Matej Tonin v intervjuju za Reporter: V NSi želimo Sloveniji ponuditi novo upanje in nove ideje

vir: Bojan Puhek, Siol

V novi številki revije Reporter je objavljen tudi intervju s predsednikom NSi Matejem Toninom. V njem je naštel razloge zakaj NSi ni šla v Šarčevo koalicijo, kako vidi prihodnost desnice in stranke NSi. Poudaril je tudi, da Slovenija nujno potrebuje tretji konsenz.

Spodaj objavljamo celotni intervju v Reporterju.

Po volitvah ste malce presenetljivo postali z veliko podporo predsednik Državnega zbora. Ste pričakovali, da bo vaš mandat na čelu DZ tako kratek?

Vesel in ponosen sem, da sem smel služiti kot predsednik DZ. Naloge in obveznosti sem opravljal kar se da profesionalno in v korist domovine. Vesel sem bil široke podpore. Podprli so me vsi razen Levice. Zavedal sem se, da bo moje obdobje kratko, saj mi je Šarčeva koalicija povedala, da so me pripravljeni podpreti za predsednika DZ do oblikovanja nove vlade, ko naj bi posle predal dr. Miru Cerarju. Kasneje so mi ponudili, da lahko ostanem predsednik DZ, če NSi vstopi v Šarčevo koalicijo.

Je pa potem nastajajoča koalicija hotela, da čim prej odidete s položaja predsednika DZ. Spomnim se besed poslanca SD Matjaža Hana, da zavlačujete z odhodom s položaja predsednika DZ, češ da se hočete še en teden voziti z modrimi lučkami.

Očitno se mu je mudilo in si je želel, da čim prej modre lučke dobi njegov predsednik. (nasmešek).

Mislite na to, ko so Dejana Židana zasačili, da ga je njegov voznik v službenem vozilu po avtocesti vozil s prižganimi svetlobnimi signali in sireno?

Ja.

Zakaj menite, da so zahtevali vaš čimprejšnji odhod?

Poskrbeti sem moral za konstituiranje DZ, po izvolitvi vlade pa naj bi se umaknil dr. Miru Cerarju. Vmes so se stvari bistveno spremenile, namesto Cerarja je kandidat za predsednika DZ postal Židan, še pred tem pa sem imel ponudbo s strani Šarca in njegovih koalicijskih partnerjev, da na tem položaju ostanem sam. Bili so zadovoljni z mojo učinkovitostjo in delom, ki sem ga opravil v enem mesecu. S tem, da ostanem predsednik DZ, se je strinjal tudi Cerar. Ko pa se je NSi umaknila iz koalicijskih pogajanj, je bilo jasno, da se bom s tega mesta umaknil. Sam sem se držal dogovora in odstop načrtoval na dan, ko bi bila imenovana nova vlada. Šarec in njegova koalicija se tega dogovora niso držali. Situacije nisem želel dodatno zapletati, zato sem sam odstopil, ko so želeli. Zakaj se jim je tako mudilo z mojim odstopom? Po mojih informacijah je SD začela izsiljevati, češ da bodo nadaljevali koalicijske dogovore šele potem, ko bo Židan postal predsednik DZ. Mislim, da je bila to z njihovega vidika pametna zahteva. Če bi Židana volili za predsednika DZ po izvolitvi vlade, morda ne bi bil izvoljen. Tega so se zavedali tudi v SD, zato so hiteli s postopki. Že tako ali tako je šlo na tesno. Židanu brez pomoči SNS najverjetneje ne bi uspelo zbrati 46 glasov. Ob podpori SNS jih je dobil 49. Marsikdo iz SMC in Levice je želel ponagajati Židanu in tako poravnati politične račune iz preteklega mandata. Seveda pa bi to veliko lažje storil potem, ko bi bila vlada že imenovana. Za Židana bi bil velik politični poraz, če ne bi bil izvoljen. Ravno ti strateški premisleki so pripeljali do tega, da se je potem tako mudilo.

Zakaj je po vašem SNS podprla Židana?

