Matej Tonin v intervjuju za Večer: Bil sem dolžan storiti tisto, kar mi nalaga zakon

Vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin je v intervjuju za časnik Večer med drugim spregovoril o svoji vlogi pri odkritju nezakonitosti, ki jih je počel minister Janko Veber, stanju demokracije v Sloveniji, prihodnosti krščanske demokracije in varnostni politiki Evropske unije.

Intervju si lahko v celoti preberete TUKAJ ali pa v spodnjem prepisu:

Strmoglavili ste obrambnega ministra Vebra, padle pa so tudi delnice Telekoma Slovenije. Obeh “zmag” si verjetno niste želeli?

„Minister Veber še ni padel. Smo šele na pol poti, a mislim, da druge možnosti, kot da se to zgodi, ni. Ko se ministra zaloti pri nezakonitem ravnanju, je v demokracijah edina logična posledica, da mora oditi. Glede cene Telekoma pa očitno razmere na trgu kažejo, da je cena delnice padla, vendar na tej točki se moramo vprašati, zakaj. Morda so nasprotniki privatizacije namenoma provocirali s tem, da so vojaško obveščevalno službo OVS poslali v civilno sfero, ker so vedeli, da bo komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb morala odreagirati. Jasno je bilo, da bo nastal zaplet. Afera, ki bo zbila ceno delnice pa bo priročen razlog za zaviranje privatizacije Telekoma. Morda so ‘strici iz ozadja’ le zlorabili Janka Vebra, da je to provokacijo izpeljal, kajti iz Telekoma se napaja resnično veliko število ljudi in interesov. Verjemite, da tem ljudem ni do tega, da se to podjetje proda.“

Veber je imel, kot nasprotnik privatizacije, v političnem smislu močnega aduta v rokavu, tj. zgodba o težavah, ki lahko nastopijo z zamenjavo Telekomovega lastnika za varnostni sistem. Tako kot je povedal sam premier, je imel legitimen cilj opozoriti na morebitne težave, ki bi lahko nastopile, a je za to ubral neustrezno pot.

„Šlo je za dokazano nezakonito ravnanje ministra. Argumenti ministra Vebra, da je to moral storiti zaradi varnosti države, pa so popolnoma privlečeni za lase in kažejo predvsem na veliko mero neznanja. Pri povezavah med posameznimi institucijami, državnimi organi, vojašnicami itd. se ob zamenjavi Telekomovega lastnika ne bo nič spremenilo. Že danes imamo po svetu veleposlaništva, kjer povezava teče po tujih vodih. Da ohranjamo to komunikacijo zaupno, pa potrebujemo dobre kriptirne naprave. To je bistveni element za zagotavljanje varnosti. Sicer pa tuje obveščevalne službe uporabljajo tako sofisticirano tehnologijo, da naših kablov za to, da nam prisluškujejo, niti ne potrebujejo. Varnosti torej ne zagotavljamo tako, da smo lastniki kablov, ampak s kripto napravami. Minister Veber, ki se boji za zaupnost komunikacij, pozablja na sistem TETRA, ki ga uporabljajo Policija, Sova in vojaška policija. Pa vendar se je vojaška policija preko sistema TETRA pogovarjala brez kriptiranja, da ji je lahko vsak prisluškoval, kar je nedavno razgalil 25-letni študent računalništva. To so vprašanja, s katerimi bi se moral minister ukvarjati, ne pa s tem, kdo bo lastnik kablov. Ministra je tudi skrbelo, ali bo številka 112 še dostopna. Spodbudil bi ga, naj prebere vsaj zakon o elektronskih komunikacijah, v katerem več kot 10 členov opredeljuje, kaj mora operater zagotavljati za nujno številko 112. Zadeve so torej jasno predpisane in ni potrebno izvajati dodatnih raziskav, kako bi lahko zamenjava lastnika ogrozila nacionalno varnost.“

Pojma „kritična infrastruktura“, ki bi morala ostati v domači lasti, torej ne priznavate?

