DR. DEJAN VERČIČ V INTERVJUJU ZA REVIJO KD: MORALI BI RAZMIŠLJATI, KAKO VAROVATI NAŠ NAČIN ŽIVLJENJA

Komuniciranje je živ, nikoli končan proces. V tem poslu ste že zelo dolgo, ste tako praktik kot teoretik. Kako z vsem svojim znanjem in izkušnjami doživljate današnji komunikacijski svet?
Stvar, ki me zadnjih nekaj let najbolj prevzema, so posledice digitalizacije na komuniciranje. Moje videnje je, da živimo v nekem obdobju, ki je po globini sprememb primerljivo s časom izuma premičnega tiska. Takrat so se morali jeziki na nek način standardizirati. Odločiti se je bilo treba, kaj je slovenščina, kaj je nemščina, kaj francoščina. Jaz pravim, da so do danes preživeli narodi, ki so se takrat vknjižili. Slovenci smo lep primer tega. Ni bilo nujno, da si imel državo. Usodno je bilo, da si imel knjigo, jezik. Podobno, kot se je takrat dogajalo razločevanje Cerkve in države, danes prihaja do ločevanja med državo in znanostjo.

Med epidemijo covida-19 se je močno izrazil ta duel države in politike na eni strani ter znanosti na drugi. Vzpostavila pa se je tudi neka psevdodilema, ali naj verjamemo znanstvenikom ali teoretikom zarot.
Znanost je bila vzpostavljena kot hierarhičen sistem. Včasih je bilo temu zelo težko slediti in priti do pravih informacij, pravega znanja. Imeli ste strašno debele enciklopedije, morali ste v knjižnico. Jaz vedno pravim, da smo mi zrasli v NUK-u (Narodna in univerzitetna knjižnica), v čitalnici. Današnja mladina komajda ve, kaj je knjiga, kaj je čitalnica, pa sploh več ne. To je za njih tako kot za nas muzej. Danes svetovni splet omogoča, da pridete do znanja o tako rekoč čemerkoli. Želite narediti bombo? Najmanjši problem. Znašli smo se v zelo občutljivem času po simbolni eksploziji, ki je odjeknila s pandemijo. Takrat se je jasno izkazalo, da kako ljudje sploh ne ločijo več med znanjem in mnenjem. Spomnite se razprav v televizijskih oddajah. Na eni strani so sedeli zdravniki, profesorji na medicinski fakulteti, strokovnjaki, ki so najprej desetletje in pol študirali, potem pa še naslednje desetletje delali v svoji stroki. Na drugi strani ste imeli ljudi, ki so si vzeli pol ure, da so pobrskali po spletu in srečali svojo resnico, ki so jo povsem mirno zagovarjali. To so javni mediji brez posebnih težav spuščali v eter. A ne samo v Sloveniji, to je svetovni problem. Avtoritete nimajo več takšnega mesta, kot so ga imele, in ga verjetno nikoli več ne bodo imele. Vsaj v zahodni civilizaciji ne. To ustvarja popolnoma nov javni prostor, ki danes obstaja na spletu in družbenih omrežjih. Ne zavedamo pa se, da smo v 21. stoletju še bolj kot v prejšnjem stoletju odvisni od različnih ekspertnih sistemov in strokovnjakov. Pomislimo samo na zelo aktualno vprašanje oskrbe z energijo. Če ne zaupamo stroki, se lahko nemudoma znajdemo nazaj v srednjem veku, saj brez elektrike ne znamo več živeti. Ne bodo delali mobilni telefoni, računalniki, niti voda ne bo tekla. Skratka, odvisni smo od teh ekspertnih sistemov, istočasno pa jim vse manj verjamemo.

Splet in spletna omrežja pridobivajo na moči, tradicionalni mediji so v zatonu. S tem se izgublja tudi sicer nujno potrebna selekcija informacij.
Kaj se dogaja s tradicionalnimi mediji, lepo ponazorijo razmere v tisku. Tiskane medije bere manj kot 20 odstotkov Slovencev. In če se vrnem k izumu premičnega tiska – tako kot takrat tudi zdaj prihaja do zanimivega prekrivanja političnih in tehnoloških sprememb. Vse to, kar je včasih terjalo ogromno ljudi, državna dovoljenja, drage naložbe, lahko danes delamo z mobilnim telefonom. Lahko naredimo televizijo, lahko časopis. Vse, kar danes potrebujemo, je en spodoben telefon z internetno povezavo. To je pošteno poseglo v medijski svet.

