Odgovori na prihodnost: Slovenska zunanja politika potrebuje jasno strategijo
Ljubljana – Včeraj popoldne je na glavnem tajništvu NSi potekala še zadnja programska konferenca v sklopu Odgovori za prihodnost. Vsebinsko je bila posvečena slovenski zunanji in evropski politiki, poslanec NSi in predsednik parlamentarnega odbora za zadeve EU, Jožef Horvat, pa je v goste povabil tudi predsednika Panevropskega gibanja Slovenije Larisa Gaiserja, predstojnika katedre za mednarodne odnose na FDV dr. Milana Brgleza ter z zunanjega ministrstva dr. Stanislava Raščana, ki vodi direktorat za gospodarsko diplomacijo in Jerneja Müllerja, ki se na MZZ ukvarja z evropsko politiko. Gostje so največ časa posvetili novi zunanjepolitični strategiji Slovenije, ki se še vedno pripravlja, odprli pa so tudi druge teme – od skupne zunanje politike EU do situacije v Ukrajini.
Kakšna je slovenska zunanjepolitična strategija
Laris Gaiser je uvodoma v razmislek zastavil vprašanje, ali Slovenija zunanjepolitično strategijo – takšno, ki je napisana, potrjena v DZ in zavezujoča za daljše obdobje – sploh potrebuje, obstajajo namreč tudi države, ki je nimajo. Kot je opozoril, je vendarle bolje, da država strategije nima, kot pa, da je ta slaba. Udeleženci pogovora so se večinoma strinjali, da Slovenija takšno strategijo potrebuje. Med drugim zato, kot je opozoril dr. Milan Brglez, ker odsotnost te strategije vodi v neusklajeno zunanjo politiko, kar je v primeru Slovenije že vodilo tudi v izgubo kredibilnosti v tujini. A kot je poudaril dr. Brglez, mora biti to resnično nestrankarski, konsenzualen dokument, utemeljen na interesih države kot celote in na konceptu državništva. Jasna mora biti tudi dolgoročna vizija, ki nam jo v Sloveniji še primanjkuje.
»Osnutek strategije je sedaj na točki, ko je prestal prvo sito strokovne presoje v strateškem svetu na zunanjo politiko, sedaj pa se je vrnil na MZZ, kjer jo bodo dopolnili,« je dejal Brglez in izpostavil več razlogov, zakaj je ta proces tako dolgotrajen. Med drugim je navedek tudi to, da smo Slovenci kljub majhnosti »zelo kompleksna družba«. Dr. Stanislav Raščan je k temu dodal še zelo pogoste menjave ministrov in opozoril, da je zunanja politika pač odraz notranje politike in v njej najdemo veliko simbolnega. Iz podobnega razloga – vpletanja notranje v zunanjo politiko – je dr. Raščan tudi pojasni, da zagovarja princip profesionalne diplomacije, v kateri ne bi smelo biti prostora za nekarierne diplomate.
Imamo skupno evropsko zunanjo politiko?
Vsekakor zunanjepolitična strategija ne bo mogla mimo dejstva, da je Slovenija članica nadnacionalne organizacije – Evropske unije. Ob tem se je odprlo vprašanje skupne zunanje politike EU. Kot je spomnil Jernej Müller, pogajanja o jedrskem programu z Iranom ter visoki dialog Beograda in Prištine, ki potekajo pod okriljem EU, dokazujejo, da ta obstaja in je lahko uspešna. A po drugi strani imamo vrsto dokazov o nasprotnem in nekateri zato predlagajo, da bi države članice tudi na področju zunanje politike več pristojnosti prenesle na Bruselj, tako da ta ne bi bila več zgolj nekakšen skupek nacionalnih politik. To naj bi tudi pomagalo okrepiti vlogo EU na mednarodnem parketu, a kot so ocenili sodelujoči, je pot do tja še dolga.
Med primere neuspešnosti zunanje politike EU je Laris Gaiser uvrstil trenutno krizo v Ukrajini in ocenil, da je to “najslabše odigrana igra EU in zahodnega sveta v zadnjih letih”. Na pogovoru je prevladala ocena, da kriza v Ukrajini, čeprav je zelo resna in potencialno eksplozivna, ne pomeni uvoda v novo hladno vojno. Je pa med drugim odprla vprašanje kredibilnosti EU in njenih obljub, ki jih daje ne le Ukrajini, ampak vsem državam v Vzhodnem partnerstvu.