Ljubljanski demokratični primanjkljaj

Treba je priznati – česar se ljubljanski
župan loti, naredi temeljito. Velik blišč, ljudstvu všečna retorika, vratolomne
vsote denarja, močne naveze, velik minus na računu, dodobra navite cene,
izčrpani delojemalci in podizvajalci, neskončna lojalnost do svojih, vrhunsko
izprijen kapitalizem, popolna moralna deformiranost.

Povsod sami presežniki torej. Čeprav bi
se o vsakem od naštetega dalo napisati (ravno tako) presežno besedilo, naj se
ustavim le pri slednjem. V zadnjih mesecih se v županovem besednjaku pogosto
znajdejo izrazi: vrednote, poštenje, resnica oziroma njihove protipomenke, ko
obsoja po njegovih ocenah zavržna dejanja. Del njegovih volivcev se je mogoče
ustrašil njegovih presežno izprijenih dejanj, zato jih želi potolažiti z malo
fasadne blagodejnosti.

Smo pa nedavno lahko videli tudi njegov
pravi obraz. Navidezna zmeda, ko od zagrizenega kapitalista slišimo podporo
gibanju 15o, se razblini, ko ta »zagrizeni kapitalist« stoji ob boku kar dvema
nosilcema obujanja prejšnjega režima v Sloveniji. Ne le to – gospod župan je
nedavno široko podprl proslavo, ki je glede na sodbo ustavnega sodišča sploh ne
bi smelo biti! Njegova prava naravnanost se pokaže, ko nagovori zbrano množico
na 27. april in temu podobne dneve. Tu ni opravičila, češ da mogoče tega ne bi
počel, če ga ne bi spremljale budne oči raznih stricev … Največjo slovensko
občino torej vodi človek, ki se požvižga na najvišjo pravno avtoriteto v državi
(da ne omenjam, da enako velja za predsednika države). Kar pa me bolj skrbi, je
to, da bi enega ali drugega zelo velik delež Slovencev (in še večji delež
Ljubljančanov) še vedno volil.

Ob tem pisanju mi prihaja pred oči
Kočevski rog, saj je ravno v teh dneh še bolj aktualen. Ne da bi se spuščala v
moralno presojo, lahko ugotovim, da medtem ko vodji našega mesta in države
rineta proti toku vsega zahodnega sveta in (če že o svetu nočeta slišati nič)
proti odločitvam slovenskega ustavnega sodišča, drugi hodimo v Rog, da bi
opomnili oblast, naj izpolni dolžnosti, ki nam jih nalaga ne le ustavno
sodišče, ampak tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in vse osnovne
civilizacijske norme. Medtem ko si želimo le dostojnega pokopa krvoločno
razmrcvarjenih trupel, nekateri poveličujejo tiste, ki so storilci teh dejanj.

Da še živi storilci molčijo, je
razumljivo, da jim naše generacije še vedno dodeljujejo (poleg že »samoumevne«
medijske, gospodarske in še kakšne) politično moč, pa presega meje
razumljivega. Tako, pa sem spet pri preseganju in presežnikih …

Mojca Kucler Dolinar
predsednica MO NSi Ljubljana