Spreminja pa tudi družbo.
Vse to je tako odprlo meje, da se slovenska mladina rojeva v angleško govoreči prostor. Mnogi moji študenti dosti boljše govorijo angleško kot slovensko. Žalostno, a resnično. Mi nismo vzpostavili nobenih mehanizmov, ki bi skrbeli za vzdržnost nas kot naroda. Skratka, zamudili smo postavitev NUK-a II, ki bi imel pomembno vlogo pri prehodu slovenščine v digitalno dobo. Nikoli nismo imeli resne razprave o tem, kakšen je pri nas medijski prostor, kaj mediji sploh so, kaj so javni mediji, kaj zasebni, kako naj to deluje. Posledično se financiranje medijev prenaša v tujino, naš medijski prostor pa tone. Zato imamo tudi resne probleme z jezikom. Če ob tem pogledate še strukturo in delovanje medijskega prostora, lahko ugotovite, da imamo medijske lastnike z zelo konkretnimi interesi, ki niso nujno povezani z rastjo gledanosti, branosti, poslušanosti, ampak so zadaj poslovni interesi, ki jih uveljavljajo s tem, da imajo v rokah te medije. Javni komunikacijski prostor se zelo hitro spreminja in mi se v njem kot narod ne znajdemo. Izgubljamo ga. Tudi zato je toliko nekega malodušja, anksioznosti, neke skrbi, kaj se dogaja.

Skozi medijsko-komunikacijski prostor lahko opazimo nek razkol med generacijami. Skozi medije, ki jih izbiramo, skozi jezik, izraze.
Nekoč so vsi ljudje zvečer videli ista poročila, kar pomeni, da so živeli tudi v istem medijskem svetu ali pa so prebrali iste zgodbe v časopisih. Naslednji dan so se v šolah in službah pogovarjali o isti realnosti. Danes, ko se ljudje najdejo v šoli, službi ali na kavi, ugotovimo, da vsak gleda neko drugo realnost. Gledamo telefone, tablice, računalnike in vsak vidi nekaj drugega. Starejši se še nekako držijo televizije in gledajo neka poročila, čeprav je že tukaj pomembno, katera. Mladi pa nikakor. Naj vam ponazorim, kako je to videti. Na moje predavanje na Fakulteti za družbene vede prihajajo študenti prvih letnikov treh študijskih smeri. Na začetku jim postavim nekaj preprostih vprašanj. Približno ena roka se dvigne, ko vprašam, kdo je sinoči gledal katerakoli poročila na televiziji, pa še za to roko se na koncu izkaže, da pripada aktivistu kakšne politične stranke. V dvorani je 120 študentov komunikologije, približno tretjina bodočih novinarjev, ki prejšnji dan niso pogledali nobenih poročil! Potem jih vprašam, kdo je imel v rokah kakršenkoli časopis. Spet ena ali dve roki, izkaže pa se, da so šli študenti čez vikend k babici pa so na mizi slučajno videli ta čudež. Svet, v katerem je bila prej zelo jasna naveza med javnostjo, mediji in politiko, je postal popolnoma razbit prostor, kjer živimo hkrati, a v zelo različnih dimenzijah in prostorih, tako da se je včasih že zelo težko pogovarjati.

Zdi se, kot da primanjkuje neke splošne razgledanosti.
Lahko bi se strinjal. Prosite študente ali pa splošno javnost, naj vam naštejejo člane vlade. Me prav zanima, koliko bi jih znali poimenovati. Mi kot družba niti ključnih ljudi v vladi ne poznamo več. Kako lahko takšna družba deluje, je zelo zanimivo vprašanje. Imamo torej avtoritete, ki jih nihče ne pozna, ki so ljudem popolnoma nepomembne. Tudi, če gredo na televizijo, se ljudje sprašujejo, kdo sploh so ti obrazi. Poleg težav z avtoriteto imamo tudi težave z vidnostjo, ki pa se jo skuša vzpostavljati prek neke vrste čustvenega odnosa z volivci.

Predsednik vlade Robert Golob je v to svojo komunikacijo vpletel svojo partnerko Tino Gaber. Ona recimo čez vikend posname dogajanje v zasebnem življenju. Vsi imamo vpogled v to, kako naš premier živi za vikend. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Teoretično imata prav, ali imata dejanske pozitivne učinke, pa nisem popolnoma prepričan oziroma bi si drznil kar dvomiti o tem. Sploh v situaciji, ko vlada nima kaj pokazati, ko poplavna obnova stoji, ključni akter pa za vikend uživa. Tukaj zaznavam težave z verodostojnostjo.