Moram priznati, da me je ta poteza SNS presenetila. Zmago Jelinčič je to pojasnil z besedami, da delajo v korist slovenskega kmeta in da je zadnji čas, da Židana umaknejo s položaja ministra za kmetijstvo.

Zgleda, kot da je SNS opozicija, ki je pripravljena priskočiti na pomoč koaliciji.

Lahko da je SD spoznala, da v obstoječi koaliciji in pri Levici za Židana enostavno nimajo dovolj glasov in so se zato za pomoč obrnili k Jelinčiču. Mogoče bomo kaj več izvedeli kdaj pozneje, ko bo kakšen od akterjev razkril podrobnosti.

NSi se je s Šarčevim peterčkom pogajala o koaliciji, na koncu pa odstopila od tega. Vam je zdaj kaj žal, da takrat niste šli do konca? Bi zdaj vztrajali in sklenili koalicijo s peterčkom ali še vedno menite, da je bila odločitev pravilna?

Po končanih pogajanjih je bilo naše ključno vprašanje, ali bo tisto, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, v praksi tudi dejansko uresničeno. Vem, da je marsikdo težko razumel, zakaj se je NSi, ko je imela predsednika DZ in ko je v koalicijski pogodbi izpogajala svoje bistvene zahteve, na koncu umaknila. A naš temeljni dvom pri Šarčevi koaliciji je bil, ali bo to, kar je bilo napisano na papirju, tudi dejansko uresničeno v praksi. Našo zaskrbljenost je potrjevalo več indicev. Prvi od teh je bil ta, da so nam nekateri koalicijski partnerji popuščali pri stvareh, pri katerih so še v prejšnjem mandatu zahtevali spremembo ustave, da bi lahko odločitve ustavnega sodišča zaobšli.

Mislite na šolstvo – na javno financiranje zasebnega šolstva, ki izvaja javni program.

Tako je. Drugič nas je skrbela neverjetna lahkotnost Šarca pri vsebinskih vprašanjih. Pri kritičnih temah ni imel izdelanih jasnih stališč. Ni se podrobno opredeljeval glede vsebine, večino časa je tiho opazoval, kam se bo v pogajanjih nagibala večina in na koncu zgolj pritrjeval tistemu, kar smo se dogovorili preostali. Na strani Šarca nismo čutili jasne podpore našim stališčem. Zelo nas je podpiral njegov svetovalec Urlep, dobro smo se na številnih področjih ujeli tudi s SMC in SAB. Skratka želeli smo si odločnejše Šarčeve podpore našim vsebinskim zahtevam, saj bi bila to pomembna garancija, da bodo naše rešitve kasneje tudi v praksi uresničene. Tretja moteča stvar v koalicijskih pogajanjih s Šarčevim peterčkom, so bile napetosti in spori znotraj stare koalicije.

V času pogajanj smo tudi konkretno preizkusili dane besede in zapise v koalicijsko pogodbo. V koalicijsko pogodbo smo zapisali, da bomo spremenili volilno zakonodajo, pri volitvah v DZ naj bi uvedli, tako kot na evropskih volitvah, absolutni preferenčni glas in ukinili volilne okraje. Za to sem dobil podporo tudi pri SDS in SNS. Ko sem želel zbrati podpise, da bi Šarčev peterček, NSi, SDS in SNS vložili ta zakon v parlamentarni postopek, so prvi potegnili zavoro prav v SD in DeSUS. Takrat smo nam začeli zvoniti vsi alarmi, saj bi se lahko zelo hitro zgodilo, da bi tudi številne druge, celo bolj zapletene in ideološko zahtevne rešitve, ostale zgolj mrtva črka v koalicijski pogodbi. Takrat je padla dokončna odločitev, da v tako koalicijo ne moremo. Zavedali smo se, da bi v taki koaliciji po koncu mandata morali pokazati vidne rezultate. Glede na vse indice, smo ocenili, da bi težko dosegli rezultate, ki smo jih želeli.

Je bila odločitev stranke NSi od odstopa od pogajanj enotna?

