Dogajanje okrog skupščine NLB spominja na nekakšen državni udar. Ob številnih prejšnjih špekulacijah kaj in kako se bo zgodilo,nenadna zamenjava celotnega NS v NLB in Triglav, meče slabo luč na model in prakso našega korporativnega upravljanja. Menjave NS, ki so bili postavljeni šele pred letom dni, so razrešeni brez argumentov in brez razlogov. Res je, da lastniki to počnejo z vso legitimnostjo, zato jim ni treba pojasnjevati. Pa vendar v obeh družbah, gre za veliki pomembno družbi, v večinski državni lasti. Država je imela v Triglavu zaradi odvzetih glasovalnih pravic , le omenjen vpliv.
Kakšen signal, sporočilo smo poslali sebi in tujini? Ali je zdravo, da se NS menjajo kar tako čez noč, brez komunikacij in odgovora z obstoječimi člani? Ali to ne podpira že tako šibke kredibilnosti in zaupanja.
Zlasti pri NLB smo poslali dva tuja, kvalificirana člana domov. Člana, ki imata izkušnje prav z sanacijami bank. Ali so nam morda tujci napoti? Ali ne želimo znanja , izkušenj, ki lahko oplemenitijo naše znanje? Ali so morda preveč neodvisni? Ali ni kombinacija različnih lastnosti, značajev in izkušenj najbolj zdrava, optimalna? In NLB naj bi prodali, doma ni kupcev, torej nekomu v tujino, če bo le šlo.
Ali ne bi pomenili tudi tuji člani v NS , neko večja mero zaupanja in ali ne bi tako lahko našli kupcev ? Ali ne bi tako lahko banko prodali bolje?
Zlasti pri NLB razumemo odločitve zelo politično, kot signal, da se zapiramo, da se ograjujemo od tujine, da je naša pamet daleč najboljša. In spet je čutiti “nacionalni interes”. Ta pa nas je stal že veliko, oziroma mnogo preveč.
Naš nacionalni interes je pošteno, učinkovito poslovanje in produktivna delovna mesta.
Odpraviti je treba vse kar zmanjšuje našo konkurenčnost in nas zapira v krog stare , neučinkovite miselnosti in delovanja.
Milan Matos
predsednik Gospodarskega kluba NSi