Imamo pa politika, ki je družbena omrežja izvrstno izkoristil sebi v prid in postal vplivnež.
Borut Pahor je pristopil prek Instagrama. A spomnite se njegovih podvigov na terenu, kot je pešačenje po Sloveniji ali pa opravljanje različnih poklicev med kampanjo. Prvi, ki je začel politiko mehčati na ta način, je bil sicer Janez Drnovšek, ki je v politiko najprej pripeljal svojega psa. Potem je šel v zabavno televizijsko oddajo. Vsi so ga že čudno gledali. Potem je začel pisati svoj blog, ker je imel občutek, da se mu mediji zapirajo. Skratka, pojavljanje v novicah za politika ni dovolj, ker imajo ljudje raje zabavne vsebine. Politiki rabijo ljudi in gredo tja, kjer so ljudje. To je en vidik. Drugi vidik pa je s tem povezan. Politika se je skoraj sočasno s pojavom interneta izrazito personalizirala. Včasih smo imeli politične stranke in politične bloke, ki so bili vezani na neke globlje tokove v družbi. Imeli smo nek levi politični pol s socialisti, socialdemokrati. Na desni pa konservativni pol. To je do danes razpadlo in danes politične stranke ločujemo po voditeljih in jih po njih tudi imenujemo.

Sliši se kot posledica politike novih obrazov.
V Sloveniji nam izrazito primanjkuje političnih voditeljev. To se mi zdi velik politični problem, kritično pa se mi zdi tudi, da sposobni ljudje ne želijo v politiko. Vprašamo se torej lahko o kakovosti današnjih politikov. Poglejte nemškega kanclerja, francoskega predsednika, pa tudi britanskega premierja. To ni prva liga politikov. In tu prideva do Slovenije. Imamo resen problem z vodenjem. Pogosto menjavanje vlad v zadnjih 15 letih je med drugim usodno poseglo v kakovost državne uprave. Vsakokratna oblast zaposluje politične prijatelje, druga oblast pa se jih po možnosti znebi. To je začelo spodjedati uradniško delo. Posledica je komplicirana in neobvladljiva birokracija, ki preganja gospodarstvo iz države. Domača in tuja podjetja bi zelo rada gradila svoje objekte v Sloveniji in pri nas rasla, ampak je za to potrebnih nešteto dovoljenj. To bo prineslo velike probleme.

Se je torej kriza vodenja odrazila v komisarski zgodbi?
Zaradi tega stalnega menjavanja vlad smo izgubili znanje vladanja. Iskanje komisarskega kandidata je tipičen primer. Gre za zapleten proces, ki bi ga morali snovati dolgoročno in premišljeno. Mi tega ne počnemo. Poglejte si kakovost naših komisarjev do sedaj. Njihova politična in siceršnja teža v primerjavi z njihovimi kolegi v Evropski komisiji je zanemarljiva. To so bili ljudje, ki so prišli v Bruselj, postali komisarji brez zaledja in kilometrine. Violeta Bulc. Prišla je, kdo ve, od kje. Lahko rečemo, prišla, bila in šla. Mi z Brusljem nikoli nismo vzpostavili odnosa, pri tem smo popolnoma bosi. Že, če se primerjamo s Hrvati in pogledamo, kakšna je njihova politika in stabilnost delovanja v Bruslju, smo mi palčki. Zato tudi vsakič, ko se z njimi skregamo, dobimo po nosu. Tako da ta komisarska saga je samo nadaljevanje politike prejšnjih, podobno žalostnih situacij.

Kaj bi bilo taktno ravnanje?
Mi nismo spoznali, da smo del Evropske unije, ki je nek živ organizem, v katerem potrebuješ svoj živčni sistem. Potrebuješ kri, ki teče po žilah. Mi bi morali Bruselj dosti bolj čutiti. Skrbeti bi morali, da imamo tam svoje ljudi. Preden bi koga predlagali, bi tiho potipali in preverili, ali je naša izbira prava. Ko nekoga razglasiš za kandidata, moraš že vedeti, da bo kandidatura uspešna. Ne pa, da najprej daš ime, potem pa greš vprašat, ali bi to šlo. Tudi to je razlog, da se marsikdo, ki bi bil sposoben, v te politične igre noče spuščati. Zakaj bi si pa pustil umazati obraz?

