Komentar: Če država ne zna in ne zmore, zakaj ne da priložnosti zasebnikom in dokončno izstopi iz Luke Koper?

Pride trenutek ko se človek naveliča vsega. Čakanja, govoric, in predvsem praznih obljub. Na tej točki smo danes, ko se pogovarjamo o razvoju Luke Koper, 2. tiru in logističnem zaledju, nekje v okolici Maribora. Prazno blebetanje.

Ko se mi prepiramo, koliko bo stal meter proge na trasi Koper-Divača, naši sosedje gradijo tunele, širijo luške terminale in se povezujejo z velesilo, ki je danes gonilo globalne ekonomije. Avstrijsko-kitajsko-tržaška naveza kroji novo transportno logistiko od Azije do Evrope. To pa dela mimo nas.

Svet se spreminja in gre naprej s hitrostjo, ki je pri nas, ker živimo med lepimi trtami in še lepšimi hribi, nismo vajeni. Hitra in razširjena infrastruktura z azijskim priokusom, je danes nova realnost. Amerika ugaša. Že pri Obami je bilo jasno, da je država v zatonu, ampak ker je bil demokratičen predsednik pragmatik, se je lotil izgradnje nove osi ameriške geopolitične drže, dokler je še čas ter dokler Kitajci in Azijci ne pridejo do točke absolutnega hegemona. Njega je nasledil malo bolj bombastičen in ‘fantastičen’ Donald Trump, ki ima sicer podobno razmišljanje kot njegov predhodnik, ampak je ubral popolnoma drugačne metode za uravnovešanje moči. Sankcije. Seveda je vsem jasno, kdo bo zaradi takšne politike najbolj prizadet.

Ne glede kaj si mislimo o predsedniku Donaldu Trumpu oziroma o ostalih evropskih silah (na primer Nemčiji), ki se aktivno ukvarjajo z razvijanjem nove strategije in ravnovesja z Azijo, je realnost naslednja: Kitajska je vedno bolj dominanten center moči. Vsak, ki je v šoli med zgodovino vsaj malo poslušal ve, da je treba razvijati dobre in strateške odnose z novim gospodarjem – še posebej je to pomembno za male države.

Halo Slovenija! Res ni tako važno, kaj si mislimo o tem novem gospodarju, in o kitajskem načinu poslovanja, dejstvo pa je, da je Kitajska danes neizbežen faktor pri vsaki večji globalni transakciji.  In če ne Kitajska, potem so tu še Japonska, Koreja, Singapur, itd. Skratka, Azija gre naprej!

In mi? Kot poje Zoran Predin v svoji uspešnici: “Mislim samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smel. In ko se vrnem, bom še vedno tisti, ki na postaji prosi: čakaj me!” Zgledujemo se po utripu Bruslja, čeprav je Italija prva, ki se na Bruselj požvižga kadar je na dnevnem redu nacionalni interes. Točk za najboljšega učenca pa žal v realnem življenju ne delijo.

In kaj je tisto, za kar bi slovenska vlada morala skrbeti? Po poročanju Bloomberga, sta v prvih devetih mesecih 2019 luka Trst in Reka, prehitela Koper po rasti prometa. Reka beleži 18% rast, Trst 10% rast, medtem ko Koper beleži 1% upad prometa. Na tej točki vlada popolna tišina, ker to ni važno oz. tukaj vodilni ali nimajo znanja, ali pa nimajo pristojnosti, da se resno lotijo razvoja infrastrukture, ki je potrebna za preboj koprske luke v evropski 1. razred. To seveda niso sanje. Za dosego tega ima Koper in njegova luka vse predispozicije. Idealno geografsko lego, je blizu središča evropske proizvodnje in nudi boljšo povezavo za tovor na relaciji Azija – EU, kot jo ponujata Hamburg in Rotterdam. Že takoj po 2. svetovni vojni je takratna slovenska elita stavila na Koper in imeli so prav. Luka ima potencial, da postane svetovno tovorno središče.

Seveda pa potencial sam po sebi ne pomeni dosti, če ga tisti ki z njim upravljajo ne znajo pravilno vnovčiti. Tukaj pa pade krivda na ramena lastnika infrastrukture. To je pri nas še vedno država. Danes vodilna politika pravi, da je država edina, ki zna s slovensko infrastrukturo poslovati strateško in gospodarno. Kako naj si potem državljan razloži razkorak med govoricami politike in realno sliko, ki kaže na to, da ko mi spimo, sosednja Avstrija s kitajskim denarjem širi luko Trst (100. let po koncu avstro-ogrskega imperija)? Če politika zna, zakaj se potem reška luka pod prav tako novim kitajskim vodstvom širi, naša luka pa stagnira?

Tu ni razlage, ker je upravljanje v državnih podjetjih neracionalno, ni gospodarno, je parcialno in zelo zelo neprofesionalno. Ker nekateri v slovenski državi še vedno ne vedo, ali si res želimo veliko luko na slovenski obali, ali pa bi raje gradili hotele s prijatelji in palmami. Pri tem se ne vprašajo, kako bomo na naši obali razvijali visoki turizem, ko pa sosedje kopljejo kanale za širjenje luških kapacitet nekaj sto metrov stran od Ankarana, Izole in Pirana.

Vprašanje ki ga vsake toliko načenjamo, ampak potem opustimo in nanj pozabimo: kaj so slovenske strateške usmeritve? In ali so te lahko apolitične, in če je temu tako, kdo jih bo spisal in kdo se bo pod njih podpisal? Vsaka država, tako kot vsako podjetje, mora imeti strateške usmeritve, ki so nad politikantstvom. Da pa bi do tega prišli, je potrebna politična kultura in zrelost. Ne sestavljene zgodbe o strahu pred sencami Janš, Jankovičev in Kučanov ter vseh črnih in rdečih. Obstajajo projekti, oz. nujne potrebe po strategiji, ki niso ne vaše ne naše, ampak skupne, slovenske.

Kot primer navajam potrebo po strategiji o vzdržnem in dolgoročnem partnerstvu z največjo azijsko silo Kitajsko!

Ker je trenutna vlada nemočna in se ne zavzema za velike strateške premike (vsaj tako pravi novi proračun), zaostajamo in nas prehitevajo vsi: od Avstrije, Trsta, do Hrvaške. Poglejmo samo koliko političnih nivojev nad nami v zvezi z arbitražnim sporazumom vodijo igro Hrvati in o vstopu v Schengen — tako visoko nad nami igrajo, da se na trenutke zdi, kot da Slovenija sploh ni v tem sporu.

Ker je politika tam kjer je, in ker zgodbam o 2. tiru in “veliki” luki koper do logističnega centra v Mariboru ne verjamem več, imam še zadnji pomislek: če država ne zna in ne more, zakaj ne da priložnosti zasebnim interesom in dokončno izstopi iz Luke Koper?

Čas je, da poskusi luko razviti nekdo drug.

Borut Grgič je ladjar.