Reporter objavil intervju z Matejem Toninom

Politična slika bo popačena. Zadeva Patria se vleče predolgo. Pred seboj imam dokument, ki je bil podpisan med Vrhovnim sodiščem in Vlado RS 4. junija lani. V dokument so med ukrepe v sodstvu zapisali, da bodo procese obravnavali tako, da bo vsaka zadeva v najkrajšem možnem času deležna individualne pozornosti ter da bo ta sorazmerna z naravo in zahtevnostjo zadeve. V primeru Janeza Janše se tega ne držijo. V volilno tekmo bi morali oditi brez občutka, da se proces Patria zavlačuje zgolj zaradi tega, ker nekateri želijo Janšo izločiti iz političnega ringa. Z vidika legitimnosti volitev bi moralo Vrhovno sodišče takoj odločiti o prekinitvi prestajanja zaporne kazni do dokončne odločitve. Očitno levici ustreza, da se ta primer vleče že čez tri volitve. Na ta način ustvarjajo strah pred Janšo, da bi tako mobilizirali svoje volivce in jih pripeljali na volitve. Delajo račun brez krčmarja, pošiljanje Janše v zapor bo SDS še dodatno okrepilo. Ob tem pa je pomemben tudi dober rezultat NSi, da preprečimo dvotretinjsko večino levice v Državnem zboru.

Številni pravniki opozarjajo, da do sodbe zoper Janeza Janšo sploh ne bi smelo priti, saj ni materialnega dokaza, da je sprejel obljubo nagrade. Zlasti ustavni sodniki v ločenih mnenjih poudarjajo, da bi za obsodbo potrebovali materialne dokaze. V zvezi s Patrio imamo v tujini dve sodbi. Na Finskem je sodišče razsodilo, da ni dokazov, da naj bi Finci podkupovali. V Avstriji je bil posrednik Patrie Wolfgang Ridel obsojen in sedi v zaporu. Če upoštevamo avstrijsko sodbo, potem je denar za podkupnine v Slovenijo prišel, a v zaporu sedi napačen človek. V zaporu sedi nekdo, ki mu niso mogli dokazatii niti to, da je sprejel obljubo nagrade. Na prostosti pa so še vedno tisti, za katere obstajajo materialni dokazi, da so Ridlov denar dobili.

To je stvar Janeza Janše, SDS in zakonodaje. Če zakonodaja omogoča kandidiranje Janši, ne vidim zakaj bi bilo to za koga sporno. Kot vem, je tudi državna volilna komisija listo SDS potrdila.

Morda vidijo problem v tem, ker ga niso dokončno onemogočili, ampak so mu le otežili delo v kampanji, saj ne bo mogel hoditi na soočenja in bo težko sodeloval oziroma sploh ne bo mogel sodelovati pri pogovorih po volitvah. Seveda pa je Janša kot izkušen politik stvari obrnil sebi v prid in tako popolnoma razblinil načrt tistih, ki so ga želeli onemogočiti.

Zadržkov do sodelovanja s SDS nimamo, obe stranki imata soroden program, zato je logično, da smo bili doselj vedno skupaj v vladi.

Mi smo krščanski demokrati. Ključna razlika med NSi in SDS je v načinu delovanja stranke in v političnem izvoru strank. V NSi so ključno vezivo krščansko demokratske vrednote, v SDS je ključno vezivo predsednik stranke. V devetdesetih letih se je SDS želela pridružiti družini evropskih socialistov, vendar so jih takrat blokirali v ZLSD. Dobra stran tega je, da smo danes skupaj s SDS člani iste evropske politične družine, Evropske ljudske stranke. Logična posledica je soroden gospodarski program, zato je normalno, da se o velikih stvareh strinjamo. Nekateri tovrstna programska ujemanja razumejo kot senco, jaz kot programsko sorodnost. Seveda se na nekaterih točkah tudi razlikujemo, saj deluje vsaka stranka samostojno.