Kje pa rešitev vidite za to? Kako presekati to vsesplošno hipnozo?
Mi smo v stalni krizi. Istočasno se nam dogaja množica kriz in v tem se poskušamo nekako ujeti. Najti moramo novo ravnotežje med tehnološkimi velikani in vladami. Videti moramo, kakšen bo mednarodni sistem, ki je v tem trenutku popolnoma zunaj ravnotežja. Združeni narodi so bili narejeni za 20. stoletje. Tam manjkajo nekatere bistvene države, kot je Indija, ki je po številu prebivalcev že danes največja država na svetu. Globalna moč se premešča. Tu bo Evropa morala najti svojo novo vlogo, a manjkajo resni politiki. Evropa vizionarsko usodno zaostaja in je kot en muzej na prostem, kamor prihajajo kitajski, indijski in ameriški turisti. Mi smo pa vse bolj prodajalci kart na vratih. Svoje možgane bomo morali spet dejavno uporabljati. Danes ugotavljamo, da se je Kitajska tehnološko pravzaprav postavila na noge. Mi pa smo medtem uživali. Drznem si celo reči, da smo se odvadili delati. Zgradili smo družbo, v kateri se od vseh pričakuje, da bodo šli na univerzo.

Zakaj je to nekaj slabega?
Včasih so univerzitetno izobraženi ljudje imeli IQ nad 110, danes ta znaša 100. Če končaš univerzo, torej ne pomeni, da si kakorkoli pametnejši od ostalih. Tu je izginila vsakršna selekcija. Če si včasih končal nek elitni študijski program, si nekaj pomenil, podjetja so se tepla zate. Danes pa imajo vsi diplome in nihče ne bi delal. To postaja resen problem Zahoda. Že pred desetletji smo začeli obiskovati univerze in nehali delati. Potem smo začeli uvažati delovno silo. Sprva to ni bilo problematično, ker smo uvažali delovno silo iz bivše Jugoslavije. Prve generacije priseljencev so bile še zainteresirane za asimilacijo. Zdaj pa opažam, da se zdajšnja generacija vrača k svojim koreninam in k svoji osnovni identiteti, kar sproža nove probleme. Slovenija bo zdaj uvažala Filipince, prihajajo že Nepalci in delavci iz ostalih azijskih držav. V gradbeništvu bo kmalu veliko Indijcev, recimo. To bo sprožilo probleme, izzive, ki jih videvamo po vsej Evropi, a se z njimi nihče ne ukvarja. Te zadeve niso tako preproste, kot se zdijo. Z migracijami se spreminja struktura družbe in mi s tem ne znamo upravljati. Nočemo upravljati. Oziroma, mi se s tem sploh ne ukvarjamo.  Nehali smo sistematično spremljati podatke, ki bi nam razkrivali strukturo družbe. Nihče vas nikjer več ne vpraša, katere narodnosti ste. Nihče vas ne vpraša po veri, spolu. Lahko se imamo radi, ampak mi imamo nek slovenski način življenja, ki nam je drag. Imamo eno najvišjih kakovosti življenja, kar sem jih videl. Hrana pri nas ima še vedno okus. Imamo lepo pokrajino. Skratka, obstaja nek način življenja in morali bi razmišljati, kako ga varovati.

Začne pa se že pri jeziku.
Naši jezikoslovci vsak dan znova dokazujejo, da je slovenščina zelo prožen in razvijajoč se jezik. Vse se da povedati v lepi slovenščini, samo potruditi se je treba. Mislim pa, da kakovost javnega govora v Sloveniji ni bila nikoli briljantna. Verjetno iz zgodovinskih razlogov. Nismo imeli lastne aristokracije, ne lastne države in ne resnih parlamentarnih debat. Zato se tudi naši politiki nikoli niso naučili govoriti in zato imamo tudi tako dolgočasen državni zbor. To je zelo, zelo resen problem, ki bi ga morali načeti kot narod in država. Vse politične frakcije bi moralo za isto mizo pripeljati vprašanje, kako jezikovno preživeti. Jezik je vendarle temelj države oziroma naroda. Če izgubimo slovenščino, se odpre vprašanje, kaj je slovenski način življenja. To dvoje se prepleta in če to izgubimo, potem se lahko vprašamo, kakšen je smisel države. Če izgubimo ta duhovni del, potem smo izgubili vse. Bojim se, da se zadnjih dvajset, trideset let pospešeno približujemo temu.