Poslanci potrdili začetek postopka za vnos fiskalnega pravila v ustavo

Poslanke in poslanci Državnega zbora RS so na izreni seji s 70 glasovi ZA potrdili začetek postopka za vnos fiskalnega pravila v ustavo. V razpravi so sodelovali tudi poslanci NSi, ki so soglašajo, da se fiskalno pravilo zapiše v ustavo.

Stališče poslanske skupine NSi je uvodoma predstavil vodja PS
NSi MAG. Matej Tonin: »Spoštovani
kolegice in kolegi. Lepo pozdravljeni. Ne nameravam se ukvarjati s tem, kaj je
nekdo v preteklosti predlagal in kaj ni sprejel. Bolj me zanima, kaj bomo mi v danem
trenutku in v konkretni situaciji storili in naredili.
Pri zlatem fiskalne pravilu gre za
koncept uravnoteženih javnih financ, za koncept, da porabimo toliko kot
zberemo, in čisto nič drugega. Kako pa dosežemo te uravnotežene javne finance,
o tem pa zlato fiskalno pravilo ne govori. Možnosti za uravnoteženost proračuna
so seveda različne. To je stvar konkretnih ekonomskih politik. Nekateri se bolj
ukvarjate s prihodki, drugi bolj z odhodki. Skratka, to ni stvar zlatega
pravila, ampak kot rečeno, to je stvar ekonomskih politik. Če sem še nekoliko
bolj plastičen bi rekel, zlato pravilo v prometnem smislu govori o tem, da smo
se dogovorili, da bomo čez naselje vozili 50 kilometrov na uro. Ne govorimo pa
o tem, in ne predpisujemo pa, ali se bomo vozili s kolesom, z motorjem, z
avtomobilom ali tovornjakom. Verjamem, da imate številni glede tega tako
imenovanega zlatega fiskalnega pravila pomisleke. Velikokrat ste izpostavljali
in govorili predvsem tri stvari. Da je to institut s katerim naj bi preprečili referendume,
da so te stvari tako ali tako že zapisane v zakonodaji in pa, da je hitenje
problematično.
Kar zadeva prepovedi referendumov.
Mislim, da so včeraj na Ustavni komisiji in tudi večkrat ustavni pravniki zelo
jasno povedali, da se zlatega pravila ne da in ne more razlagati kot institut s
katerim bi preprečili referendum. To enostavno ne gre. Mislim, da en argument
vsaj na tej strani odpade.
Naslednja stvar, nekateri govorite,
recimo, včeraj je to izpostavila kolegica Kociper na Ustavni komisiji, da se
stvari že omejujejo v obstoječi zakonodaji. Če so že v obstoječi zakonodaji
omejene, potem jaz ne vidim prav nobenega strahu in nobenega razloga, da ne bi
te stvari zapisali še v Ustavo. Nekateri kolegi, zlasti kolegi iz SD-ja, so
izpostavili, da je problematično hitenje pri uvajanju zlatega pravila. Hiti se
zaradi tega, ker ima to hitenje konkretne javne finančne učinke. Ta jasen
signal, ki bi ga lahko dali, to pomeni, da mi kredit ne najemamo po pet oziroma
sedem odstotnih obrestih, ampak po tri oziroma štiri, kar v končnem smislu
lahko pomeni, da prihranimo od 50 do 100 milijonov evrov, kar pa niso majhni
zneski. Kar na drugi strani spet pomeni, da bomo morali pri drugih stvareh
toliko manj stiskati oziroma toliko manj zategovati pas.
In še eno sporočilo, ki bi ga
slovenski javnosti dali, če bi oziroma ko bomo to zlato pravilo zapisali v
Ustavo je, da se je slovenska politika sposobna dogovoriti in uskladiti, ko gre
zares. To se mi zdi zelo pomembno. Če je bila naša politika to sposobna leta
1990 in 1991, jaz ne vidim razloga zakaj kaj takšnega ne bi bili sposobni tudi
leta 2012. In to je odgovornost nas vseh.
Mislim, da ni treba posebej
ponavljati, da bo Nova Slovenija začetek in tudi samo spremembo 148. člena
slovenske Ustave podprla.«

V nadaljevanju je Tonin še dejal: »Strinjam se s tistimi, ki
pravijo, da to zlato pravilo ne bo rešilo Slovenije, bo pa kljub vsemu zelo
jasno sporočilo, da nameravamo delati drugače, in to je tisto najpomembnejše v
tem trenutku.