„Tega ne pravim, toda kritična infrastruktura ni enako državno lastništvo. Država predpiše, kaj je za državo kritična infrastruktura. To so objekti, podjetja in drugo, kar je pomembno za državo z varnostnega vidika in z vidika delovanja državnega ustroja. Ni pa kritična infrastruktura nujno povezana z državnim lastništvom. Država mora torej imeti predpisan sistem, kaj je ključno in kaj je treba posebej varovati v primeru zaostrenih razmer v državi. In predpisan mora biti način uporabe kritične infrastrukture. Ni pa to pogojeno s tem, kdo je lastnik. Vem, da se določena kritična infrastruktura uporablja za točno določene interese države, četudi je lastnik privaten.“

Bo nemška obveščevalna služba BND v prednosti pred Sovo in OVS, če bo Telekom Slovenije prodan nemškemu Telekomu?

„BND ter slovenske obveščevalne službe so že zdaj partnerji. Dobro sodelujejo. Nemci so zelo napredni v tehnologiji, Slovenci imamo, zlasti na Balkanu, dobre človeške vire. Med slovenskimi in nemškimi službami tako obstaja dobro sodelovanje. Spomnite se nekaterih skupnih zgodb, ki so bile kompromitirane zaradi razkritja skupne konspirativne lokacije v Ljubljani. Tisti, ki se bojijo nemškega lastnika, pozabljajo, da teče velik del slovenskega internetnega prometa že danes preko Frankfurta.“

Vrnimo se k okoliščinam nadzora, ki ste ga opravili v OVS. Ste se vprašali, zakaj je žvižgač izbral vas, ne pa predsednika komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Branka Grimsa?

„Konec leta 2014 so se med novinarji, ki strokovno pokrivajo področje obrambe in obveščevalnih služb, že pojavljali namigi, da se v OVS pojavljajo nenavadne prakse. Člani nadzorne komisije smo bili večkrat deležni provokacij, ali bomo vse skupaj mirno gledali. Potem pa smo v začetku letošnjega leta dobili anonimno pismo, ki je natančno opisovalo razmere in poskus ‘privatizacije’ OVS s strani ministra in njegove SD. Minister se namreč ni ustavil le pri zamenjavah direktorja in namestnika, temveč so šle zamenjave vse do vodij sektorjev. Anonimka me je zelo vznemirila in to je bil glavni razlog, da sem organiziral nenapovedan nadzor v družbi poslancev Žana Mahniča in Matjaža Nemca.“

Bi morda žvižgač, ki je zgodbo pripeljal do komisije, kompromitiral zgodbo, če bi jo peljal preko Grimsa in SDS, ki ima morda v percepciji slovenske javnosti zaradi afer Sova in Depala vas slabši sloves, ko gre za vprašanje obveščevalnih služb?

„Mislim, da ne. V razkritju Vebrovega ravnanja v OVS je gospod Grims pomembno sodeloval. Komisija je pooblastila predsednika Grimsa in mene kot podpredsednika, da to zgodbo deliva z javnostjo. Mislim, da je glavni razlog, zakaj predsednik ni fizično sodeloval pri tem nadzoru, dejstvo, da je bil na bolniški.“

Žvižgač se očitno ni strinjal z naročilom ministra, naj služba spremlja pozitivne in negativne vidike privatizacije Telekoma, torej ni bil pristaš nacionalnega interesa.

