Večina potez, ki se jih sedaj načrtuje oz. izvaja v zdravstvu, je
posledica krize in ne naravnega procesa, ocenjuje Marušič. Po njegovem
mnenju je težava v slovenskem zdravstvu v tem, da so se v preteklih
letih “nabirali drobni koraki”, ki jih je pa danes naenkrat treba
preseči, a ni “olja za namazati”.
Vztrajno nižanje sredstev za
zdravstvene storitve po njegovem mnenju vodi v pogubo. “Na vsak način
stiskati pomarančo ne gre. To vsakemu sistemu škodi,” je dejal. Sicer pa
je slovensko zdravstvo je glede na več kazalnikov, na primer kazalnike
OECD bistveno boljše, kot pa ga sami ocenjujemo, pravi. Po
njegovem mnenju sekundarnem zdravstvenem nivoju, torej
ambulantno-bolnišničnem, “manjka vetra v jadra” – kadra in diagnostičnih
postopkov, da bi lahko konkurirali sosednjim državam. Tako ocenjuje, da
bi lahko sedanja ambulantno-bolnišnična mreža absorbirala bistveno
večje število bolnikov.
V povezavi s tem so govorili tudi o
dostopnosti do zdravstvenih storitev in podaljševanju čakalnih dob.
Vodilna težava pri tem po Marušičevem mnenju ni denar, pač pa je rešitev
strokovnem določanju prioritet. Po drugi strani pa se je po njegovem
mnenju treba bati sistema, kjer ni čakalnih dob, saj bi prevelika
dostopnost povzročila nepotrebno diagnostiko in nepotrebne posege. A
Jakob Ceglar z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS)
opozarja, da finančno gledano zdravstveni sistem zagotovo ne bi zdržal
tega, da bi v tem trenutku vsi bolniki, ki so na čakalnih seznamih,
prišli na vrsto za storitev po trenutnih cenah teh storitev.Marušič
tudi meni, da slovensko zdravstvo nujno potrebuje terciarno dejavnost,
ki vključuje raziskovanje in uvajanje novih metod zdravljenja. To
dejavnost potrebuje sploh po vstopu države v EU. Če bi to začeli krčiti
sredstva za terciar, bi bilo po njegovem mnenju pogubno, saj bi druge
države bi samo čakale, da prevzamejo del naših storitev.
Na
današnji programski konferenci so se dotaknili tudi dostopnosti do
zdravil v Sloveniji. Ceglar je poudaril, da v Sloveniji še ni bilo treba
razmišljati o tem, ali se določenih bolnikov ne bo zdravilo na račun
drugih, ki bodo prejemali dražja, inovativna zdravila. “Če pa se bomo
enkrat odločali, koga bomo zdravili in koga pustili umreti, bo to
politična odločitev,” je prepričan. Marušič je dodal, da je bil
pri nas v zadnjih letih dosežen velik korak naprej pri dostopnosti
zdravil, morda se je nekatera zdravila celo prehitro uvrščalo na listo,
ki jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Po mnenju Matjaža
Trontlja z Vzajemne pa bi bilo treba zagotoviti optimalnejše
predpisovanje ter rabo zdravil glede na to, koliko se jih zavrže.