Na nek
način se ne morem znebiti občutka, da nekateri predvsem iščejo razloge, na
kakšen način bi to zlato pravilo zavrnili oziroma ne zapisali v ustavo. Pa se
izpostavljajo referendumi, čeprav še enkrat poudarjam, velikokrat smo včeraj
slišali, naj gredo poslušat magnetograme, ker zlato pravilo ne onemogoča
referendumov; upam, da to vsi jasno slišijo.

Druga
zadeva. Nekateri hočejo imeti konkretne izračune. Konkretne izračune je pri
zlatem pravilu težko dati oziroma jih je nemogoče dati, ker pri zlatem pravilu
gre za koncept. In ta koncept govori o tem, da mora biti proračun uravnotežen.
In nemogoče je dati konkreten izračun, če ne veš, kakšni bodo prihodki, ker od
prihodkov so odvisni tudi odhodki; mislim, da je to popolnoma jasno. Seveda se
da narediti razne simulacije, za katere je minister obljubil, da bodo prišle na
klopi, toda te simulacije bodo narejene na podlagi nekih domnev. Nekaj mi je
prišlo na misel, ko je včeraj dr. Jerovšek zelo jasno povedal: “Ko smo
delali to državo in ko smo sprejemali temeljne ustavne listine, nismo imeli
vseh izračunov. Nismo mogli vsega predvideti do evra oziroma dogodka natančno,
kaj se bo v prihodnosti zgodilo, pa smo se kljub temu odločili za samostojno
državo in jo tudi izpeljali.” Pač, takrat je bil potreben pogum.

Mogoče
zdaj še ena prigoda za gospoda Jakiča, ki se bo tega zagotovo spomnil, mislim,
da je bil poslanec pri ZSMS. Ko se je začela vojna za Slovenijo junija leta
1991, za kar obstajajo zgodovinski viri, je gospod Školč želel dati neko javno
izjavo, s katero bo v času vojne slovensko politiko razdelil na dva pola.«

V razpravi je sodeloval tudi Jožef Horvat: »Spoštovana
podpredsednica, lepa hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.


Pozorno
spremljam današnjo razpravo in delam primerjavo med obljubami, ki smo jo vsi mi
dajali v času volilne kampanje za predčasne volitve 4. decembra lansko leto.
Gotovo je na nas vseh, na naših licih vsaj delček rdečice. Mi nismo obljubljali
ljudem takšnih rezov, kot jih zdaj mora pripraviti in jih pripravlja vlada in
bodo prišli, kot predlog tudi v Državni zbor. Gotovo se lahko poenotimo, vsaj v
eni točki, naša skupna domača naloga je konsolidacija javnih financ.
Konsolidacija ali uravnoteženje ali ozdravitev. Gotovo tu ni nobenega izmed
mojih kolegic in kolegov, ki bi rekel, da se pod to domačo nalogo ne želi
podpisati. Izhodišče za mojo razpravo je prav konsolidacija javnih financ in
gospodarska rast. Mi smo danes že slišali, da prej ko konsolidiramo javne
finance, je treba zagotoviti gospodarsko rast, je treba v državi zagotoviti
rast in to z velikimi, mega javnimi investicijami. Sprašujem se kako – z višji
DDV?! Z dražjim denarjem?! Z dražjimi krediti?! In brez izračuna praga
rentabilnosti. O tem premalo govorimo, gospe in gospodje. Prav o pragu
rentabilnosti. Nisem evforičen, konsolidacija javnih financ, s katero se
odgovorno ukvarja ta Državni zbor, bo dala rezultate šele v srednjeročnem
obdobju, medtem ko bo na kratek rok povzročila morda celo padec gospodarske
aktivnosti. Nisem en od tistih, ki bi rekel, da z zapisom zlatega fiskalnega
pravila v slovensko ustavo rešimo vse javnofinančne probleme. Pa če do nje,
torej do konsolidacije javnih financ ne bo prišlo, se bo v Sloveniji še dolgo
let ohranjala nizka gospodarska aktivnost, celo njen padec ali dokončni
razkroj. Podobne ukrepe za racionalizacijo stroškov dela, kot jih slovenska
vlada sedaj načrtuje glede plač in zaposlenosti v javnem sektorju je večina
držav Evropske zveze že sprejela. To so dejstva. In ukrepi, ki jih Vlada
pripravlja na področju plač so v kontekstu Evropske zveze nekaj povsem
običajnega. V teh časih, ko se večina držav sooča z izzivom fiskalne
konsolidacije. V obdobju gospodarske krize po letu 2008 smo v Sloveniji
izgubili 55.000 delovnih mest. Kje, v katerem sektorju? V zasebnem in v realnem
sektorju. Kaj pa na področju javnega sektorja? Zasebni sektor se je krizi že
prilagodil, žal smo priča tudi številnim stečajem podjetij. To isto ne moremo
trditi za prilagoditev namreč za javni sektor, ker po drugi strani se je v
obdobju od leta 2008 povečalo število zaposlenih v javnih storitvah, še posebej
v izobraževanju, zdravstvu in socialnemu varstvu. Jaz nimam namena bičati
zaposlenih v javnem sektorju. To so ljudje spoštovanja vredni in koristni in
pomembni za to državo. Opozarjam pa samo, morda ne toliko na zgodovinski
trenutek, na trenutek resnice. S tem se soočamo.