Ja, bila je enotna. Z našim umikom smo vsem vpletenim dali tudi možnost za nov premislek. Ko smo se v NSi umaknili iz zgodbe, so bili vsi pred neko novo dilemo in nekim novim dejstvom. Vsi smo začeli iskati nove možnosti. Mi smo tudi javno povedali, da bi najboljša koalicija NSi, LMŠ in SDS ter SMC ali SAB. Koalicija teh strank bi po naših ocenah po vsebinski plati lahko naredila največ. Ampak stvari so se potem odvile v drugo smer.

So bili kakšni zadržki, da bi se morala stranka NSI ravnati bolj pragmatično.

Za vse poteze, ki smo jih vlekli, smo imeli soglasje izvršilnega odbora, ki je zelo raznolik. Vsi smo se strinjali, da, če gremo v koalicijo, moramo pokazati tudi rezultate. Da dosežemo rezultate, pa moramo biti prepričani, da bomo tisto, kar smo zapisali v koalicijsko pogodbo, v praksi tudi uresničili. Težave je bila, da dovolj trdnih zagotovil nismo imeli.

Sprašujem zaradi tega, ker je bil nedavno objavljen intervju z Žigo Turkom v glasilu Krščanski demokrat. Turk pravi, da se pomladne stranke lahko odločajo, da bodo delovale načelno ali pragmatično. Da lahko v opoziciji ostanejo načelne in kritizirajo, tisti, ki pa odločajo, so tisti, ki so v vladi. Omenil je, da ima Stranka Alenka Bratušek večjo moč odločanja kot pomladni SDS in NSI, ki imata skupaj tretjino poslancev. Njegova smer razmišljanje gre v smer, da se mora včasih stranka odločiti za pragmatično delovanje. Gledate na te besede tudi kot na kritiko NSI?

Z dr. Žigom Turkom sva govorila, razumel je naše odločitve. Če bi ravnali ideološko in zelo trdo, potem bi že v samem začetku rekli, da se s temi levosredinskimi oz. levimi strankami nimamo kaj pogovarjati. Pogovorov niti ne bi začeli. A smo ravnali pragmatično. V volilni kampanji sem dejal, da se pogovarjamo z vsemi in tudi po volitvah smo se tega držali. Mi smo volivcem predstavili dober program, v katerega verjamemo in zato smo se trudili, da bi čim večji del tega programa uresničili. Če bi verjeli, da izpogajano v koalicijski pogodbi lahko tudi dejansko v praksi uresničimo, bi v to vladno koalicijo vstopili.

Turk v intervjuju tudi pravi dokaj črnogledo, da pomladna stran v Sloveniji še dolgo časa ne bo dobila več kot 50 odstotkov in da je že zaradi tega treba sodelovati z levico oziroma z vsaj delom levice.

Strinjam se v prvem delu s Turkom, da še nekaj časa ne bomo dobili več kot 50%, če ne bomo stvari začeli delati drugače. Se pa ne strinjam, da je rešitev v povezovanju z levico. Bolj vidim rešitev v okviru krepitve desne sredine. Desnosredinski blok je na zadnjih volitvah dosegel 32 poslancev, kar je komaj več kot tretjina v tem parlamentu. Veljalo bi dobro pogledati na lastne napake in iti v resno prenovo, da lahko v prihodnjih letih računamo na vlado. NSi je ta proces prenove že začela. Bivša predsednica Ljudmila Novak je po desetih štafetno palico predala mlajši generaciji.

Ključna poanta prenove desnosredinskega političnega bloka je v tem, da moramo Sloveniji ponuditi upanje. Danes pomemben del volilnega telesa ostaja doma ali pa išče nove obraze zaradi upravičenih in neupravičenih strahov pred desnosredino.

Kakšni strahovi?