Izvršilni odbor stranke je sprejel sklep, da NSI podpre Majniško deklaracijo. Predsednice ni bilo na zborovanju, ker je sočasno potekal tabor SLS. Zdelo se ji je primerno in korektno, da vrne navzočnost, ker so bili teden prej vsi kandidati SLS na našem taboru. Na shodu v podporo Majniški deklaraciji pa je bilo veliko drugih članov NSI, med drugim tudi Lojze Peterle, Aleš Hojs, jaz in še nekateri drugi.

Po mojih podatkih so pogovori nekoliko zamrli po odhodu Janeza Janše v zapor, ker se je komunikacija fizično pretrgala. Naša izkušnja s sodelovanjem s SLS je, da smo skupaj močnejši. Tudi pred temi volitvami smo zato v NSi predlagali programsko sodelovanje vseh treh pomladnih strank.

Ne, nisem.

Mnenja so deljena. Nekateri, kot Aleš Hojs, ta rezultat ocenjujejo kot neuspeh, drugi ga ocenjujemo kot soliden. Ključno je, da smo v družino Evropske ljudske stranke pripeljali enega evropskega poslanca več. Hojs poudarja, da z rezultatom ne moramo biti zadovoljni, ker smo smo dobili manjše število glasov kot na zadnjih volitvah, vendar to velja tudi za SDS in za ostale stranke. Zdi se mi pomembno, da je bilo to povezovanje za pomladno opcijo uspešno, saj je ta dobila enega poslanca več, pomladna stran je tako zmagala s pet proti tri.

Predlogi so bili, ampak je bilo preprosto premalo časa in energije, da bi lahko v tako kratkem času uskladili 88 kandidatov in oblikovali skupno listo. V časovni stiski je bilo to nemogoče izpeljati.

Pred dnevi je predsednica stranke Ljudmila Novak poslala naš akcijski program, nabor konkretnih ukrepov, ki jih nameravamo izpeljati v naslednjem mandatu, v premislek in odločanje ostalima pomladnima strankama. Predlagali smo, da bi se vse tri programsko sorodne pomladne stranke uskladile o bistvenih ukrepih, ki jih je treba narediti v naslednjem mandatu. Janez Janša je predsednici pozitivno odgovoril, podoben odgovor smo prejeli tudi s strani Franca Bogoviča. Kot sem že omenil, je zaradi odhoda Janše v zapor pogovor s SDS nekoliko zamrl, vendar verjamem, da bo sedaj spet stekel, ko ima na Dobu dostop do interneta. S SLS smo programske točke uskladili že pretekli teden.

Ne, k nam je prišel prvič na povabilo podmladka Mlade Slovenije, kjer je na njihovih političnih akademijah večkrat predaval o ekonomiji. Povabili so tudi Janeza Šušteršiča in druge znane ekonomiste. Ko smo novembra lani pripravljali kongres stranke, smo želeli povabiti neodvisnega ekonomista, ki bi našim članom razložil gospodarski položaj v državi. Rado Pezdir se je našemu vabilu odzval in na kongresu zelo dobro predstavil stvari in podal nekaj konkretnih predlogov. Ugotovili smo, da imamo zelo podobne poglede. Ko smo pisali gospodarski program, sem bil s strani IO NSi zadolžen za koordinacijo. Ključno vlogo je odigral gospodarski klub NSI, program smo nato poslali v recenzijo tudi Pezdirju in drugim ekonomistom in podjetnikom. Z njihovimi pripombami smo nato dopolnili program.

