Podpredsednik NSi Aleš Hojs v Družini: Ne pustimo se zavesti in privoliti v že kar ponarodelo tezo, da je politika ničvredna
Podpredsednik NSi Aleš Hojs je v tokratni številki tednika Družina spregovoril o razmerah v družbi in politiki. Med drugim je posvaril, da se ne smemo zavesti in privoliti v že kar ponarodelo tezo, da je politika ničvredna. Dejal je tudi, da je na nas državljanih in volivcih, da prepoznamo, kdo je tisti, ki sledi ideji iskanja skupnega dobrega, in kdo tisti, ki to počne z drugimi nameni.
Povezava do članka v PDF je na voljo TUKAJ.
Prepis celotnega članka:
Prosim Boga, da bi se povečalo število politikov, ki so sposobni začeti pošten pogovor, ki se učinkovito usmerja k temu, da bi ozdravil globoke korenine in ne zunanjega videza zla v našem svetu! (VE 205).
Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija pravi, da je politika visoka poklicanost in ena najdragocenejših oblik ljubezni do bližnjega, ker išče skupno dobro. Papež Benedikt XVI. pa je zapisal tudi, da je pravični red družbe in države osrednja naloga politike. Obe trditvi sta zapisani tako jasno, nedvoumno in v resnici vsem razumljivo, da ju ni potrebno dokazovati – sta aksioma. In če so nekateri matematični aksiomi v naši državni ekonomiji v zadnjem času postavljeni na glavo, je tudi vloga politike in politikov v naši družbi že nekaj let predstavljena precej drugače, kot bi morala biti. Veliko je bilo v letih naše samostojnosti, ko res lahko govorimo o politiki (enopartijski komunistični sistemi ne zagotavljajo niti najosnovnejših človekovih pravic in o pravičnem redu ne moremo govoriti), razprav in ocen o tem, kakšni politiki s(m)o. Tako kot na mnogih drugih področjih je tudi na področju javnega delovanja prihajalo do vsesplošnih posploševanj. Vsi se še dobro spomnimo časov, ko so bili največji tatovi naše družbe gradbeniki, nato se je kar počez blatilo duhovnike, danes so na tapeti zdravniki. Politiki pa s(m)o bili v negativnem javnem mnenju stalnica in pravzaprav ni bilo obdobja, ko ne bi zasedali najnižjih mest javnega zaupanja.
Gotovo so največ k temu prispevali posamezni politiki, ki so bili spoznani za nečedna dejanja (korupcija, ponarejanje, laži), v nemajhni meri pa tudi propagandni stroj, ki sistematično stremi k razvrednotenju dela v politiki. Zvijačnost, napuh, koristolovstvo, prevare, kraja in laži so tisočletja človeške slabosti, zato bi jih bilo nepošteno pripisovati le politikom. In ker s(m)o, v dobrem in slabem, tudi politiki le ljudje, je izbira še kako pomembna.
Ker v vsakdanjem življenju ob sebi srečujemo dobre, poštene, delavne in dobrosrčne zdravnike, učitelje, duhovnike, inženirje, delavce in kmete, je prav neverjetno, da izmed teh ne bi izbirali tistih, ki bodo pošteno delali tudi v politiki. Na nas državljanih, volivcih je, da prepoznamo, kdo je tisti, ki sledi ideji iskanja skupnega dobrega, in kdo tisti, ki to počne z drugimi nameni. Ne pustimo se zavesti in privoliti v že kar ponarodelo tezo, da je politika ničvredna. Še kako je naša prihodnost, pa ne le ekonomska, odvisna od politike.
Apostolska spodbuda nas vabi, da iščemo odgovore na aktualne družbene razmere in potrebne spremembe. In na te spremembe lahko vplivamo veliko bolj, kot si morda mislimo. Bodisi da se aktivno, neposredno vključujemo v politično delo ali pa da s svojim glasom izbiramo tiste, ki zaslužijo naše zaupanje. Oboje je enako pomembno in oboje je politika. Tudi ne izbirati je politična odločitev. Žal najslabša. Takrat drugim prepuščamo usodo naše prihodnosti in vsakič znova opustimo poklicanost, naj iščemo dobro za skupnost.
Prepričan sem, da besede spodbude vsaj malo ovrednotijo naša prizadevanja za novo, vrednostno drugačno prihodnost, obenem pa dajejo jasno zavezo, da z javnim delom iščemo skupno dobro.