Govoril bom za NSI. Na NSi lepijo številne etikete, češ da smo cerkvena stranka, da smo stranka kapitala itd. Čeprav te etikete ne držijo, pa vseeno ustvarjajo nek strah, ki odvračajo volivce. V NSi želimo Sloveniji ponuditi novo upanje in nove ideje. Naš osnovni cilj je, da oblikujemo tretji veliki konsenz. Prvi veliki konsenz je bil to, da smo se večinsko strinjali, da želimo samostojno in neodvisno Slovenijo. Drugi veliki konsenz je bil ta, da se priključimo evroatlantskim povezavam. Zdaj pa moramo oblikovati tretji veliki konsenz, ki ga mi vidimo predvsem v tem, da Slovenija postane pravična, varna in svobodna domovina.

Mnenje političnega analitika Aleša Mavra je, da je bila NSI ob ustanovitvi desno od SDS, potem pa so se vloge zamenjale. NSI zdaj poskuša priti v sredino, ampak, kot pravi Maver, ji krščanski oziroma katoliški pedigre preprečuje prodor v sredino.

Na to tezo lahko pristanem, če gledamo iz statične točke, da bo torej vse ostalo kot je. Jaz gledam na stvari dinamično. Marsikdo nam je rekel, da če ne bi imeli v imenu krščanski, bi zagotovo dobili petnajst ali dvajset odstotkov. Ti ljudje nam pravijo, da nas pridevnik krščanski bremeni, ker nas ljudje povezujejo z RKC. Jaz vsakemu takemu odgovorim, da smo stranka ljudje, ki se združujemo zaradi podobnih vrednot in ciljev. Če se odpovemo pridevniku krščanski, se odpovemo našim temeljnim vrednotam. To je nekaj podobnega, kot da bi rekel tekaču, da bo zmagal le, če si bo odrezal obe nogi. Ti stvari enostavno ne gresta skupaj. Mi smo prepričani, da sta Evropa in EU zrasli na grško-judovsko-krščanskih temeljih. To so občečloveške vrednote zahodne civilizacije, ki bodo v prihodnjih letih ob vseh migracijah še toliko bolj prišle do izraza. Vsekakor pa je veliko na nas, da z dejanji pokažemo, da nismo zadrta in konfliktna stranka. Ko to pokažeš z dejanji, kritike razvodenijo. NSI je naredila že bistvene preskoke. Spomnim se kampanje 2008, ko smo bili kot kužni, kot gobavci. Ljudje so se nas bali in se bali priti do nas. Bog ne daj, da bi se kazali z nami. A se je sprejemljivost NSI v zadnjih letih bistveno popravila. Danes se nas nihče ne boji. Ko smo imeli v Celju na mednarodnem obrtnem sejmu posebno razstavno mesto, se je pri nas ustavljala množica ljudi, tako levih kot desnih. In kar je bilo zelo spodbudno, je bilo to, da nihče ni imel izrazitega negativnega odnosa do stranke. Tukaj jaz vidim našo veliko priložnost. V preteklosti smo že večkrat dokazali, da imamo ustrezne kompetence, znanje in vizijo, da državo vodimo v najobčutljivejših časih. V preteklih letih od leta 2011 in še bolj od leta 2014 smo okrepili našo vsebino – nihče nam ne more več očitati vsebinske pomanjkljivosti oziroma puhlosti. Vsak ve, da smo programsko močna stranka, da imamo vsebino. Stvar, ki jo moramo še nekoliko nadgraditi, je intelektualno zaledje in podpora širše civilne družbe. Na tem delamo in verjamem, da nam bo uspelo. Zagotovo bo prišel čas za NSI.

Vemo, da je Šarec na koncu sklenil koalicijo oziroma sodelovanje z Levice. Kako ocenjujete zadnje dogodke povezane z davčno zakonodajo, ki jo predvideva koalicijska pogodba in ki je razjezila veliko podjetnikov? Vaši programski poudarki so precej drugačni.

