Minister Aleš Hojs: Obdobje slovenske osamosvojitve je zame zelo pomembno
Objavljamo članek iz ponedeljkove izdaje časopisa Delo. Članek v rubriki Ozadja je namenjen obrambnemu ministru in članu IO NSi Alešu Hojsu. Minister je spregovoril tudi o obtožnici, ki je vložena zoper njega. Vabljeni k branju!
Članek v PDF obliki je na voljo tukaj.
Vsebina članka:
Ni mu žal, zatrjuje, da je postal obrambni minister. Priznava pa, da je do te funkcije pravzaprav prišel po nizu naključij.
»A, zdaj sem postal aktualen zaradi teh obtožnic?« načne pogovor Ljubljančan, ki zaradi poklicne gasilske brigade v središču mesta, kjer je odraščal, ni nikdar prijel za gasilsko cev. »Če bi živel na obrobju, recimo na Viču, kjer imajo prostovoljno gasilsko društvo, bi verjetno bil med gasilci,« pravi. Nazadnje se je kot obrambni minister s prostovoljnimi gasilci družil v petek zvečer, ko je ob prevzemu novega gasilskega vozila z dvižno platformo nagovoril navzoče gasilce in veseljake. Vidi se, da zna delati z ljudmi. Ne tako kot njegova predhodnica Ljubica Jelušič, ki se je na gasilskih dogodkih, ki jih je vzneseno obiskovala, pravzaprav naučila politike. Ne, Hojs je stari maček pri tkanju vezi, ki bi mu čez nekaj časa lahko prišle prav. Podjeten je, menedžer.
Ni mu žal, zatrjuje, da je postal obrambni minister. Priznava pa, da je do te funkcije pravzaprav prišel po nizu naključij. V Novi Sloveniji, kjer je član izvršilnega odbora, je vodil odbor za promet, »in v času koalicijskih pogajanj se je nato izkristaliziralo, da bi prevzel obrambno ministrstvo kot enega od državotvornih resorjev«. V obrambnem sistemu so z njim zadovoljni, prav tako na generalštabu. »Končno imamo na vrhu sposobnega menedžerja, ne pa teoretika,« je povedal nekdo iz vodstva. Po Hojsovem mnenju je veliko bolje, da je vojska vpeta v aktivnosti, kot pa da pripadniki v vojašnicah pometajo in ne gredo na teren. Največje vojaško orožje pa je po njegovih besedah znanje. Nekdanji teritorialec je med veteranskimi skupinami izbral Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve: »Obdobje osamosvojitve je zame zelo pomembno. To združenje sem izbral tudi zato, ker sem imel pri drugih nekaj težav zaradi nekaterih, ki se v osamosvojitveni vojni niso ravno izkazali. Naše združenje je široko civilno, poudarek daje sami osamosvojitvi, ne zgolj posameznikom.« Omeniti velja, da je Hojs kljub pritiskom nekaterih vidnih ljudi iz komaj poldrugo leto starega združenja, katerega predsednik sedi tako v nadzornem svetu RTV kot v koordinacijskem odboru za državne proslave in prireditve, pokazal, da ima hrbtenico. Pozivu združenja, da bi zaradi drugačnih pogledov na vznik državne vojske spremenili datum praznika Slovenske vojske, je rekel ne. Kot resorni minister torej ni klecnil pred kolegi iz združenja in praznik Slovenske vojske je ostal nespremenjen. Univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva se je po diplomi najprej zaposlil na republiški upravi za ceste, v osamosvojitvenem obdobju je bil tam odgovorni projektant. Leta 1992 se je preselil na ljubljansko javno podjetje Vodovod-Kanalizacija, kjer je po štirih letih postal direktor vodovodnega sektorja, leto kasneje pa direktor tehnično-investicijskega. Na univerzi v Valencii je opravil podiplomsko izobraževanje iz upravljanja komunalnih in vodovodnih sistemov, nato se je aprila 2006 zaposlil na Darsu. Prav zaradi te zaposlitve je danes Hojs morda bolj znan, kot bi bil sicer.
Zaradi domnevnih nepravilnosti in neupravičenih podražitev pri gradnji šentviškega predora je namreč tudi on med prejemniki obtožnice. A zanj tu ni dileme. Obtožbe, pravi, so absurdne. Na skrivaj se ni nikdar z nikomer srečeval, še najmanj z Ivanom Zidarjem in Dušanom Črnigojem.Pustimo tožilskemu postopku svojo pot, glede Hojsa pa smo pobarali nekaj nekdanjih sodelavcev na Darsu. Kar zadeva gradbene lobije, zatrjujejo, da je odigral zelo pomembno vlogo: »Bil je lovec na pravico.« Septembra 2009 je skupaj z drugimi člani uprave Darsa sporazumno odstopil z zajetno odpravnino, bil je tudi edini član uprave, ki ga takratni prometni minister Radovan Žerjav 2007. menda ne bi zamenjal.Očitno mu ne manjka niti raziskovalnega duha, saj ima za seboj odprave v Južno Ameriko, Afriko in Himalajo. Govori tri tuje jezike, hrvaško, angleško in nemško, obožuje literaturo, po duši je roker. »Slovenske glasbe skoraj ne poslušam, sem bolj človek šestdesetih. Saj veste, takrat smo poslušali Beatle pa Rollinge. V glavnem poslušam rock glasbo, včasih tudi klasiko.« Kadil ni nikoli, črno kavo pije redko.Ker je minister, v prostem času ne počne nič, ker ga seveda nima. »Res ga nimam. Do prevzema funkcije sva s prijateljem tu pa tam zavila na partijo skvoša. Če se najde kakšna prosta nedelja, grem v hribe. Drugega trenutno res ne počnem.«
Enainpetdesetletni minister, oče treh hčera, tudi za telovadbo ne najde časa. Če si bo ogledal kakšno tekmo evropskega prvenstva v nogometu, si bo zagotovo tisto, na kateri bodo igrali Nemci. Zanje navija, in čeprav imajo doma osem let starega renaulta, so mu najljubši nemški avtomobili, zlasti audiji (v vlogi ministra se mu je želja uresničila). Zanj pravijo, da je človek idej. V mladosti jih je – menda jih ni bilo malo – omejil na tehniko, kasneje jih je zožil v gradbeništvo. Če bi bolje videl, bi bil nemara pilot. Opravljen ima tudi radioamaterski izpit.
Foto: Leon Vidic, Delo