V Sloveniji ima liberalizem, zaradi strank in politikov, ki so si ga neupravičeno pripenjali, zelo negativen prizvok. V svetu so trije tipični politični bloki: na levi strani so socialni demokrati, ki se zavzemajo za veliko države in za potratno državo, na desni strani so liberalni demokrati, ki se zavzemajo za zelo malo države in čim več prostega trga, v sredini pa so krščanski demokrati, ki praktično združujejo in povzemajo bistvene elemente obeh programov. Krščanska demokracija daje prednost svobodnemu tržnemu gospodarstvu, hkrati pa poskrbi za tiste, ki sami zase ne morejo poskrbeti. Ne za tiste, ki nočejo delati, ampak za tiste, ki ne morejo poskrbeti zase. Država mora vsem omogočiti enake začetne pogoje, nato pa je vsak svoje sreče kovač in je uspeh odvisen od sposobnosti. V NSi smo na podlagi teh usmeritev pripravili tipičen kraščansko demokratski gospodarski program. Žal je danes v Sloveniji vsak, ki razmišlja bolj podjetniško, ki razmišlja, da je treba naprej ustvariti preden lahko delimo, označen za neoliberalca, kar je v Sloveniji psovka. Vaša ugotovitev je tako v kontekstu evropskih političnih družin pravilna, da smo konservativni liberalci: konservativni smo v smislu vrednot, ker stavimo na tradicijo, družino in tipične konservativne vrednote, kot so pravičnost, svoboda in varnost. V smislu ekonomije pa se zavzemamo za odprto liberalno gospodarstvo. Torej čim manj države in ne čim več, kot zagovarjajo socialni demokrati. Naš program je podoben nemški CDU, kjer smo prepričani, da je najprej treba ustvariti, preden lahko delimo. Kvalitetna delovna mesta so najboljša socialna politika. Socialdemokrati pa razmišljajo le, kako bodo delili, kako bo država dajala, pozabljajo pa, od kje bodo jemali.

NSi je pripravila program, s katerim je možno ustvariti 40.000 novih delovnih mest. Upam, da bodo ljudje podprli naš program. Če bo vnovič zmagala leva vlada, bomo še naprej imeli visoko brezposelnost. Današnji podatki o gospodarski rasti so namreč zgolj posledica aktivnosti slovenskega izvoznega gospodarstva. Vlada se hvali z delom slovenskih izvoznikov, vendar hkrati pozablja na visoko brezposelnost. Za visoko brezposelnost sta kriva predvsem padec investicij in manjša potrošnja po letu 2008. Za pospešitev domače potrošnje je treba znižati davčne obveznosti. Ljudje bodo več trošili, če jim bo ostalo več denarja, to pa je mogoče le ob nižjih davkih. Druge teorije ni. Najbolje to razložimo na primeru slovenskega in slovaškega podjetnika. Podjetnik, ki bo v Sloveniji nekoga zaposlil za 1000 evrov neto plače, bo moral zanj plačati še dodatnih 1000 evrov davka, na Slovaškem pa bo za 1000 evrov neto plače, plačal 300 evrov davka. Če ima delodajalec na razpolago za plače 5200 evrov na mesec, potem bo pri nas lahko uradno zaposlil dva delavca z neto plačo 1000 evrov in najverjetneje bi najel še dva na črno, ki jima bo dal na roko 600 evrov. Na Slovaškem bo lahko delodajalec za 5200 evrov zaposlil štiri delavce z neto plačo 1000 evrov. Vsak zaposlen je za državo dvakratna korist, plačuje v državne blagajne in državi mu ni potrebno izplačevati socialnih nadomestil.

Do investicij lahko pridemo le z bolj odprtim gospodarstvom in poenostavitvijo postopkov. Privatizacijo razumemo kot iskanje odgovornih lastnikov, to pa so lahko le strateški partnerji, ki imajo denar, da lahko podjetja razvijajo. S poenostavitvijo postopkov bomo omogočili podjetnikom lažje poslovanje in preprečili njihovo odhajanje v tujino. Če nam uspe ustvariti 40.000 novih delovnih mest, bi se skoraj približali stanju iz leta 2008, ko je bilo brezposelnih 60.000, danes pa jih je 120.000. Nerealno je obljubiti 60.000 novih delovnih mest, realno pa se nam jih zdi ustvariti 40.000. To je možno narediti z ukrepi, ki smo jih začrtali v našem programu, torej z nižjimi davki, enostavnimi postopki in odprtim gospodarstvom. Toda tujih investicij ne bo, če bomo imeli nepredvidljiv sistem, kjer si lahko nek zakon vsak sodnik tolmači po svoje. To zavrača tuje investitorje od vlaganja v Sloveniji. Za tuje investitorje je ključno predvidljivo okolje. Zadnja dogajanja kažejo, da je okolje v Sloveniji nepredvidljivo, kar odganja investitorje.