Tukaj je treba jasno povedati, da je za to odgovoren predsednik vlade Marjan Šarec. On se je odločil za Levico, čeprav je imel nekaj boljših možnosti. NSi ni zadrta opozicija, ki bi se držala načela, tem slabše za vlado, tem boljše za nas. V NSI smo že začeli vlagati zakone, ki so v skladu z vsebino, izpogajano v koalicijski pogodbi s Šarcem. Če Šarec in njegovi res prenašajo neko novo politiko in če so pripravljeni sprejemati in podpreti tudi zakone, na katero so pristali, čeprav niso njihovi predlagatelji, potem bo to dobro sporočilo za gospodarstvo. V primeru zavračanja naših zakonov, potem so besede o novi generaciji in novi politiki navadne puhlice. Šarec ima priložnost, da s peterčkom in NSI realizira vsebine in rešitve, ki so koristne za Slovenijo, predvsem pa lahko izboljšajo poslovno okolje.

Manjšinska vlada na drugo stran?

Manjšinska vlada s prvotno koalicijsko pogodbo, tista, ki so jo zaradi Levice zavrgli.

Bi bili pripravljeni podpreti manjšinsko vlado peterčka? Da bi imeli isto vlogo kot zdaj Levica? Da bi imel peterček 43 poslanskih sedežev v DZ, bil manjšinska vlada, bi pa jo vi podpirali na podlagi posebnega dogovora?

Še vedno smo pripravljeni podpreti vsebino koalicijske pogodbe, ki smo jo izpogajali. Nas zanima vsebina ne položaji. Šarcu sem, preden se je dogovoril z Levico, ponudil našo podporo za vsebino, za katero smo se dogovorili v koalicijski pogodbi. Hkrati pa se, kljub morebitnemu vsebinskemu sodelovanju, nisem želel odpovedati klasičnim opozicijskim orodjem kot so konstruktivna nezaupnica, interpelacija in podobno. Šarec je to možnost zavrnil.

Pričakujete, da bo sodelovanje z Levico trajalo. Bi lahko prišlo do položaja, da bi v zamenjali z Levico? Da bi vskočili kot podporniki vlade, Levica bi bila »zunaj« in bi bili spet programski poudarki vlade drugačni.

Še enkrat poudarjam, da bomo vsebino, ki smo jo izpogajali, podpirali. Bili bi resnično politikanti, če bi nasprotovali vsebini, ki smo jo sami zahtevali v prvotni koalicijski pogodbi. Ne nameravamo pa s Šarčevo koalicijo podpisovati nobenega sporazuma, prav tako se ne nameravamo odpovedati opozicijskim orodjem. Naša naloga ni ohranjanje Šarčeve vlade, naš cilj je, čim prej priti do drugačne, razvojno naravnana vlade, če to ni možno pa vsaj do razvojno bolj naravnane vsebine.

Zamenjava Levice z NSi ni možna, mi ne bi nikoli pristali na omejitve opozicijskega delovanja kot je pristala Levica. Med Levico in NSi je bistvena razlika. Levica podpira Šarčevo vlado zato, da prepreči oblikovanje razvojno in reformno naravnano vlado. NSi bi podpirala Šarčevo vlado zaradi vsebine, ki bi bila razvojno in reformno naravnana. Morda je modus operandi, da mi vlagamo zakone, koalicija pa zanje zagotavlja večino. Videli bomo, če bo stvar zaživela. Ali pa se bo Šarčeva koalicija vrnila na politiko, da če predlagatelj ni koalicijski, potem je malo možnosti, da je zakon sprejet. Izjave poslanke Jerce Korče nakazujejo bolj vračanje k stari politiki.

Bo Šarec zdržal vsa štiri leta mandata?

Ima vse možnosti, saj ga je praktično nemogoče zamenjati. Konstruktivna nezaupnica je možna samo, če izvolijo novega predsednika vlade, ta pa potrebuje najmanj 46 glasov. Na levi strani brez 13 Šarčevih glasov tovrstne večine ni. Brez soglasja Šarca in njegove stranke Šarca ni mogoče zamenjati kot predsednika vlade. Da bi kdorkoli iz SMC ali SAB prispeval glasove za vlado z dvema desnosredinskima strankama, pa je malo verjetno, ker bodo v svoji volilni bazi prepoznani kot nenačelni in bo zato iz njihovega vidika lažje odvegetirati v Šarčevi vladni koalicije do konca. Razen v primeru hudih korupcijskih afer ali pa silne neučinkovitosti vlade, ko bo tudi za SMC in SAB manjše zlo podpora drugačni koaliciji kot pa podpora škodljivi vladi. Resne možnosti za zrušitev Šarčeve vlade ni. Je pa že danes jasno, da ob naslonitvi na Levico ne bodo sprejeli nobene resne reforme in da bodo to štiri izgubljena leta.