„Mislim, da je zgodba sedaj preveč politično obarvana in dvomim, da je pisec anonimke videl stvari skozi prizmo pro in anti privatizacije. Mislim, da je uslužbence OVS motilo nenavadno delo novega vodstva. Motilo jih je, da se je šef Gorazd Rednak sestajal z direktorji nekaterih orožarskih podjetij, motilo jih je, da so morali delati stvari, za katere niso imeli zakonske podlage … Pri teh opozorili ne vidim politične zgodbe, tudi ne boja med levimi in desnimi. Enostavno mislim, da so zaposleni ugotovili, da se služba ukvarja z nebistvenimi vprašanji, ki z delom OVS nimajo nobene zveze. To posledično pomeni, da dragoceno energijo tratijo za nepomembne zadeve, namesto da bi jo vlagali v tisto, kar je nujno za zagotavljanje nacionalne varnosti. Pomislite le na to, da je minister naročil obveščevalcem in protiobveščevalcem analizo privatizacije v času, ko se številni džihadisti vračajo v svoje domove na območja, kjer je prisotna tudi Slovenska vojska, denimo na Kosovo, kjer imamo okrog 300 vojakov. Spomnimo, da je teroristična organizacija Islamska država poslala svojim ljudem navodilo, naj zoper tuje sile ‘ukrepajo’ tudi v svojih matičnih domovinah. To je nedvomno zelo pomembna varnostna grožnja, s katero bi se morala OVS prvenstveno ukvarjati, ne pa s privatizacijo.«

Mors je v sredo ovadil neznanega storilca zaradi izdaje tajnih podatkov v zadevi OVS. Razumete to kot pritisk na žvižgača, ki je z nepravilnostmi seznanil vas?

»Kot je meni znano, je ministrstvo podalo ovadbo zoper znanega storilca, niso pa želeli javnosti sporočiti, kdo ta znani storilec je. Po informacijah nekaterih medijev naj bi bil to jaz. Seveda pa je vse to ovajanje in iskanje žvižgača privlečeno za lase. Tako tisti, ki so delali nezakonitosti, sedaj preganjajo tiste, ki jih odkrivamo. Komisija je v skladu z zakonom opravila nadzor, za katerega je pristojna, ministru in OVS smo dali dovolj časa, da na naše ugotovitve odgovori, šele nato smo sprejeli sklep, s katerim smo ugotovili preseganje pooblastil in nezakonito ravnanje, šele nato pa smo obvestili javnost. Glede tega imam jaz povsem čisto vest. Drugo, kar preseneča, je vprašanje, zakaj minister naenkrat išče izdajalca tajnih informacij, ko pa je vendar javnost prepričeval, da so uslužbenci OVS zbirali le javno dostopne informacije. Očitno je minister kršil zakonodajo, če je na javno dostopne podatke nalepil oznako zaupno? To je z zakonom o tajnih podatkih prepovedano, zlasti, če to počneš zato, da z oznako zaupno prikriješ svoje nezakonito ravnanje.«

Obveščevalne službe v današnjem času pridobijo več kot 90 odstotkov informacij iz javnih virov. Prepričanje, da imamo opravka le z nekakšnimi Jamesi Bondi je mit.

»Drži. Zelo majhen delež informacij pridobijo danes obveščevalne službe s prikritimi metodami. Je pa res, da so te največ vredne in dragocene. Na tem mestu pa velja opozoriti na fenomen, kateremu so podvržene naše obveščevalne službe. Pri nas je zelo ‘moderno’, da na vsako poročilo lepijo oznako zaupno. S tem si skušajo dvigovati  pomembnost, hkrati pa so informacije, ki veljajo za zaupne, bolj zanimive. Vendar če pogledate prakso drugih obveščevalnih služb, vidite, da znajo zelo dobro ločiti, kaj je zaupen podatek, ki ga mora služba zaradi interesov države strogo varovati pred javnostjo, in kaj so podatki, ki jih je treba predstaviti javnosti. Ameriška CIA, nemška BND ali pa britanska SIS letno izdajajo poročilo zaupne narave, ki ga dobijo na mizo parlamentarci. Izdajajo pa vsako leto tudi poročilo, ki je namenjeno javnosti. Če boste pogledali njihove spletne strani, boste videli, koliko informacij namenjajo javnosti, da tudi državljani lahko razumejo varnostna tveganja, ki jih obdajajo. Te kulture v Sloveniji ni.«

Odsotnost javnega interesa se najbrž odraža tudi v stanju in delu naših obveščevalnih služb.

