Zakaj je NSi krščansko demokratska stranka: nekaj temeljnih razlogov

Glavni
namen tega članka je na kratko podati temeljno pojasnitev, zakaj je prav, da
ima NSi v svojem imenu besedi »krščanski« in »demokrati«. Lotimo se najprej
razlage drugega pridevnika. Za
svobodno demokracijo v sodobnem evropskem smislu so značilne tri stvari: 1.
oblast je vsaj približno v skladu z voljo večine ljudstva; 2. vladavina prava:
demokratična družba premore pravni sistem, ki je za večino razumljiv in v
katerem so kazni predvidljive; 3. spoštovanje človekovih pravic. Nova Slovenija
si izrazito prizadeva za doseganje vseh teh treh odlik demokracije, zato je
prav, da v svojem imenu nosi ime demokratična.

V slovenskem prostoru se sicer
pojavljajo tudi glasovi, zakaj ne raje krščanska socialna stranka, češ, da je
čas ugoden za tako stranko, stoletnik Borut Pahor pa je celo izjavil, da v
Sloveniji pogreša levo stranko krščanske usmeritve. Sam menim, da za uvrščanje
besede »socialna« v ime stranke, prvič ni potrebe, drugič pa bi bilo to lahko
zavajajoče, saj bi pomenilo zamenjavo s krščanskim socializmom, česar pa v NSi
nočejo. Nočejo pa ga ravno zaradi prizvoka levega, ki se danes v Sloveniji drži
krščanskega socializma. Poleg tega pa ni niti potrebe po dodajanju »socialna«,
saj je v besedi »demokratska« vsebovano zavzemanje za določeno stopnjo socialne
družbe. Naj pojasnim to zadnjo trditev. Vsak pameten demokrat se zaveda, da je
potrebno poskrbeti tudi za socialno, družbeno pravičnost, če želimo, da v
družbi uspeva demokracija. Zato je kar nekaj razlogov, naj omenim zgolj dva: 1.
če v družbi vlada družbena nepravičnost, to od njenih članov zahteva tlačenje
vesti. Za dejansko demokracijo pa je potrebno zadostno število ljudi, ki
ravnajo po svoji vesti. Potemtakem pomeni dopuščanje družbene nepravičnosti
dopuščanje uničevanja temeljne prvine demokratične kulture in sicer ravnanja po
svoji vesti. Ta je po krščanskem izročilu osnova vsake moralnosti sploh. Zato
je temeljni krščanski filozof Tomaž Akvinski zapisal, da moramo vedno ravnati
po svoji vesti (tudi če se kasneje izkaže, da nismo ravnali primerno). 2.
Razmere, v katerih vlada družbena nepravičnost, predstavljajo nevarnost za
demokracijo, saj so ljudje dovzetni za prevratne in protidemokratične ideje (ki
zlorabljajo njihovo bedo). Zato je pridevnik »demokratična« boljši kot »ljudska«,
saj je demokracija nekaj širšega in bolj etičnega od gole vladavine ljudstva
(etimologije imajo pač svoje meje): pomeni vladavino prava in spoštovanje človekovih
pravic, ki pa iz vladavine ljudstva kot take še ne izhaja. Vsaka demokratična
opcija je ljudska, ni pa vsaka ljudska opcija demokratična. NSi pa želi
poudariti, da ji gre tudi za vladavino prava in človekove pravice, ne samo za
vladavino ljudstva. Zgolj slednje lahko hitro vodi v ceneni populizem,
prilizovanje ljudstvu, kar pa se vedno na koncu izteče v škodo za ljudstvo samo.
To pa ni bližina ljudem in človečnost, ki sta osrednji vrednoti, ki morata
krasiti politiko NSi, če naj le-ta izpolni svoje poslanstvo.

Pojasnimo
sedaj še drugi pridevnik: zakaj krščanska? Zato, ker sledi štirim osrednjim
načelom družbenega nauka katoliške cerkve: personalnosti (po »domače« človečnosti),
solidarnosti, družbeni pravičnosti in subsidiarnosti. Osrednje je prvo načelo,
personalizem. Njegova bistvena prvina je, da mora biti dobrobit vsake konkretne
osebe vedno cilj in nikoli zgolj sredstvo. Ostala tri načela pa so temeljni
braniki personalizma oz. osnovni načini njegovega uresničevanja. So fasete na
dragulju personalizma. NSi se je in se mora dosledno zavzemati za spoštovanje
teh načel. Solidarnost poleg družbene pravičnosti vključuje tudi naravnanost
doživljajske solidarnosti, tudi z drugačnimi, ki je v bistvu dialoškost.
Vključuje gojenje politike, ki ni samo ozkogledno usmerjena na interese lastne
skupine, ampak je tudi skupnostno tvorna, kar pomeni, da si prizadeva za skupno
dobro in za to, da so določenih dobrin deležni vsi člani skupnosti, ne glede na
njihove poglede in pripadnosti. NSi mora potemtakem biti graditeljsko, ne pa
razdiralno usmerjena. To je tudi jamstvo njenega trajnejšega obstoja, saj ima
politika nasprotovanja omejen rok trajanja, še posebno v smislu pozitivnega
prispevka. Ključen pokazatelj demokratičnosti pa je subsidiarnost. Če si
nedemokratični volkovi kar pogosto nadevajo ovčjo kožo družbene pravičnosti,
solidarnosti, celo človečnosti, pa pravzaprav vedno očitno padejo na izpitu subsidiarnosti,
ki pomeni spoštovanje avtonomije posebnega in lokalnega, ter prepuščanje urejanja
posameznikom, družinam in lokalnim skupnostim vsega, kar lahko same uredijo.
Subsidiarnost pomeni zaupati ljudem. Zato mora subsidiarna politika
nasprotovati, bodimo konkretni, predlaganemu krčenju števila občin, predlogu
zakona, da namesto staršev samih, birokrati v Bruslju ali Ljubljani odločajo o
tem, kako bo razdeljen porodniški dopust, zadnjemu zakonu o obdavčenju
nepremičnin ali pa zadnjemu predlogu zakona o visokem šolstvu, po katerem bi
moral tudi kak Jurij Vega deset let študirati, da bi dosegel diplomo, ne glede
na to, da je študij sposoben dokončati v dveh letih.

NSi
je pod novo predsednico trdno sledila tem načelom, zato si je zaslužila, da se
preimenuje v krščanske demokrate. Meritornost, zaslužnost pa je še eno
katoliško načelo, na katerega ne smemo pozabiti, če ne želimo propasti. Prav
nanj pa žal t. i. levica, tudi v izdaji sedanje vlade in njenih novih zakonov, tako
rada pozablja. Zato bomo takim in podobnim zakonom ali predlogom, kot smo jih
zgoraj omenili, krščanski demokrati vedno nasprotovali; vendar ne zaradi
nasprotovanja samega, ampak preprosto zato, ker kot krščanski demokrati to
moramo storiti.

V
Sloveniji je skrajni čas za konstruktivno, vendar hkrati tudi načelno politiko.
Destruktivne in nenačelne je bilo več kot dovolj.