Privatizacija je ena od naših ključnih programskih točk. Mercator je danes zadolžen za eno milijardo evrov. Sam se v sedanji konkurenci tega dolga ne more rešiti. Če Mercator ne bo našel močnega partnerja, ki ga bo dokapitaliziral, bo propadel, delovna mesta pa bodo izgubljena. Toda prodati ga je treba lastniku, ki bo imel denar, da bo poplačal Mercatorjeve dolgove in ga nato razvil ter ohranil delovna mesta. Z dosedanjim odlašanjem prodaje Mercatorja se njegova cena niža. Na izbiro imamo same slabe možnosti. Izbrati bo potrebno najmanj slabo. Številni tudi opozarjajo, da je od preživetja Mercatorja odvisna prehrambena industrija v Sloveniji. S tem ne soglašam, saj je njena prihodnost odvisna od nas kupcev. Vse prehrambene verige prodajajo za dobiček. Če bomo slovenski kupci na policah tujih trgovskih verig zahtevali slovenske izdelke, jih bodo tja tudi dali. Le tako bomo ohranili slovensko predelovalno in prehrambeno industrijo. Tudi tukaj se lahko zgledujemo po Avstriji, kjer so kupci pripravljeni za domače proizvode plačevati tudi 20 odstotkov višjo ceno, ker cenijo domačo kvaliteto in proizvodnjo. Skratka, smo za privatizacijo in prodajo Mercatorja, vendar kupcu, ki bo imel denar za razdolžitev in razvoj.

Nobenega strateškega razloga ni, da bi Telekom ostal v državni lasti. Telekomunikacije so klasična tržna dejavnost. Obstajajo številni ponudniki interneta in telefonije. Ključno za državljane je, da morajo dobiti za čim nižjo ceno čim boljše storitve. Če te lahko zagotovi večji, tuji telekomunikacijski operater, ne vidim nobenega problema, če se Telekom proda. Če bi ga prodali že prej, bi država zanj iztržila mnogo večjo ceno, a se je žal prodaja ustavila. Verjamem, da se bodo nekateri izgovarjali na slovenski nacionalni interes. Ali je slovenski nacionalni interes res ohranjanje piar, pravnih in drugih sponzorskih pogodb?

Moram priznati, da dolgo časa sploh nismo poznali programa Mira Cerarja, razen da se je predstavljal kot novi obraz z visokimi etičnimi standardi. Končno je bil njegov program objavljen, zato lahko danes ugotovimo, da je za slovenske razmere Cerarjev program levi oziroma socialdemokratski. Torej Cerar zagovarja še več države, še več javnega, kar ne more pomeniti drugega kot še več davkov. Stranke socialdemokratske usmeritve ponavadi nasprotujejo umiku države iz gospodarstva. Pri teh stvareh so si naši programi tako nasprotujoči, da ne vidim možnosti za koalicijo z Mirom Cerarjem. Takšna koalicija bi bila zagotovilo za še nadaljnje stagniranje. Če se koalicija ne more dogovoriti o ključnih stvareh, se ne more zgoditi nobena reforma. Zato je nujno potrebna programsko sorodna koalicija, ki bo začrtano smer tudi izpeljala.

Ljudmila Novak na kongresu ni vodila maše, ampak molitev. Na začetku kongresa smo zmolili očenaš in zdravamarijo za vse pokojne člane. V tem ne vidim zlorabe vere. V NSi ne skrivamo, da smo verni, na takšen način tudi udejanjamo našo versko svobodo. To ni nobena novost. Tudi Angela Merkel kongres CDU začne z molitvijo za umrle člane. Drugo, preimenovanje v krščanske demokrate sem predlagal že lani poleti, vendar so bili mnogi takrat še precej navezani na ime Nova Slovenija. S preimenovanjem sem želel, da bi se politično profilirali tudi v svetovnem smislu. Ko sem v tujini, ni nikomur jasno, kakšne je stranka, ki nosi ime Nova Slovenija, vsakomur pa je jasna usmeritev krščanskih demokratov.

Nikakršnega. Marko Pogorevc ni član NSi niti nas nikoli ne kliče, kako naj stranka deluje. Nihče pa ne skriva, da ga nekateri poznamo. Nikoli nisem čutil, da bi se na organih stranke kadarkoli pogovarjali o stališčih Marka Pogorevca v zvezi s kakršno koli zadevo.