»Nedvomno. Na tem mestu se kažejo sence preteklosti. Vse, kar so počele obveščevalne službe, je nekoč moralo ostati strogo tajno, ker so predvsem ščitile politično elito in ustavni red. V modernih zahodnih demokracijah pa obveščevalne službe delujejo predvsem v javnem interesu in z namenom preprečevanja varnostnih groženj. Tako obstajajo podatki, s katerimi moraš osveščati javnost, da ta bolje razume kontekst, in obstajajo podatki, ki jih zadržijo zase. Poglejte si javna poročila, ki so jih zahodne obveščevalne službe pripravile za javnost v zvezi z džihadisti v Siriji in Iraku. Pri nas pa so informacije o borcih, ki so se tja podali iz naše regije, skrivali, dokler jih niste mediji razkrili. In zgodba s Telekomom je ena od ostankov te mentalitete.«

Kako boste kapitalizirali uspeh razkritja spornega ravnanja ministra Vebra in posledično verjetno tudi padec ministra, ki ga je še isti teden zasenčil padec ministrice Klavdije Markež zaradi spornega magisterja?

»Bil sem le dolžan storiti tisto, kar mi nalaga zakon. V parlamentu sem med drugim v službi zato, da kot član komisije opravljam civilni nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb. Moja naloga je, da kontroliramo, da te službe ne presegajo svojih pooblastil. Ko sem to odkril, sem bil dolžan to sporočiti javnosti, da se na tem področju nekaj spremeni oziroma da se isti vzorci ne ponavljajo. To delo sem opravil. Kako so se zadeve odvile naprej, me niti ne zanima oz. ni bistveno.«

Ampak na kakšno politično točko zase in za stranko pa menda že računate?

»To v tej zgodbi sploh ni pomembno. Lahko pa si le želim, da ljudje trdo in korektno delo prepoznajo in da bodo to nagradili. Vendar to je le moje upanje. V tem času, odkar sem v politiki, sem se naučil, da trdo delo ni premo sorazmerno z volilnim uspehom.«

Je kaj med vami in SDS kaj več napetosti zaradi vaše vloge v zadevi Veberkom?

»Jaz tega nisem čutil.«

Kakšen vi vidite kontekst napadov na vlado Mira Cerarja? V enem tednu sta padla dva ministra. Gre za ustvarjanja kaosa v državi ali je v ozadju želja po predčasnih volitvah?

»Na prvi pogled je morda videti, da opozicija blazno uživa, če je vlada v težavah, vendar smo v opoziciji dolžni zaradi nadzora oblasti opozarjati na nepravilnosti. Če ne bi teh nalog učinkovito opravljali, bi to pomenilo, da opozicijske vloge ne opravljamo ustrezno. V zahodnih demokracijah vlade ponavadi v štiriletnem mandatu izpeljejo najtežje, najbolj boleče in najmanj popularne ukrepe na začetku mandata. Nato zadeve blažijo do konca, ko se tik pred volitvami podelijo še kakšni bombončki, da si zagotovijo še en mandat. V Sloveniji pa se v prvem letu očitno ne bodo zgodile nobene reforme. Namesto tega se vlada ukvarja z lastnim ekipiranjem in pozicioniranjem.«

Kdo ruši vlado in s kakšnimi nameni? Premier Cerar je spet govoril o neznanih centrih iz ozadja …

»Zelo enostavno je identificirat te centre ali ‘strice’, če hočete. To so ljudje, ki imajo neposredne finančne koristi od državnega lastništva in od države. Ti bodo storili vse, da tako tudi ostane. Izjave gospoda Cerarja je treba umestiti v kontekst. V prihodnjih mesecih je napovedanih kar nekaj zgodb, ki bi lahko ta omrežja ogrozile. Cerarjeva vlada vsaj uradno zagovarja privatizacijo 15 podjetij, katerih odprodajo je potrdil državni zbor. Na tej listi je Telekom in še nekaj za marsikoga zanimivih podjetij. Pripravlja se tudi klasifikacija državnih naložb. Na tem mestu bo prav tako pomembno, kaj bo država sklenila prodati in česa ne. To sta po mojem ključna dva elementa, ki povzročata napetost in skušata vlado destabilizirati do te mere, da se ti procesi ustavijo. ‘Strici’ pa imajo dve možnosti, da to ustavijo. Lahko enostavno zrušijo vlado, saj se s tem vsi postopki zaustavijo – volitve in sestavljanje nove vlade namreč vzame veliko časa. Druga možnost pa je le ustvarjanje takšne klime v družbi, da bi  te privatizacijske poteze izgledale nesmiselne.«

