Advent

Sredi adventa smo. Čas, ki ga živimo, je že leta dolgo adventen. Naši pogovori se sučejo vedno znova okoli tega, kako bi lahko bilo, kaj vse bi lahko bilo, če bi bilo. In ta občutek, da nekako nikakor noče iti, tako, kot bi moralo iti, človeka najprej prepriča, da ne on sam, ne ljudje okoli njega nekako ne vedo, kako naprej. Predvsem v politiki se tako znova in znova delajo načrti, trdovratno se pojavljajo novi in novi krivi preroki. In ljudje verjamejo, čakajo in ker se ne zgodi, odidejo k novim lažnim prerokom. Utrujeni se vračajo v svoj mali svet, vedno bolj prepričani, da smo vsi isti, da je tako in tako vseeno…

Veliko teh ljudi moramo globoko spoštovati, ker so res v hudih stiskah. Še mnogo več pa je tistih, ki imajo v tej kalni vodi priložnost, vedno manj, pa vendar še vedno možnost, da nekaj malega koristi zase najdejo s prevaro, s sprenevedanjem, lažjo. S poplavo besed, v imenu idealov, človekovih pravic, demokracije in česa vse,  govorijo ljudem, to kar si želijo slišati, delajo pa samo za to, da bi se ja kaj ne spremenilo, saj se še vedno uspejo posladkati na državnih jaslih, na prevari poslovnega partnerja, na utaji davka…

In v istem času, v istem okolju smo postavljeni tudi krščanski demokrati; enako zaznamovani z izvirnim grehom, enako sposobni narediti slabo in enako naporno, kot drugim, se je tudi nam težko upreti zlu. Veliko je spoznanje, da meja med dobrim in slabim ne poteka,med narodi, državami, strankami…, ampak v vsakem človeškem srcu, kakor pravi Solženicin. Ko človek zaradi lastne slabosti prizna in začuti, da ne smemo sebe izvzeti iz te zaznamovanosti, zahrepeni po odrešenju. Če je v svojem prizadevanju iskren in preprost, se v notranjosti oglasi Duh, ki veje, kjer hoče. In, ko se začnemo, bolj z ljubeznijo, kot razumom truditi, počasi postajamo modri.

Modrost, ki je apetit duše, se rodi, ko razum popusti ljubezni. In tako polagoma začnemo svoj razum, sposobnosti, ideje, podrejati ljubezni. Kajti modrost človeka se rodi, ko z njegovo privolitvijo Ljubezen zavzame mesto, ki ga je čvrsto obvladal njegov razum. Modrost je zmaga božjega razuma, nad človeškim.

Mati Terezija ta notranji boj med človeškim in božjim razumom tako lepo opiše: “Nikoli nebi dotaknila gobavca za 1000 £, zaradi ljubezni pa zmorem to delo z vsem srcem” in nadaljuje:”Zavedam se, da je vse kar sem naredila, kapljica v morje, vendar morje je ja vendar iz kapljic”
In tudi vse nas, ki imamo, predvsem zaradi teh globokih korenin, iz katerih izhaja krščanska demokracija veliko odgovornost v današnjem svetu, Bog, kot nekdaj peščico apostolov. pošilja z besedami: “Glejte, pošiljam vas, kot ovce med volkove. Toda ne bojte se, jaz sem svet premagal.”

To je temeljni kamen NSi, ki je tako, kot vsak temelj v blatu, neviden, vendar trdnost vsega, kar načrtujemo in delamo, je odvisna od temelja.

Obdarovani s to vero, vstopimo v jutrišnji dan polni upanja. Odvrnimo svoje oči od zla in v preprostosti srca bomo začutili, da kljub vsej žalosti, krivicam, v vsaki stvari na koncu zmaguje Dobro.

Slovenija še kako potrebuje ravno to notranje prerojenje vsakogar izmed nas. To ni čas za kazanje s prstom na druge, ampak čas, ko iskreno pogledamo v svojo notranjost; kajti, ko z ljubeznijo pogledamo iskreno in preprosto v svojo dušo, nam ne morejo škodovati ne lastne napake, ne zlo, ki  ga počno drugi. Preprosto v čisto vsakdanjih opravilih začutimo, da nas Bog ljubi, vse, brez izjeme in to je tako lepo spoznanje, da ne moremo mimo brata, ne da bi mu pokazali, da smo srečni zaradi tega; in da to srečo iskreno želimo tudi njemu. In skupaj želimo v to novo Slovenijo.

O tej novi domovini tako lepo v eni od pesmi Darovanjk  zapiše Rabnidranath Tagore, ki je kot Indijec  krščanstvo poznal samo iz knjig pa vendar zapisal:

Kjer je duh neustrašen in glava pokonci,

kjer je vednost svobodna,

kjer svet ni razlomljen na koščke s tesnimi domačimi zidovi,

kjer prihajajo besede iz globin resnice,

kjer neutrudno prizadevanje steguje roke proti popolnosti,

kjer se bistra reka razuma ne zgubi v suhi, peščeni puščavi mrtvih navad;

kjer vodiš duha naprej, v čedalje širše misli in dejanja-

v ta raj svobode, moj oče, mi daj, da se mi prebudi domovina.