Od mitologije v prihodnost

Če se odprto zazremo v mitologijo pred sedemdesetimi leti zlahka ugotovimo, da so ne glede na politični pol v katerem so bili udeleženci, le ti videli in razumeli kaj se dogaja in tisti, ki tega niso hoteli videti ker niso hoteli vedeti. Aleksander Bajt je v Bermanovem dosjeju predstavil svoj uvid mnogo pozneje. Posledice navedenega (ne)vedenja so bile tragične za posameznika in celoten narod (Cvelbar: 70-letnica krvavega poletja 1942; v http://www.casnik.si/index.php/2012/06/08/70-letnica-krvavega-poletja-1942/). Danes kult preteklih voditeljev, kljub krutim in krvavim posledicam njihovih dejanj, lahko deluje tudi smešno  kot v Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila, ki jih naš provincialno usmerjeni del politikov skuša še danes na vsak način obleči.

Zgodovinar Stane Granda v svojem zapisu Identiteta – življenjska moč naroda (2008) navaja definicijo avstrijskega kolega, da je provinca tam kjer so vodilna družbena elita učitelji. Izraz “učitelj”, navaja Granda, ne gre razumeti kot ime poklica, ampak kot oznako takega načina delovanja, ki samo posreduje že uveljavljeno znanje, ni pa sposoben  prispevati lastnih ali novih spoznanj. Nemalo krat nas politiki iz svinčenih časov naravnost vsiljivo poučujejo kaj je demokracija in tržno gospodarstvo in kaj ni, kaj je čisto in kaj nečisto, kaj je verodostojno in kaj ne. Njihova kandidatka za predsednico državnega zbora tako kar po polit-frontovsko na seji mandatno-volilne komisije v državnem zboru “nadere” predsednika državnega zbora, ki je tako kot predsednik države simbol državnosti, z besedami: “Vi, molčite, pa v kot sedeti!”. Je to ta “kolektivni duh z vidika svobode vesti”, ki ga opozicija skuša uveljaviti z novelo zakona o verski svobodi (http://www.pozareport.si/?Id=zvezde_izjave&View=novica&novica
ID=18469&type=tags)!?  Morali bodo menjati svojega “frontmena”, kot je pisalo v časniku Finance, ne bo pa se menjalo svinčeno sorodstvo – tete, strici in botri, ki so moledovali, da si goli cesar nadene krono. Za to nerazumno potezo seveda ne bodo osebno odgovarjali. Za izvolitev prejšnje vlade, ki je tako klavrno predčasno odstopila, tudi ne prevzamejo odgovornosti tisti polit-frontovski kulturniki, ki so na političnih shodih na prejšnjih volitvah na mariborskem trgu kot slavnostni nastopajoči govorili, da jim je vseeno ali na volitvah zmaga SD, LDS ali Zares, samo, da bo vlada leva. Stranke kontinuitete so desetletja svojo volilno bazo preprosto plačevale z davkoplačevalskim denarjem in so prav zato na vse kriplje sistemsko zavirale vstop tujih vlagateljev v lastništvo velikih državnih proizvodnih in bančnih sistemov. Danes so v eksistencialni stiski preprosto zato, ker je vlada sprejela zakon o uravnoteženem državnem proračunu. Stranke kontinuitete bi tudi sredi gospodarske, finančne in splošne krize še kar naprej plačevale svojo volilno bazo in zadolževale državo do grškega bankrota, samo, da prevzamejo oblast. To dokazujejo jasno izražena stališča kot so: dvig DDV-ja, nasprotovanje varčevalnim ukrepom, zlatemu fiskalnemu pravilu in privatizaciji premoženja v državni lasti. S privatizacijo državnega premoženja bi v državo pridobili svež kapital brez katerega ne bomo ponovno uspešno pognali našega gospodarstva in v državne firme prinesli evropsko organizacijsko kulturo vodenja. Politična kontinuiteta s projekcijsko strategijo političnim tekmecem spretno pripisuje lastno prikrito prakso, pri tem pa zavaja ljudi, ko se sklicujejo na vrednote, ki jih sama tepta. Pri tem jo izdatno podpirajo dominantni mediji, ki ustvarjajo nezaupanje volivcev do politike in trajno ustvarjajo “izredne razmere”. Zato zgodovinar Granda ob definiciji province upravičeno trdi, da poglavitni problem Slovenije ni vključevanje v Evropo, ampak Evrope v Slovenijo in zato nekdanjega totalitarizma ni mogoče prebarvati, ampak ga je treba izkoreniniti.