Vendar svoj lonček k rušenju ali pa destabiliziranju vlade primaknete tudi kolegi iz opozicije, ki prisegate na privatizacijo. Prvak opozicije je ta teden že spet napovedoval  predčasne volitve.

»V Novi Sloveniji želimo delovati kredibilno. Če smo se nekaj zavezali, želim, da to izpeljemo. Želim, da storimo vse, kar je v naši moči, da izboljšujemo poslovno okolje. Ena izmed izboljšav poslovnega okolja je tudi to, da dobimo dobre in odgovorne lastnike. Tak lastnik je tisti, ki bo vlagal v razvoj in ustvarjal delovna mesta. Pri nas pa namesto, da bi šel denar v razvoj, gre za razne lobije. Če podjetje ne vlaga v razvoj, zaostane za konkurenco. Če zaostane za konkurenco, začne izgubljati delovna mesta, država pa davke.«

S Cerarjevo stranko niste želeli iti v vlado.

“Ne drži in se ne strinjam s trditvijo, da nismo želeli iti v Cerarjevo koalicijo. Pripravljenost na strani NSi je bila velika, tudi interna javnost je bila naklonjena vstopu v vlado, seveda v kolikor bi izpogajali večji del našega volilnega programa. A Cerar in ljudje okoli njega so se odločili, da nas ne potrebujejo oziroma da niso pripravljeni sprejeti naših vsebinskih predlogov. Bi pa bilo samomorilsko iti v takšno koalicijo zaradi dveh, treh ministrskih stolčkov, in na tak način zanikati svoj program. V tistih koalicijskih pogajanjih se je izkazalo, da se je SMC programsko bolj nagnila na stran socialistov.”

V državnem zboru imate pet poslancev, hoteli pa ste v celoti vsiliti svoj program?

“Ne celotnega, ampak pet točk. Želeli smo davčno reformo, reformo trga dela, pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo sodstva. Stališča smo zbližali smo pri reformi trga dela in reformi sodstva, medtem ko smo imeli povsod drugje skoraj diametralno nasprotna stališča. Najbolj na področju zdravstvene in davčne reforme. Na vsak način smo želeli, da se v slovenskem zdravstvenem sistemu na trgu pojavi več zavarovalnic, tako da ne bi imeli več ene velike zavarovalnice, ampak več manjših kot je to pri avtomobilskem zavarovanju.”

Kako si predstavljate politično povezovanje, saj verjetno ne pričakujete, da bo vaša stranka dobila več kot 50 odstotkov glasov? Kako boste sodelovali s SDS, ki ima za predsednika pravnomočno obsojenega politika?

“Želimo izboljšati pogoje za življenje ljudi v Sloveniji. Tega sami ne moremo storiti. Tudi če bomo imeli 10 ali 15 poslancev po naslednjih volitvah, sprememb ne bomo mogli izpeljati sami, zaradi tega je razumno, da se moramo povezovati. Svoje zaveznike bomo iskali med programsko sorodnimi strankami. Nikomur ne rečemo ne a priori, ker se potem lahko stvari zelo zapletejo in pristanemo pri blokadi in ohromitvi političnega prostora. Tako kot smo se pogajali s SMC se bomo pogajali s SDS-om in vsemi strankami, ki se bodo pripravljene pogajati o vsebini.”

