Vsak človek ima pravico do groba

Po vseh vojnah in revolucijah ostanejo mrtvi, ki jih je potrebno pokopati in njihove grobove dostojno obeležiti, ne glede na to, na čigavi strani so se vojskovali, in ne glede na njihovo narodno, politično ali versko pripadnost. Gre za civilizacijsko normo človeka in je izraz njegove humanosti ter spoštovanja enkratnosti in neponovljivosti vsakega človeka. Po sedanjih podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo do sedaj v Sloveniji evidentiranih preko 600 prikritih grobišč, ki še vedno čakajo na ustrezno ureditev, svojci pa na prekop mrtvih.

CiljnašegaZakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je celovita ureditev tega področja, s čimer bo vsem padlim in umorjenim zagotovljena pravica do dostojnega pokopa, obeležitve groba oziroma grobišča in spomina nanje. Zakon, ki je bil v Državnem zboru sprejet s podporo strank NSi in SMC bo zagotovil zadostno pravno podlago za nadaljnje delo na tem področju in se tako zakonodajno približuje ureditvam, kot ga imajo druge države članice EU.

Ob tem poudarjamo, da uveljavitev tega zakona ne pomeni abolicije odgovornih za dejanja usmrtitev. Pristojnost za preiskovanje teh dejanj in odgovornosti ostaja na strani organov preiskovanja, kazenskega pregona in sodstva.

V teh dneh se spominjamo tudi genocida v Srebrenici, kjer je bilo pokončanih preko 8300 ljudi različnih starosti, čeprav so območje varovale mirovne sile Združenih narodov. Lahko bi potegnili kar nekaj vzporednic s povojnimi poboji v Sloveniji, le pri identifikaciji žrtev in urejanju grobišč so v Srebrenici po dvajsetih letih naredili precej več kot mi v sedemdesetih. Pravijo, da je Srebrenica mesto, ki so mu ukradli življenje. Tudi v Sloveniji je bilo po vojni mnogim družinam ukradeno življenje zaradi tujih ideologij, verske nestrpnosti ali pa zgolj zaradi maščevalnosti in želje po oblasti ali tujem premoženju. Namesto da bi se lahko vsi veselili svobode, preživetja in novega življenja, pa so spet, vsaj za nekaj časa, zmagovali nasilje, krutost, maščevanje in smrt.

Po osamosvojitvi Slovenije smo upali in verjeli, da bomo v naši samostojni in demokratični državi zmogli postaviti stvari na svoje mesto, zato je prav neverjetno, da v štiriindvajsetih letih še nismo zmogli narediti tega civilizacijskega koraka, ki bi nas tudi kot narod osvobodil spon preteklosti. Zato

ne grenimo več src drug drugemu, predvsem pa ne naši mladini, in storimo to, kar bi že zdavnaj morali storiti. Pokopljimo mrtve in se zavzemimo za resnico, spravo in dostojanstvo vsakega človeka. Ta zakon je samo dobra osnova na tej poti, potrebna pa sta tudi denar za njegovo uresničitev, predvsem pa politična volja, da to v resnici tudi hočemo in zmoremo.

Ljudmila Novak, predsednica NSi