Peter Frankl v svojem članku Res je, sem zelo nekulturen, navaja: “Naša otroško ultralevičarska stvarnost in kaviarsko socialistična družbena »elita« narekujeta, da je dobiček nekaj grešnega in nekulturnega. Seveda tej eliti v glavi takoj zakuha, ko ji kdo očita nezaslužene dobičke oziroma poseže v njihove rente. Denar in dobiček sta grda, a moj je zaslužen in pravično je, da ga dobim, saj mi pripada – to je dvolična miselnost našega kaviarsocialističnega malomeščanstva. Žal ima taka miselnost zelo veliko težo v naši kulturni, politični in ekonomski realnosti.”.
 
Nova Slovenija, krščansko ljudska stranka, je ob sprejemanju rebalansa proračuna pokazala veliko politično modrost, ko se je zavzela za ohranitev pomoči zlasti mladim družinam in najbolj revnim, ki si ne morejo sami pomagati. Po svojem evroposlancu in članstvu v veliki družini evropskih ljudskih strank pa aktivno sodeluje tudi pri nadaljnji krepitvi združeavlnih procesov v Evropi. V Novi Sloveniji se zavedamo, da so prihodki manjši od izdatkov, zato je potrebno pri njihovi delitvi biti občutljiv zlasti za vse ogrožene skupine. Prav tako je pomembno, da premožni državljani vlagajo svoj kapital doma, kjer je dobiček in učinek za državo Slovenijo večji kot v tujini. Doma že majhna naložba sproži celo verigo gospodarske dejavnosti. Naložba v domovini najprej koristi domači teritorij, zaposli domačo delovno silo, cela vrsta dajatev se steka v slovenski državni proračun, iz katerega se financira delovanje države, pa tudi dober del gospodarstva in sociale. Tako denimo domača proizvodnja v kmetijstvu ustvarja visoko dodano vrednost, njeni presežki pa so lahko konkurenčni tudi na tujih trgih. Izhod iz gospodarske in finančne krize je najtesneje povezan s krepitvijo pristne demokracije, socialno tržnega gospodarstva in novo zavzetostjo za blagor domovine, ki ga bomo vsi morali postaviti vsaj na enako pomembno mesto kot lastno in osebno blagostanje.

Če navedene razmisleke postavim kot miselno in politično podmeno novemu vodstvu SD, bi kazalo upati, da od nove skupine na vrhu slovenske levice ne bi pričakoval izjav o strahu političnih tekmecev pred “močno” SD, ampak spodbudne novice, da se je njeno finančno zaledje ( ki ima kapital varno “spravljen” v tujini, zlasti v finančnih oazah) odločilo, da ta zajeten kapital investira doma, če iskreno in pristno želi dobro Sloveniji. Cilj ne sme biti nalaganje doma ustvarjenega profita v tuje banke in bančne oaze. To vračanje kapitala domov bi bil pravi izziv za levo opozicijo (Požar report: Koliko denarja še imajo tajkuni;  v http://www.pozareport.si/?Id=necenzurirano&Vi
ew=novica&novicaID=18472&type=tags). Toda to je že upanje proti upanju v političnem, ne pa v krščanskem smislu. Vsekakor pa bi vsaj simbolna takšna odločitev ublažila sedanje napetosti v naši družbi. Pomenila bi tudi prekinitev nalaganja polen na ogenj medsebojnega sovraštva iz časov real-socializma in njemu najbolj sorodnega nacional-socializma. Medsebojno sovraštvo jemlje vsem državljanom Slovenije življenjsko moč, ustvarjalnost in čas, ki je potreben za ustvarjanje blagostanja državljanov. Za več gospodarskega kisika mora Slovenija zadihati z desnim in levim krilom pljuč.

