Ni počitnic, zvoni k uri zgodovine 21-letne slovenske države

Bil je to zelo poseben junijski večer. Večer poln
napetega pričakovanja in sreče. Poletna noč se je pred palačo tedanje
republiške skupščine tiho spuščala nad valovanje ljudi. To je bil tako silovito
zgoščen trenutek slovenske zgodovine, da ga je bilo z vznesenimi
čustvi komaj moč razumeti in dojeti. In vse je bilo tako zelo dostojanstveno. Slovenija je bila pripravljena, da se
zbudi v novo poglavje zgodovine.

In vmes so, kot slaba slutnja, priletele železne črne in
zle ptice. A spomnim se, da niso
prinesle strahu. Vzbudile pa so močno ogorčenje.

Življenje – tudi na mali prekmurski vasi – je takrat
zastalo. Družina, zbrana okrog televizijskega ekrana, je v tišini spremljala
dogajanje v Ljubljani. Otroci še niso dojemali, kaj se dogaja, niso dojemali
rojstva naše slovenske države. No, saj tudi mi odrasli, nismo vsega dojemali.
Naenkrat na ulici harmonika in trobenta. Hiša se je v trenutku napolnila.
Prišli so sosedje, sorodniki, prijatelji. Slovenska pesem je tresla okenske
šipe. Natočili smo kozarce z najboljšim vinom. Bilo je veliko pesmi, nič manj
vina in nič manj solza sreče, objemov in poljubov. Novo poglavje v zgodovini
slovenskega naroda se je začelo. Domovinska čustva so nas nesla po vaških
ulicah. Harmonika, trobenta in slovenske pesmi so kljub polnočni uri postajale
vedno glasnejše. Kot koledniki smo od hiše do hiše oznanjali veselo oznanilo: danes se nam je rodila država, Republika
Slovenija.

Okrog tretje ure zjutraj sem se vrnil domov k ženi in
otrokom. Takoj za tem zvonec in pred vrati kurir, ki mi je sicer že velikokrat
prinesel vabilo na redne vaje pripadnikov TO. Tokrat ni bilo navadno vabilo,
bil je vpoklic v slovenske oborožene
sile. Poslovil sem se od žene in otrok in že po nekaj minutah na zbirnem
mestu kot pomočnik poveljnika za zaledje, razdeljeval orožje in ostro strelivo.
Priznam, bilo me je na smrt strah. Roke so se mi tresle, da sem le s težavo
podpisal dokument o prevzemu orožja in streliva. Šele po opravljeni prvi nalogi
sem se zgrozil: začela vojna, vojna za Slovenijo.

… oprostite morda preveč osebnemu brskanju po dogodkih,
ki so danes spomini, stari 21 let.

Takrat, 25.
junija 1991, se je v Sloveniji zgodil tektonski premik. Iz totalitarnega
družbenopolitičnega sistema smo dobesedno čez noč skočili v demokratično
ureditev in razloge za to zapisali v preambuli slovenske ustave.

V vojni za
Slovenijo je svoja življenja izgubilo tudi 10 pripadnikov Teritorialne obrambe.
Slovenija do danes ni zbrala poguma in moralne dolžnosti, da bi poskrbela, da
ne bi prah spomina prekril njihova imena. Očitno pa je, da tudi sedanja sestava
Državnega zbora ne zna ceniti pridobitev vojne za Slovenijo in življenj, ki so
ugasnila za vrednote nove slovenske države. Očitno so možganski vsadki o edini
zveličavni vojni 1941-1945 – NOB tako močno razraščeni v slovenskih (!?)
možganih, da ni prostora za hvaležen spomin na padle v vojni za Slovenijo leta
1991.

To stanje duha se je očitno pokazalo in jasno artikuliralo na 9.
nujni seji državnozborskega Odbora za obrambo na pomenljivi dan, 4. julija
letos. (magnetogram, vreden branja na naslovu: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=pmagdt&uid=18ABE5A97C5E41C1C1257A320044832A)
Sejo so zahtevali poslanci Socialnih demokratov, da bi ministra Nove Slovenije
Aleša Hojsa blatili in prisilili, da prekliče odredbe (http://www.mo.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12332/6282/, http://www.mo.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12332/6292/, http://www.mo.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1328/6297/537f959e16e538bc70d24fe854aaf356/)o
imenovanju oz. preimenovanju nekaj slovenskih vojašnic po padlih pripadnikih
Teritorialne obrambe v vojni za Slovenijo.

Na podlagi izjav za javnost in razprav ter glasovanj poslancev
Socialnih demokratov, Pozitivne Slovenije, Državljanske liste, Demokratične
stranke upokojencev Slovenije in Slovenske ljudske stranke želim s šolskim
zvoncem pozvoniti in vse povabiti k uri zgodovine. Zdaj je spomin še zelo živ
in dokumenti o vojni za Slovenijo (še) niso uničeni. Jutri se bo morda kdo
našel, po zgledu brutalno-lažne obravnave povojnih (po 9. maju 1945) pobojev in
zanikal, da je v juniju in juliju 1991 v Sloveniji bila vojna za našo slovensko
državo.

Čestitam ministru Alešu Hojsu za njegov neizbrisen prispevek k
ohranjanju hvaležnega spomina na padle pripadnike Teritorialne obrambe v vojni
za Slovenijo. Ravnal je v skladu z Zakonom o obrambi, zato ni prav nobenih
razlogov za preklic njegovih odločitev.

Hvaležen pa sem tudi svojcem padlih, da so izrazili soglasje z
ministrovo namero.

Slava in čast padlim v vojni za Slovenijo in naj jim Bog nakloni
večni mir!

Jožef Horvat
poslanec