Oba s Šarcem sta iz Kamnika. Od vseh predsednikov strank ga najbolj poznate. Vam to pomaga pri odnosu z njim? Se večkrat bolj neformalno slišita, so ti stiki bolj pogosti kot z drugimi politiki?

Pomaga in tudi ne pomaga. To bi bil Šarčev odgovor (smeh). Od njegove izvolitve dalje se resno nisva pogovarjala. Ker sva sodelovala na lokalni ravni, ga morda malce bolje poznam, kot ostali in zato lažje predvidevam njegove poteze.

Kakšen je njegov način delovanja?

Je izjemno nezaupljiv. Veliko da na javno mnenje. Je dober igralec. Ima zelo dober občutek, da pove točno tisto, kar občinstvo želi slišati.

Veliko ljudi je Šarec presenetil z imenovanjem Damirja Črnčeca za državnega sekretarja v svojem kabinetu. Vas tudi?

Ni me presenetilo. Šarčeva stranke je kadrovska zelo podhranjena, zato kadre išče vsepovsod. Zato se obračajo na ljudi, ki jim jih nekdo priporoča. Sedanjega notranjega ministra Boštjana Poklukarja poznam z ministrstva z obrambo. V času ministra Aleša Hojsa je skrbel za njegov protokol. V zadnjem času je bil precej aktiven v Šarčevi stranki. Poklukar je tisti, ki je Šarcu priporočil Črnčeca.

Vemo, da Levica zahtevala Črnčecev odhod. Šarec zdaj vztraja pri Črnčecu, bo vztrajal do konca?

Če bo dovolj velik medijski pritisk, se bo Črnčecu odpovedal. Ne bo vztrajal. Ravnal bo podobno kot v primeru kamniške knjižnice Franceta Balantiča. Najprej je imenovanje knjižnice po pesniku Balantiču podprl, ko pa se je medijski pritisk nanj okrepil, je popustil. Popuščanje je tolmačil v smeri, da je včasih treba poslušati ljudi. Tudi v primeru Črnčeca bo podobno. Vse je odvisno od Levice in mnenjskih voditeljev, kako močno in kako dolgo bodo stopnjevali pritisk.

Ste predsednik Komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS). Zadnja večja afera na varnostnem področju je Štajerska varda. Vi ste pred kratkim govorili o tem, da je v Sloveniji levi, desni in islamski ekstremizem. Kakšna je varnostni položaj v Sloveniji?

Za Slovenijo se je dolgo časa zdelo, da smo varni milni mehurček, v katerem se nam ne more nič zgoditi. Tragične dogodke in teroristične napade gledamo po televiziji, tega ne doživljamo na domačih tleh. Zato se tudi tako obnašamo, da je vsak cent, ki ga damo za varnost, preveč in da bi ga morali dati drugam. Žal bo to pomenilo, da bomo zaradi tega v prihodnosti plačali veliko ceno. Ko dopustiš, da ti obrambno varnostni sistem počasi propada, potem je ponovna vzpostavitev le-tega izjemno draga. Štajerska varda je posledica propadajočega obrambno-varnostnega sistema v Sloveniji. Če te dnevno bombardirajo, da je Slovenska vojska v razkroju, da propada, da že v mirnem času težko opravlja svoje naloge, kaj šele v času konflikta, če veste, da Sova stavka, da je policija nezadovoljna in tako naprej. Celoten obrambni – varnostni sistem brbota, je nezadovoljen zaradi kadrovske podhranjenosti, slabega financiranja in pomanjkanja vizije. Če je ta sistem šibak, potem se ljudje, kot je Andrej Šiško, čutijo poklicani, da morajo za varnost in obrambo poskrbeti sami. Mislim, da je glavno sporočilo Štajerske varde to, da če nam bo obrambno varnostni sistemi še naprej propadal,  bo vedno več samooklicanih obrambnih straž.