Govorite le še o programu vaše stranke, v vaših besedah pa ni več slišati zavezanosti slovenski pomladi, kar je mogoče slišati še pri starejših članih vaše stranke. Naravno zavezništvo s SDS v okviru slovenske pomladi je stvar preteklosti?

“Moram biti samokritičen. Na desnem političnem polu smo si za ogromno stvari krivi sami. Žal. Da smo na zadnjih volitvah dosegli najslabši rezultat v zgodovini, je posledica tega, da smo se zelo velikokrat obnašali nepartnersko. Očitno še ni dozorelo spoznanje, da če združujemo sile, smo močnejši, medsebojna napadanja pa nas slabijo. Uspeh Demosa je bil v tem, da so v njem sodelovale ideološko in programsko zelo različne politične stranke. Prednost Demosa je bila, da je dovoljeval heterogenost in da je lahko vsaka stranka v koaliciji nagovorila čim večji del državljanov. Danes mora na pomladni strani dozoreti spoznanje, da nas različnost bogati in da lahko z njo dosežemo boljši volilni rezultat. V zadnjih letih sem spremljal številne težnje in želje po uniformnosti. Prevladovala je logika, da moramo vse stranke na desni strani misliti enako. Rezultati takšnega pristopa se jasno kažejo v zadnjem volilnem izidu za desnico.”

Vi ste se omenjenim težnjam upirali?

“Seveda. Naš volilni sistem je takšen, da ti ne pomaga veliko, če imaš samo eno veliko stranko znotraj bloka, pa čeprav ta lahko zmaga. Potrebujemo več močnih strank, zato moramo na volitvah nastopiti samostojno in z lastno identiteto ter predlogi za izboljšavo stanja v državi. Šele uspeh celotnega bloka in ne samo ene stranke bo ustvaril podlago, da bomo lahko znova uspešno vodili Slovenijo. “

Na lanskih parlamentarnih volitvah ste predstavili program, ki ga je spisal Rado Pezdir. Označen je bil za liberalnega, pri nekaterih za neoliberalnega, za svojega ga je sprejelo gospodarstvo. Če pa pogledamo v zgodovino, pa je bila demokraščanska opcija v Sloveniji najmočnejša, ko se je krščanstvo povezovalo s socialnimi idejami in zadružništvom. Vi ste šli v liberalno smer. Je to prava formula, s katero boste v Sloveniji uspeli nagovoriti večji del volilnega telesa kot doslej?

“Kaj je najboljša socialna politika? Nova delovna mesta. Mi smo predvsem ponudili najbolj socialni program. To je program, ki bo ustvaril največ delovnih mest. Če pogledate evropsko primerljivo, potem vidite, kam se uvrščajo krščanski demokrati tipa nemška CDU. V ekonomskem smislu na sredino. Na levi strani imate socialiste, ki zagovarjajo ogromno vlogo države, na desni strani imate liberalce, ki zagovarjajo minimalno vlogo države. Na sredini pa smo krščanski demokrati, ki zagovarjamo socialno-tržno gospodarstvo, kjer je vloga države ta, da posamezniku omogoča pogoje, da čim bolje razvije svoje talente. Država mu pomaga šele, ko si sam zaradi objektivnih okoliščin ne more pomagati. Žal pa smo Slovenci zelo obremenjeni s socializmom in zato vse pričakujemo od države. Poslušam tudi nekatere opazke, kako nas je neoliberalizem spravil tja, kjer smo. Kdo je pri nas povzročil bančno krizo? Gotovo ne neoliberalizem, ampak dogovorna ekonomija in tovarišijski kapitalizem. Torej nedelujoč trg. Z našim diskurzom je v Sloveniji težko nastopati, saj so ljudje iz prejšnjih časov še vedno obremenjeni s tem, da mora za vse poskrbeti država. Vsi bi delili socialne transferje, noben pa se ne vpraša, kako bomo ustvarjali. Če nas pri tem zmerjajo za neoliberalce ali gnile kapitaliste, se s tem ne obremenjujem. Verjamem v naš program, ki edini daje rezultate, to so nova delovna mesta. Zagovarjati program, ki daje nova delovna mesta in dostojne plače me ni sram, pa naj ga poimenujejo kakor hočejo.”

