejo zaslužiti sami. Tudi v Sloveniji bo prišel čas, ko bo vernikom v socializem, ki so napovedovali konec (neo)liberalizma in kapitalizma, treba povedati, da je v teh kriznih časih bolje zaupati voditeljem, ki iščejo rešitve v podjetništvu in na pravni državi temelječem socialno-tržnem gospodarstvu, ne pa na prerazdeljevanju ustvarjenega. Prišel bo čas, ko se bodo tudi naši državljani in državljanke osvobodili in ne bodo več lutke na vrvicah raznih odvetniških pisarn in starih klik.

Tudi zato sem takoj po objavi zavestno in svobodno podpisal peticijo ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva! Podpiram mlade, ki so s to peticijo pridigarjem in vernikom socializma, ki že desetletja manipulirajo s slovenskim ljudstvom, jasno povedali, da imajo dovolj političnega in gospodarskega eksperimentiranja in da si želijo zaživeti v spodobni srednjeevropski državi.

Ponavljam za mnogimi: narodu, ki ima takšno mladino in takšne državljane, se ni treba bati za prihodnost.

Jožef Horvat

K razmisleku in podpisu peticije ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva vabim tudi vas. Povezava: http://www.za-privatizacijo.org/