Pravna služba Evropska komisije nas je v sporu s Hrvaško glede arbitraže podprla oziroma podprla naše argumente, Evropska komisija pa se je politično odločila drugače. Veliko se govori, da je imela pri tem pomembno vlogo Evropska ljudska stranke (ELS), saj sta tako predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker kot hrvaški premier Andrej Plenković njena člana. Tudi vi menite, da je odločitev Evropske komisije povezana z vlogo ELS, katere člani ste poleg SDS in SLS tudi NSI? Je to dejavnik, ki je odločil, da je Evropska komisija bolj na strani Hrvaške?

Hrvaška nas je politično in diplomatsko nadigrala.

Je to povezano z ELS?

To je povezano s tem, kako je naša država, zlasti njena zunanja politika, delovala v preteklosti, prav tako pa je tudi povezano z našimi domačimi političnimi razmerami. Kar zadeva diplomatsko zgodbo, je stvar taka, da je bila Erjavčeva zunanja politika popolnoma zgrešena, ker je pozabila, kdo so naši zavezniki znotraj EU in na drugi strani Atlantskega oceana. Tudi te države spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji, in če na zaveznike pozabiš, zakaj bi oni tebe reševali, ko jih potrebuješ. V mednarodnih odnosih je tako, da tudi svetovna velesila ne more danes nekaterih stvari doseči sama, če nima nekega širšega zavezništva. In po diplomatski plati bi se morali zavedati, da so zavezništva ključna. Mi smo na to pozabili, niti nismo delali na teh stvareh. Znotraj EU so povezani Balti, Skandinavci, Weimarski trikotnik, Višegrajska četverica, Sredozemska pobuda … Skratka, en kup zavezništev in pobud, ki prispevajo k temu, da država lahko uveljavlja svoje interese. Mi smo to popolnoma opustili in smo zato ostali sami. To je en vidik. Drugi vidik je političen. V preteklosti so slovenski premieri prihajali iz vrst politične skupine ALDE, ki na evropski ravni ni najmočnejša politična skupina. Vsaj dve sta močnejši od nje. Hrvaška ima močnega igralca znotraj ELS in to se je v tem odnosu v komisiji poznalo. Komisija ni samo strokovno telo, ampak tudi politično telo, ne sprejema samo strokovnih, ampak tudi politične odločitve. Komisija je dobila strokovni pravni nasvet, pa se je odločila politično, da ga ne bo upoštevala.

Nedavno je Evropski parlament sprejel poročilo o Madžarskih. Večina ELS je glasovala z poročilo, evroposlanci NSI in SDS so bili proti, evroposlanec SLS Franc Bogovič pa se je vzdržal. Razlogi za to?

Mi smo govorili z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom, ki je rekel, da je bilo poročilo o Madžarski pomanjkljivo. Da se določena dejstva niso preverjala na terenu. Poročilo ima zgolj simbolno vrednost, saj je dejansko brez prave teže. Madžarska ima svoje zaveznike znotraj Višegrajske četverice, zato resnih postopkov proti Madžarski ne bo mogoče sprožiti. Nekateri so bili kritični do glasovanja našega evropskega poslanca, nekateri so ga pozdravili. Z veliko stvarmi, ki jih počne Viktor Orban, se je mogoče strinjati, z veliko pa tudi ne. Stvari, s katero se jaz in NSI ne moremo strinjati, je njegov boj proti civilni družbi in njegovo omejevanje financiranje nekaterih civilnodružbenih organizacij, njegovo nasprotovanje delovanju določenim univerzam in podobno. To so stvari, ki niso v duhu evropskih vrednot. So pa stvari, s katerimi se lahko strinjam z Orbanom, na primer glede evropske krščanske identitete, njegovega zavzemanje za ohranitev te identitete in njegovega stališča, da moramo odločno varovati naše meje. Situacija na Madžarskem ni črnobela.