Plačujemo ceno zaupanja v posadko, ki je v preteklosti povzročila nesrečo

Za komentar današnjega dogajanja se je potrebno zazreti v dogodke v času osamosvajanja in v čas po razpadu Demosa. Takrat sem kot najstnik in povprečen opazovalec družbenega dogajanja zadeve poskušal ocenjevati zame povsem logično, danes pa lahko rečem, da sem jih ocenjeval z veliko mero pozitivne naivnosti. Verjel sem namreč, da se bodo ljudje na demokratičnih volitvah z glasovi proti uprli sistemu in vodilnim, ki so skupno državo Jugoslavijo pripeljali v bankrot ter obubožanje večine njenih državljanov, nagradili pa smer, ki se je trudila vpeljati demokratične standarde in vzpostavitev primerljivega sistema z razvitim zahodnim svetom. Namerno se izogibam poimenovanju zaslužnih posameznikov za osamosvajanje, ker menim, da je bila zaslužna velika struja ljudi, ki je prepoznala zgodovinski trenutek in imela pogum za izvedbo zgodovinskega dejanja. Tudi sam sem takrat menil, da revanšizem nikakor ni sprejemljiv, ker bodo ljudje zagotovo na volitvah po demokratični poti razumsko ocenili, da posadka, ki je s svojimi dejanji povzročila tragično nesrečo, ni vredna zaupanja, da bi z ljudmi na krovu ponovno vzletela. In žal se je takrat v devetdesetih letih na volitvah in po razpadu Demosa zgodilo prav to. Zaupanje je dobila oz. je vedno znova in znova dobivala posadka, ki je v preteklosti že povzročila nesrečo. Sporočilna vrednost tega zaupanja je bila: »Ni pomembno ali je posadka povzročila nesrečo, važno je, da ima izkušnje z letenjem.«.

Namreč, ko sem takrat s svojimi vrstniki razpravljal o tem fenomenu so me prepričevali, da razmišljam napačno. Prepričevali so me, da je prav, da v Sloveniji v letih po razpadu Demosa na volitvah zmagujejo izkušene politične prakse, ki imajo predhodne korenine iz časov vodenja bivše države Jugoslavije in da edino ta posadka lahko Slovenijo popelje med uspešne države, saj za politične amaterje sedaj v prelomnem obdobju ni prostora. Hitro sem ugotovil, da se je s takšnim razmišljanjem poistovetil velik del državljanov. Menim, da danes plačujemo ceno takratnega lahkotnega razmišljanja.

Danes nas prehitevajo celo Vietnam, Črna gora, Jordanija, Kolumbija in Gruzija

Danes dokazano razumem, zakaj so posamezniki rušili Demos in zakaj je bilo za privilegiran sloj posameznikov v devetdesetih letih tako pomembno obdržati vzvode oblasti tudi v prelomnem času demokratičnih volitev. Danes tudi razumem, da je posledica divje privatizacije skupek predhodno dobro premišljenih »šahovskih potez šahovskih mojstrov«. Danes dokazano razumem, da lahko s primerom Češke ovržem teorijo pogojenosti uspeha države z minulimi izkušnjami politikov. Vaclav Havel, kot simbol sprememb na Češkem, je bil namreč politični amater v vlogi voditelja in poglejmo na primer danes primerjalne podatke Slovenije in Češke na področju lestvice konkurenčnosti. Češka ter nove članice kot so Madžarska, Litva in Romunija so v primerjavi z lanskim letom napredovale za 8 do 14 mest. V letu dni so nas na lestvici konkurenčnosti prehitele tudi države kot so Vietnam, Črna gora, Jordanija, Kolumbija in Gruzija. Izmed 144 držav smo padli na 70 mesto. Slovenija se še kar naprej drago zadolžuje, novih zaposlitev ni ali pa jih je zelo malo, do zunanjih investicij pa smo povsem nenaklonjeni. Glas gospodarstva se ignorira. Danes tudi dokazano razumem, zakaj se nekateri trudijo odgovornost za nastalo situacijo posplošiti in to kljub dejstvu, da so stranke t. i. slovenske pomladi od časa osamosvojitve vladale v naši državi le tretjino omenjenega obdobja.

Mariboru je zrcalna slika dejanj na državnem nivoju

Stanje na nivoju države lahko preslikamo na mesto Maribor in ugotovimo, da je situacija v Mariboru samo zrcalna slika dejanj na državnem nivoju. Posamezna podjetja v Mariboru se dušijo pod težo nespametnega upravljanja in izčrpavanja. Sedanji župan v mestu Maribor je v zvezi z dogajanjem okrog finančnih težav Športnega centra Pohorje v minulih dneh izjavil, da ga delovanje DUTB (t. i. slabe banke) spominja na delovanje mafijskih združb. Sprašujem se, ali ni ravno njegova politična opcija, ki ji vrednostno in nazorsko pripada, tista, ki je imenovala upravo DUTB in ali ne bi bilo bolj primerno, da odgovore na omenjene očitke glede mafijskih združb zahteva neposredno pri tistih, ki so v vladi odgovorni za sistemsko zasnovo delovanja slabe banke? Zaposleni v Mariboru in podjetniki mi posebej v tem času burnih dogajanj v mestu pripovedujejo svoje zgodbe, ki jim včasih sploh ne želim verjeti. Človek dobi občutek, kot da nekateri načrtno delajo v smeri tega, da bi se v Avstrijo preselili še tisti, ki v mestu ustvarjajo.

Kje je rešitev? Rešitev je v posamezniku in šele nato v skupnosti. Skupno, enotno sodelovanje brez razdvojenosti pa je pogoj za dosego višjih ciljev in premik prihodnosti na bolje. Vzporedno z omenjenim mora dozoreti spoznanje, da materializem človeka dokazano ne osrečuje in da za seboj pušča izgubljene generacije.