V razmislek: Sporočilo dogovora vladne koalicije o proračunu

Vlada in mediji v teh dneh mrzlično prepričujejo državljane, da je dogovor
o proračunu dober in ga bodo potrdili tudi v Bruslju. To pa preprosto zato, ker
je v okviru treh odstotkov bruto državnega proizvoda. Ali je temu res tako?

Res je, da vlada za kritje proračuna ni najela novih posojil v tujini,
ampak je z novimi davki in drugimi dajatvami za nekaj sto milijonov izpraznila
denarnice najbolj šibkega dela 
državljanov, delavcev, kmetov, malih podjetnikov, upokojencev in celo
študentov. S to upravno potezo je nasilno prenesla nekaj sto milijonov evrov v
državno blagajno in s tem zmanjšala kupno moč celotnega prebivalstva. Tako bo v
prihodnjih mesecih potrošnja gotovo manjša, v državno blagajno pa ne bo pritekel
predviden obseg denarja. To pa pomeni nov rebalans proračuna in prekoračitev
evropskih okvirjev.

V naši domovini se vsi vedno bolj zavedamo, da je naše narodno telo po
dvajsetih letih tranzicijske politike in zakonodaje podobno bičanemu telesu,
kjer koli se ga dotakneš, boli. Najboljši dokaz je stresni test dveh privatnih
bank. Komaj so pristojni malo pokukali v skrivnostne skrinjice teh dveh
ustanov, so odkrili za okrog 600 milijonov evrov primanjkljaja, ki ga bo morala
pokriti država iz proračuna. Torej sedanji proračun je že utopija. Kaj bo v
prihodnjih mesecih, ko bodo prišle na vrsto velike banke z večjim državnim
deležem? Ni treba biti bolestno črnogled in veš, da bomo stali pred breznom, ki
mu ni videti dna. Takrat bo resnično težko govoriti, da bomo lahko finančni
primanjkljaj v bankah in v našem bančnem sistemu v celoti, pokrili iz
proračuna.

Naslednji nič manj boleči dotik slovenskega bičanega telesa nas čaka ob
dogovorih na vprašanje, kaj je dejansko slovenski narodni interes? Že
vprašanje, ali si lahko zamišljamo naš narodni interes zunaj Evropske
skupnosti, katere člani smo? Prav gotovo ne. Toda sedaj veljavne zamisli o
slovenskem narodnem interesu so v diametralnem nasprotju z dejstvom, da smo v
Evropski skupnosti.

Že po teh nekaj razmislekih, se postavlja vprašanje, kaj je tako hudo
narobe v naši deželi?

Prvi temeljni nesporazum je nastal po padcu Demosove, Peterletove vlade.
Demosova vlada je v svojem bistvu bila naravnana demokratično. Torej tako, da
je delovanje vlade usmerjeno v vedno večjo blaginjo vsega prebivalstva.
Tranzicijska levica pa delovanje vlade razume kot sistem v katerem je vlada in
celotno delovanje državnih ustanov v službi interesov peščice ljudi, kot je to
bilo v totalitarnih režimih, še zlasti v komunističnih in socialističnih s
prijaznim obrazom. Bistvo, jedro oblasti obvladuje postkomunistična levica, ki
pa zaradi navidezne demokratične podpore v trenutku volitev potrebuje širšo
bazo, ki opraviči legalno moč, kar potem sedanji režim plačuje majhnimi in
trenutnimi uslugami v času pred volitvami. Težišče njenega volilnega telesa so
vodilni in politično, kot pravimo s tujko, profilirani javni uslužbenci.
Najbolj zvesti in spretni legionarji levice pa so prisotni v vseh političnih
strankah in tam delujejo za isti cilj, ohraniti takšno zamisel o državi na
oblasti. Toda ta aparat je za naše šibko gospodarstvo in zaradi dejanske
revščine dobrega dela prebivalstva, danes očitno preveč razbohoten, predrag in
zahteven. Zato materialno nagrajevanje začne pokati po šivih. Tam kjer ni, še
tako izurjena in roparska vojska nima več kaj vzeti. Ta spoznanja so v bistvu
zdravilen, čeprav boleč dotik slovenskega razbičanega narodnega telesa.

Drugi zdravilen dotik, čeprav zelo boleč, za slovensko
levico pa kar smrtno nevaren, pa prihaja iz Evrope in svetovne politične
dinamike. Sedaj je že jasno, da so svetovno krizo obvladale tiste države, ki so
vztrajala na načelu vedno večje socialne pravičnosti in solidarnosti, pri
visokih plačah in zmernih davkih, to je pri pravični delitvi dodane vrednosti
dela, nadalje tiste, ki so zmanjšale državni aparat na nujno potreben minimum
in tiste, ki so z reformami odpravile obstoječe ali prikrite oblike
razsipnosti, krivičnega bogatenja in uredile javne finance ter bančne sisteme.
Ob vsem tem pa vedno bolj naglašajo etično ravnanje na vseh področjih
človekovega delovanja in imajo pred očmi potrebe vsega človeštva.

Pota iz krize torej obstajajo, kot tudi obstajajo
zdravilni dotiki k razbolelim narodnim telesom.

p. Janez Sraka