Koliko “mega svetlobnih let” za evropsko levico časovno zaostaja slovenska levica, pokažeta izjavi predsednikov  ob izvolitvi. “Radikalnost je odlika”, ko gre za pomembna vprašanja za Slovenijo, jih je treba postaviti radikalno, je v intervjuju za Planet Siol.net povedal novoizvoljeni predsednik SD Igor Lukšič. Novi predsednik Francije, Francois Hollande ob nagovoru po prevzemu položaja izjavi: “Francoskemu narodu želim dati sporočilo o zaupanju. Smo velika država, ki je bila vedno kos izzivom. Država potrebuje spravo, združevanje in naloga predsednika je, da prispeva k temu”.

Seveda pa samo zagon gospodarstva in modra rešitev finančne krize ne bo ozdravila Slovenije. Rešiti je potrebno tudi duhovno krizo v katero je Slovenija padla pred sedemdesetimi leti. Samo pristna demokracija brez pohlepa ozkih interesnih skupin je družbeno rodovitna.

Franc Weber slovenski filozof je zapisal, da Rimljani ne bi uničili Puncev, če bi ti ob zunanjem blišču posvečali več pozornosti tudi svojemu notranjemu življenju in svoji notranji, duhovni zavesti. Predani so bili zunanjim, potrošniškim ciljem in še pri teh jih je vodila le “trgovska korist”. Notranje, duhovno utrjeni Rimljani so z njimi zato z lahkoto “pometli”. Majhnost ni ovira, da narod ustvari velike dosežke. Tak primer so stari Atenci, ki jih je bilo le milijon pa so položili temelje družbenemu in kulturnem razvoju Evrope.

Na razmere v katerih živimo, lahko sami vplivamo veliko bolj kot so nas v preteklosti navadili misliti ali verjeti. Tega se moramo vedno zavedati, da v nepreglednem vrvežu družbenih in političnih dogodkov, medijskih komentarjev in rezultatov raznoraznih anket, ne izgubimo izpred oči možnosti lastnega vpliva na razmere v katerih živimo. Za navedeno je potrebna stalna obnova pristne slovenske demokratične kulture in temeljnih civilizacijskih vrednot. Prav na današnji dan, 15. junija že davnega leta 1215, v visokem srednjem veku, sta angleško plemstvo in duhovščina prisilila Ivana Brez zemlje, da je s svojim pečatom potrdil Magno charto libertatum (Veliko listino o svoboščinah). Ta listina je bila najpomembnejši staroangleški zakon in začetnik pristne svobode in suverenosti ljudstva ter klica moderne ustavnosti, ki je bila pri nas pred 70. leti tako grobo prekinjena.

Veliko vlogo pri obnovi te politične kulture ima nosilec suverenosti – ljudstvo, državljan, volivec, zato je tudi kvorum za veljavnost referendumov zelo pomemben in mora biti črtan iz predloga sprememb 90. člena ustave in prav je, da se za to zavzema Nova Slovenija. Z višjim referendumskim kvorumom stroške za izvedbo in število referendumov ne bomo zmanjšali, blokirali bomo le uveljavitev referendumske volje, da bodo lahko odločali tisti, ki ne pridejo na volišče.

Predvsem pa se moramo varovati prerokov nesreče in sovraštva, ki zavajajo množice, saj ne združujejo, ampak ločujejo. V ljudi vnašajo nemir ter v trenutni krizi in socialni stiski skušajo čustveno zlorabiti množice, da bi v ozadju dogodkov ponovno prevzeli oblast. S takšnim početjem nas vračajo v mitološko preteklost in zamegljujejo sedanjost, ne prinašajo novih zamisli o družbi, pa tudi ne gospodarskih programov, ki bi odpirali nova delovna mesta, ki so v tem trenutku najbolj potrebna. Poskus ponovne radikalizacije in delitve naroda, kjer bo peščica izkoriščala slovensko večino, ne bo uspešen. 25. junija praznujemo Slovenci svojo samostojnost – odcepitev od mej Jugoslavije. To je veliko, a ni dovolj. Osvoboditi se moramo tudi miselno in se ločiti od mitološke,  nostalgične preteklosti ter izbrati prihodnost.

mag. Zdravko Luketič
predsednik MO NSi Maribor