Moj ne.

Z njim sem se že srečal in ga poznam. Cenim njegovo vlogo v času osamosvajanja, za njegova takratna dejanja smo mu lahko vsi hvaležni. Zato ga vidim predvsem kot osamosvojitelja in uspešnega direktorja policije, ki je bil prvi, ki si je z uniformo upal priti v cerkev in na mašo za domovino. Te stvari pri njemu spoštujem, ker se je v trdih in bolj svinčenih časih upal ravnati drugače.

Skupaj z njim ste bili konec leta 2012 v Škrabčevi vili na Bledu na večerji v čast rojstnega dne nadškofa Antona Stresa. Z vami je bila tudi predsednica Novakova. Kako je prišlo do tega vabila?

Povabljeni smo bili s strani slavljenca. Tam so bili tudi predstavniki drugih strank ter predsednik republike Borut Pahor.

Predsednica mi je povedala, da je prosila Antona Kokalja, če bi kandidiral za NSi v svoji domači volilni enoti, vendar se je po nekaj dneh premisleka odločil, da ne bo kandidiral. Drugače pa imamo na Gorenjskem zelo dobre kandidate, zato bo tekma še zelo zanimiva.

NSI je najmanjša parlamentarna stranka, zato so naša sredstva zelo omejena. Vse delamo s svojo lastno glavo. Tudi če bi si želeli, si ne moremo privoščiti kakšne piar agencije ali kakšnih drugih spin doktorjev, ki bi nam pri teh stvareh lahko profesionalno pomagali. Smo pa odprti za nove ideje, organiziramo razna srečanja z novinarji in tudi, če hočete, s spin doktorji. Temu dogodku rečemo medijska noč, na ta dogodek ste bili povabljeni tudi vi, organiziramo pa jo vsako leto aprila. Tam je enkratna priložnost, da ljudje, ki jih povabimo, povedo svoje mnenje, kaj vidijo in kako razmišljajo. Ljudi, ki ste jih omenili, si žal ne moremo privoščiti.

Za vse, kar sem naredil, moram stati in za to prevzeti odgovornost. Nekatere stvari so bile v javnosti sprejete boljše, druge slabše. Posledice zanje bom moral nositi sam. Ko sem odhajal na prvo konstitutivno sejo državnega zbora, mi je oče rekel stavek, ki sem ga nosil s sabo ves čas: »Bodi pošten in misli s svojo glavo!« Te očetove usmeritve sem se ves čas držal.

Napačno sem ocenil simbolne razsežnosti tega glasovanja, saj sem imel pred glasovanjem v mislih le projekte, ki jih je peljala druga Janševa vlada in za katere smo potrebovali tudi opozicijske glasove, ne pa tudi vloge Miana Kučana v zadnjih desetletjih. Sprememba referendumske ureditve, reforma trga dela, slaba banka, SDH je zgolj nekaj projektov, kjer smo potrebovali tudi soglasje opozicije. Ko je takratna opozicija konec leta 2012 podprla pokojninsko reformo in proračun, se mi je zdelo nesmiselno, da bi zapravili to krhko sodelovanje in onemogočili realizacijo projektov, ki so bili za prihodnost države ključni. Od 48 koalicijskih poslancev jih je proti Kučanovemu amandmaju glasovalo 37. Četrina oziroma 11 koalicijskih poslancev ni glasovala proti, med njimi tudi poslanci SDS in SLS. Kar govori zgolj o tem, da so imeli takrat številni koalicijski poslanci podobne pomisleke kot jaz. Reporter je najbolj izpostavil mene, nekateri vaši pisci so me več kot leto dni mrcvarili iz številke v številko. Pripisovali so mi neverjetne vloge, ki niso imele nobenega stika z realnostjo. Nič ni pomagalo, čeprav sem neštetokrat povedal, da s Kučanom nimam nič in da na njegovo delo gledam negativno.

Kučana še nikoli v življenju nisem srečal, ne pred parlamentom, ne kjerkoli drugje. Tako kot vi, ga vidim zgolj na državnih proslavah, kjer sedi nekaj vrst pred poslanci.