Člani strokovnega sveta IJEK: Referendumsko odločanje o Zakonu o arhivih je nepotrebno

Člani strokovnega sveta Inštituta J. E. Kreka zaskrbljeno spremljamo javno polemiko,
sproženo po glasovanju poslancev NSi za Zakon
o spremembah Zakona o dokumentarnem in arhivskem gradivu ter arhivih. Potem
ko smo skrbno pregledali spremenjene zakonske določbe in jih primerjali s
prejšnjim stanjem, smo ugotovili, da smer napadov na omenjene poslance in
ostrina polemike ne moreta imeti podlage v resnični vsebini sprejetih sprememb,
saj te prinašajo večjo odprtost arhivov, ne pa njihovega zapiranja, kakor jim očitajo
nekateri sicer dobro poučeni in številni nepoučeni ali zmotno poučeni kritiki. Čeprav
se za pojasnjevanje resnične podlage napadov ponuja več bolj ali manj verjetnih
razlag, se tu ne mislimo ukvarjati z njimi, temveč želimo dialoško poudariti
ali dodati nekaj dejstev o samem zakonu.

1. Zakonu bi bilo mogoče upravičeno očitati neustrezno
rabo novega in silno redkega izraza anonimizacija,
izpeljanega iz besede anonimen, saj
ta pomeni »neimenovan, brezimen« in zato načelno dopušča zmotno domnevo, da bi
v arhivskih listinah zakrivali osebna imena udbovskih zasliševalcev ipd. Vendar
je v zakonskem besedilu in v razlagah tudi jasno povedano, da bodo zakrivali
samo nekatere vrste občutljivih podatkov o lastnostih oseb, največkrat žrtev
zasledovanja, preganjanja, zasliševanja, izsiljevanja ipd., medtem ko osebna
imena – tako žrtev kot storilcev– ne spadajo med občutljive podatke in zato ne
bodo zakrita. Osebe ne bodo omenjane brez imen.

2. Poglavitni razlog za spremembo arhivskega zakona so
bili objektivni izzivi in težave, ki jih arhivistom in uporabnikom arhivskega
gradiva prinaša digitalizacija, zato se je pripravljanje  sprememb začelo že v času prejšnje
(desnosredinske) vlade oziroma pod ministrom Žigo Turkom.  V takrat ustanovljeni delovni skupini za prenovo
zakonskega besedila je imel pomembno vlogo Jože Dežman, bivši direktor Arhiva
Slovenije, in tako so v zakonski predlog prišle tudi spremembe 65. člena z
določbami, ki jih je on poprej uveljavil v internem pravilniku za večjo
odprtost arhivskega gradiva. Nekatere teh določb so bile sicer v zadnjih korakih
zakonodajnega postopka deloma spremenjene, vendar ne tako, da bi bila usmeritev
v večjo dostopnost arhivskega gradiva »usodno« prizadeta.

3. Zakrivanje občutljivih osebnih podatkov (»anonimizacija«)
ne zmanjšuje dostopnosti arhivskega gradiva, temveč jo povečuje. Če si
predstavljamo npr. dosje, ki obsega  100
listov, pri tem pa so na 5 listih navedeni občutljivi osebni podatki, je bilo
po dosedanji zakonski ureditvi – brez možnosti zakrivanja podatkov – nedostopnih
ne le tistih 5 listov, temveč zaradi njih kar ves dosje,  tudi tistih 95 listov, ki sploh ne vsebujejo
občutljivih podatkov; po novi ureditvi pa je dostopen ves dosje, tj. ne samo 95
»neproblematičnih« listov, temveč tudi tistih 5 »problematičnih«, le da so
občutljivi osebni podatki na 
»problematičnih« listih zakriti. Pa to še ni vse: če uporabnik meni, da
bi bili za njegovo vednost zelo pomembni tudi tisti zakriti podatki na 5 listih,
lahko prosi arhivsko komisijo za posebno dovoljenje in dosedanja praksa kaže,
da komisija taki prošnji skoraj zmeraj ugodi (uporabnik se mora samo zavezati,
da občutljivih podatkov ne bo samovoljno objavil). – Kaj je torej večja odprtost
arhiva – da dosjeja uporabnik sploh ne bi dobil ali da bi ga dobil brez petih
listov s spotakljivimi podatki ali da ga dobi v celoti (skupaj z zakritimi
spotakljivimi podatki)? (Zanimivo, da je v javni razpravi o spremembah
arhivskega zakona »anonimizacijo« kot 
metodo za povečanje dostopnosti dokumentov prvi predlagal raziskovalec
Roman Leljak).  

4. Podobno je mogoče zavrniti celo vrsto drugih
očitkov na račun prenovljenega arhivskega zakona, vendar naj tu zadoščata samo
še omemba krčenja nabora občutljivih podatkov (stari zakon jih je določal več
kakor novi) in mednarodna primerjava. Arhivsko gradivo ni v nobeni državi
»popolnoma dostopno«, vsaka predpisuje celo vrsto omejitev bodisi glede vrste
občutljivih podatkov, bodisi glede upravičenih uporabnikov arhivskega gradiva, bodisi
glede čakalnih dob in organov, pooblaščenih za izdajanje posebnega dovoljenja
za dostop do občutljivih podatkov.

Ker se v okviru dejavnosti Zbora za vrednote (sekcije IJEK) zavzemamo za resnico kot temeljno
vrednoto,  cenimo prizadevanje za večjo
dostopnost  arhivskega gradiva in
izrekamo priznanje poslancem, ki so glasovali za omenjene spremembe arhivskega
zakona, saj bo ta raziskovalcem in drugim zainteresiranim kljub uničenju
velikega dela gradiva iz polpretekle dobe povečal možnosti za boljše poznanje
preteklosti kot pogoja za dolgoročno načrtovanje prihodnosti. Za še lažji in
hitrejši dostop do arhivskega gradiva pozdravljamo idejo o pospešitvi
digitalizacije pa tudi idejo o pozornem spremljanju praktičnega izvajanja  prenovljenega arhivskega zakona, da bi lahko
čim prej odkrili in odpravili morebitne skrite pasti.

Arhivska problematika ostaja nedvomno pomembna tema,
vendar v tem trenutku ne ključna, saj bi se morali v Sloveniji vsi politični
dejavniki osrediniti na iskanje izhoda iz globoke gospodarske in družbene
krize. Zato menimo, da je nadaljevanje sedanje polemike brez preverjanja
dejanskih učinkov spremenjenega zakona škodljivo, prizadevanje za referendumsko
odločanje o njem pa nepotrebno. Za uspešno reševanje težavnih nalog, ki nas
čakajo, je potreben strpen dialog in dobro sodelovanje med desnosredinskimi
strankami.

Člani
strokovnega sveta Inštituta J. E. Kreka:
dr. Janez
Dular, dr. Jože Osterc, dr. Bojan Žalec, mag. Cveto Uršič