Pravna država ali kronično nezaupanje v sodstvo

Kdo lahko trdi, da je stanje v
pravosodju v Sloveniji dobro ali vsaj normalno? Samo tisti, ki je slep, gluh,
ne more govoriti ali pa živi na drugem planetu. O stanju v pravosodju govorijo
sodni zaostanki, zastarani in v nebo vpijoči primeri, 2. mesto Slovenije na lestvici
najbolj koruptivnih držav, izpraznjene banke in propadla podjetja ter skriti računi
v davčnih oazah,…

Ulica zmerja politike z lopovi, v
zadnjem času tudi predstavnike sodne veje oblasti. Ulica ne more določati
lopovov, medtem ko sodišča lahko in morajo presoditi, kdo je lopov in kdo žrtev.

Največji problem slovenskega
sodstva je zaupanje. Znano je dejstvo, da je slovenska javnost razdeljena. Največkrat
to imenujemo desnica in levica, čeprav bi bilo bolje, da bi rekli, delimo se na
poštene in delavne Slovence ter na tiste, ki iščejo luknje v zakonodaji ali se
kako drugače okoriščajo. Zakaj je zaupanje državljanov v
sodstvo največji problem? – Zato, ker ne verjamemo v neodvisnost sodstva, ker
ne verjamemo, da naše institucije delajo zakonito, pravično, pošteno in z
enakimi merili za vse.

Dvom nastane že ob imenovanju, ko
so na najbolj odgovorne funkcije imenovani politično zaznamovani ljudje s takšnimi
in drugačnimi povezavami in zgodovino. Predstavljajte si nogometno tekmo med
Slovenijo in Nemčijo, na kateri bi sodil nemški sodnik. Lahko sodi še tako
pravično in pošteno, vendar bo dvom nastal že pred tekmo. Čeprav je več kot
jasno, katero moštvo je boljše, bi v primeru negativnega izida za nas vedno
poudarili, da je kriv sodnik, da vsi niso imeli enakih možnosti že na začetku. In takšen vzorec se ves čas
ponavlja tudi v naši državi.

Korak naprej bomo naredili
takrat, ko bodo najvišje odgovorne funkcije v pravosodju in v raznih podobnih
inštitucijah in komisijah, zasedali ljudje, ki so strokovne in moralne
avtoritete in jih ne bo izbirala politika. Prepričana sem, da v Sloveniji še
imamo takšne ljudi, ki pa nimajo političnih povezav, da bi zasedali
najodgovornejša mesta. Zagotovo še imamo ljudi, ki bi bili pripravljeni prevzeti
odgovornost za svoje odločitve ter bi nepristransko in strokovno ukrepali tudi
ob nepravilnostih ali napakah svojih podrejenih.

Neodvisnost pravosodja ne
izključuje odgovornosti do državljanov, da vsak na svojem položaju dela
strokovno, pravično in zakonito, hkrati pa kot državni uslužbenec tudi
gospodarno ravna z javnim denarjem.