Še en
razmislek se mi zdi v tem trenutku pomemben, in ta je, fiskalna pravila bodo
lahko uspešno uresničena skozi čas le v primeru, da jih bo javnost razumela kot
dragocen prispevek politike. Poudariti je potrebno, da dobrih javnih financ
država ne more doseči brez ustreznega pristopa do svojih državljanov. Njena
naloga je razsvetliti državljane in jih pripraviti do odgovornega obnašanja in
razmisleka, saj drugače ni možno doseči in izpeljati vseh reform in ukrepov, ki
so nujno potrebni za uvajanje pravičnih davkov, nižanja javnih izdatkov in
ohranjanja ravnotežja med javnofinančnimi prihodki in javnofinančnimi izdatki
ob zagotavljanju socialne države, kar imamo že zapisano v 2. členu slovenske
ustave.

Ekonomska
in monetarna unija predstavlja nov razvoj v zgodovini, čeprav je to danes v tem
trenutku evroskepticizma izjemno težko razumeti. Prvič je neko število držav,
do danes 17, sprejelo skupno valuto, poleg tega pa ohranilo neodvisno fiskalno
politiko. Monetarno unijo je preplavila potreba po fiskalnih pravilih, ki so
postala center debate že v zgodnjih 90. letih, ko o globalni, ekonomski in
finančni krizi še nihče ni razmišljal. Čeprav je obstajalo nekaj argumentov
proti uporabi takšnih pravil je v splošnem prevladalo mnenje, da bodo imela omenjena
pravila pozitiven učinek na fiskalni položaj držav z visokimi primanjkljaji.
Neustrezna fiskalna politika ima definitivno negativen vpliv na stabilnost cen,
rast in zaposlenost. Visoki javni deficiti in velik javni dolg ovirajo državo
pri delovanju med različnimi fazami poslovnega cikla. Prav tako negativno
vplivajo na privatne investicije in povečuje dolgoročne obrestne mere. Ti
problemi so še posebej izraženi v monetarni uniji, kjer lahko politika ene
države vpliva tudi na ostale države. Namen fiskalnih pravil, kot v Novi
Sloveniji razumemo, je torej zagotoviti ustrezno vodenje fiskalne politike o
posameznih državah, vendar pri tem omogočati zadostno proračunsko
fleksibilnost. Optimalno fiskalno pravilo mora biti dovolj enostavno,
fleksibilno in orientirano okrasti. Problem nastane, ko se določene lastni med
seboj lahko izključujejo. Enostavno pravilo ni nujno tudi dovolj fleksibilno,
kanček računovodske in finančne konservativnosti pa gotovo ne škoduje. Fiskalno
ogrodje v evropski monetarni uniji se je razvijalo postopoma. Maastrichtska
pogodba iz leta 1992 je postavila fiskalne kriterije za države, ki si želijo
priključiti monetarni uniji. Pakt stabilnosti in rasti iz leta 1997 pa je te
kriterije razvil in omogočil fiskalno stabilnost za države, ki so že članice
Unije. Pakt je okrepil postopke nadzora in jih dopolnil s kvantitativni
pravili. Z letom 2007 je tudi Slovenija postala članica ekonomske in monetarne
unije, ki predstavlja zadnjo fazo ekonomske integracije v EU in prav to dejstvo
me prepričuje, da bom podprl sklep, da se začne postopek za spremembo slovenske
ustave. Nekatere države, ki jih radi postavljamo kot naš vzor in ki so tudi
naše največje gospodarske partnerice so to že zdavnaj naredile, se pravi, da je
topla voda že odkrita. Vabim vas k ponovnem razmisleku, tiste seveda, ki se ne
želite podpisati pod domačo nalogo konsolidacije javnih financ, da razmislite
in da podprete ustavne spremembe RS. Hvala lepa.«