Tukaj verjetno trčite na strukturno omejitev, ki ste jo tudi sami nakazali. Večina volivcev v Sloveniji je nagnjena v prid levice in leve sredine. 

“Se strinjam. Vsaj 60 odstotkov volivcev je bolj nagnjenih na levo. A v tem vidim priložnost za našo opcijo, saj smo se osredotočili na tiste ljudi, ki podpirajo umik politike iz gospodarstva, debirokratizacijo in bolj odprto gospodarstvo. Če bomo v tem kontekstu nagovorili vsaj polovico volivcev, bomo postali pomemben političen igralec in imeli priložnost, da državo vrnemo v boljšo kondicijo.”

In nosilec na desnem polu?

“To je naš cilj. Ne tako, da bi kogarkoli na desni uničevali, saj se zavedamo, da potrebujemo 46 glasov, ampak tako, da bi na volitve pripeljali tiste, ki danes ostajajo doma. Z našim programom želimo dati ljudem, ki od države pričakujejo, da bo ustvarila dobre pogoje za razvoj in uresničitev njihovih talentov, možnost izbire.

V zadnjem času pa ste bili močno dejavni tudi na ideološkem polju, predvsem okoli novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vaša vzornica CDU ima lezbično in gejevsko sekcijo. Zakaj te še nima NSi?

“Očitno še ni posameznikov znotraj stranke, ki bi takšno skupino ustanovili. Sem reden udeleženec kongresov CDU, zato vem, da imajo zvezo gejev in lezbik, imajo pa tudi zvezo za življenje, ki zagovarja tradicionalno družino. Predstavniki CDU so mi razložili, da so med člani CDU tudi geji in lezbike, ki podpirajo CDU-jev ekonomski program, vendar se hkrati borijo tudi, da bi CDU podprla popolno izenačitev pravic homoseksualcev in heteroseksualcev. Tudi v Novi Sloveniji nismo nikoli rekli, da nasprotujemo ureditvi pravnih in socialnih pravic gejev in lezbijk, nasprotujemo pa predvsem možnosti, da bi posvajali otroke.”

Preko tega ne boste mogli?

“Na posvojitve ne pristanemo. V Sloveniji so stvari v zvezi s posvojitvami dramatične, saj v vrsti za posvojitev čaka 500 parov, na voljo za posvojitev pa je okoli 40 otrok. Če izenačimo heteroseksualno in homoseksualno zvezo, to pomeni, da bodo v čakalni vrsti heteroseksualni in homoseksualni pari popolnoma izenačeni. Imeli bodo tudi enake možnosti za posvojitev in to je ključen razlog, zakaj nasprotujemo noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. “

Ravno te dni je neopazno šla mimo enajsta obletnica slovenskega članstva v zvezi Nato, ki ga vi odločno podpirate. Zakaj je tako? Ker igra Slovenija v zavezništvu obrobno vlogo?

“En razlog je v tem, da se državljanom zdi članstvo samoumevno. Drugi pa, da v Sloveniji še nismo imeli večjih varnostnih konfliktov ne incidentov. Hvala Bogu, smo edina članica Nata, ki ob vseh misijah še ni imela nobene smrtne žrtve. Če bi jih imeli, bi bil odnos do Nata in njegovih misij čisto drugačen. Več bi se o tem pogovarjali. Če bi imeli takšne napetosti s sosedi, kot jih imajo Balti, bi bila zgodba čisto drugačna. Tudi če bi imeli v Sloveniji večje teroristične napade, kot so se zgodili na primer v Franciji, bi na vse skupaj gledali drugače. Ocenjujem, da je Slovenija relativno varna država, ljudje se tako počutijo, zato ne posvečajo večje pozornosti varnosti. Naše članstvo v Natu je koristno, Slovenija je imela od njega veliko in si v veliki meri zmanjšala stroške svojega obrambnega sistema. Poleg tega pa sedimo za isto mizo kot velesile, ko se odločajo o pomembnih varnostnih vprašanjih, kar ni zanemarljivo.”

