
Objavljamo pojasnila
evropskega poslanca Lojzeta Peterleta glede njegove kandidature za generalnega
sekretarja Sveta Evrope ter Peterletov odziv na izjave ministra za zunanje
zadeve Karla Erjavca v zvezi s tem.
Ker postaja zgodba o kandidaturi vse bolj slovenska in se po zaslugi
ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca odmika od resnice, se mi zdi potrebno
podrobneje pojasniti naslednje.
H kandidaturi sem bil nagovorjen sredi novembra. 22. novembra sem imel
sestanek s predsednikom države o drugih temah in mu omenil tudi zadevo glede kandidature,
seveda z vedenjem, da on ni predlagatelj. Zdelo se mi je normalno in prav, da
predsednik države ve. Predsednik Pahor je dejal, da podpira take kandidature ne
glede na strankarsko pripadnost. Dejal je, da me bo javno podprl, če se bom za
to odločil, ter da bo o tem govoril s premierko.
Drugo je bilo o možnosti moje kandidature obveščeno Ministrstvo za zunanje
zadeve RS. Po mojih informacijah je bilo ministrstvo
že v začetku decembra obveščeno o govoricah v Svetu Evrope o moji možni
kandidaturi.
S predsednico vlade sem govoril po telefonu prejšnji petek. Zadevo je vzela
vljudno na znanje in obljubila obravnavo znotraj koalicije. V ponedeljek sem
govoril z ministrom Virantom, ki me je izrecno podprl. Naslednji je bil gospod
Lukšič, ki mi je dejal, da bi imel s takim predlogom pri nekaterih težave. V
torek sem uspel govoriti z ministrom Erjavcem, ki je idejo pozdravil in
dodal, da moramo pri takih zadevah gledati na interes Slovenije in ne na
stranke. Kandidature oziroma podpore kandidaturi Jaglanda ni omenil. Pri tem mi
ni dal nobenih tehničnih navodil glede postopka.
Ker se je tako pozitivno odzval uradni predlagatelj, hkrati pa je bila tudi
po Evropi podpora moji kandidaturi rastoča, sem v sredo na kabinet predsednice
naslovil tudi pisno prošnjo za obravnavo kandidature na vladi – tudi z ozirom
na to, da se s predsednico vlade nisva ponovno slišala. Ne vem, kako se pri nas
izbira take kandidature, a po mojem mnenju bi moral predlog na vlado dati
minister za zunanje zadeve, ker je uradni predlagatelj.
V četrtek sem ugotovil, da vlada kandidature ni obravnavala. Neuradno sem
bil obveščen, da bodo zadevo uredili “drugače, da je še čas in da se
rešuje.” Verjel sem v slovensko politično transcendenco, dokler me ni v
petek poklical minister Erjavec in mi povedal, da so že novembra podprli novo kandidaturo
sedanjega generalnega sekretarja Jaglanda. To je bilo v popolnem
nasprotju s ponedeljkovo podporo. Vprašal sem ga, kako lahko vlada podpira nekoga,
ki ga še ni ožjem seznamu. Minister je rekel, da ga spravlja moja kandidatura “v
veliko zadrego”.
Moj sklep – slovenska vlada ni formalno podprla kandidature g. Jaglanda. Se
pravi, da je imela proste roke, da bi obravnavala slovensko kandidaturo, o
kateri je pravočasno vedel slovenski politični vrh. Minister bi moral kot
uradni predlagatelj take izpeljati postopek za slovensko kandidaturo. On bi
moral iskati dobrega kandidata v interesu države, ne pa kandidati njega.
Izgovarjanje na tehnične vidike je moralno inverzno in nedržavotvorno.
Zadeva ni bila tehnična, ampak je
očitno zelo politična, če mi je MZZ v enem tednu o isti zadevi sporočil tri
različna stališča. Ne gre za neko kandidaturo, najmanj za Lojzeta Peterleta,
gre za vprašanje, kako poslujemo.
Predvsem pa gre za državni interes.
Če bi vlada odklonila mojo kandidaturo na seji vlade, bi kot demokrat rekel
– v redu. Da pa se je kandidatura obravnavala tako poniglavo, mi pa
govori, da ostaja Slovenija samo za “naše”.
Lojze Peterle
evropski poslanec