Za to mizo so glavne ZDA, ki tudi daleč največ vlagajo v obrambo. Je evropska varnost preveč podrejena ZDA in ameriškim interesom? Potrebujemo večje ravnotežje v transatlantskih odnosih?

“Absolutno. Saj zato so se pojavile pobude o skupni evropski vojski. Evropa je od druge svetovne vojne naprej zgodovinsko odvisna od Amerike. Dali so ključen prispevek k temu, da je bila Evropa osvobojena izpod nacifašizma. Tega se premalokrat zavedamo. Američani svoj primat ohranjajo z uspešno ekonomijo in močno vojsko. Na drugi strani se močno razvijajo Kitajci, ogromno vlagajo v razvoj vojske, Rusi pa so na pol poti. Predsednik Vladimir Putin je želel veliko silo, problem, ki ga imajo, pa je, da niso ekonomsko močni in da njihova vojska ni najbolj učinkovita. Ob tem se moramo vprašati, kje je mesto Evrope v geopolitičnem okvirju svetovnih velesil. Smiselno bi bilo, da bi se evropske vojske začele povezovati in tako pripomogle k večji vlogi Evrope v svetu.”

Vse več je govora o Čezatlantskem investicijskem in trgovinskem partnerstvu med EU in ZDA (TTIP). Koristi ekonomskega Nata, kot ga nekateri poimenujejo, nadvladajo škodlive posledice?

“TTIP se v zadnjem času zlorablja za ideološke boje, dejstva pa so zelo preprosta. Končnega izplena še ne poznamo. Zame je ključno, da se evropski standardi na področju hrane in tehnologije ne bodo poslabševali. Mi se ne bomo prilagajali Američanom in zniževali naših standardov, ampak se morajo prilagoditi oni, če želijo priti na naš trg.”

Nekateri so vam očitali proameriško orientacijo, ker ste bili lani na večtedenskem izobraževanju v ZDA. Kaj ste se tam naučili?

“Sem proslovensko orientiran politik, zagovarjam interese Slovenije. Se pa natančno zavedam, kdo so naši zavezniki. Naši zavezniki so Američani in evropske države. Tisti, s katerimi smo skupaj v Natu in EU. Zato me preseneča, da me nekateri etiketirajo, da sem proameriško usmerjen, saj se obnašam v skladu z načeli, ki so skupna obema organizacijama. Težko sem naklonjen Rusiji, če pa Putin v svojih zadnjih izjavah zvezo NATO razglaša za potencialnega sovražnika. Meni so zadeve preproste in jasne. Prijatelj s tistim, ki me ima za sovražnika, ne morem biti.”

Kaj ste se naučili v ZDA?

Spoznavali smo obrambne in varnostne strukture ZDA. Predstavili so nam vojsko, nacionalno gardo in delovanje obveščevalnih služb, skratka, delovanja obrambno varnostnega sistema.”

Kakšno je vaše stališče do Rusije, ste povedali. Kako pa bi usmerjali slovenske odnose do Rusije, glede na interese slovenskih podjetij v Rusiji, ki so zelo močni? Ruski za trg je zanje najpomembnejši izven EU.

“Vsako državo vodijo interesi. Tudi Slovenijo vodijo interesi. Za to upam, da si je naša diplomacija prizadevala, da bi bile uveljavljene sankcije, ki bi čim manj prizadele slovenska podjetja. Seveda pa imajo interesi določene meje. Mimo civilizacijskih in demokratičnih vrednot, ne bi smeli. Rusijo ni napadel NATO, ampak je Rusija okupirala Ukrajino. Zoper nesprejemljivo ravnanje Rusije so bile uvedene sankcije, za katere upam, da bodo učinkovale. Svet je globalno prepleten, sodelovati moraš z vsemi, seveda pa z družino zaveznikov bolje sodeluješ kot z drugimi.”