Jožef Horvat, predsednik OZEU, gost Predsednika Republike na konferenci ''Slovenija 2030 – Evropska razsežnost slovenske prihodnosti''

V
razpravi je poslanec Horvat udeležence konference med drugim spraševal, ali se
mi v slabem desetletju članstva RS v EU v vseh razsežnostih našega življenja
sploh zavedamo pomena našega članstva v EU. Sam pa je na to vprašanje ponudil
odgovor, da najbrž ne. ”Še
zdaleč ne izkoriščamo vseh potencialov, ki jih EU nudi. Zdi se, da še vedno vsi
dejavniki razvoja Slovenije ne razumejo mehanizmov delovanja EU. Čas
je za inventuro tega obdobja z namenom, da bi lažje in pravilneje usmerili
pogled do časovne točke 2030. Evropska ideja – seveda! Ali bolje: Ideja očetov
Evrope aplicirana na prvo tretjino 21. stoletja”, je dejal Horvat

Ko
govorim o inventuri, naj povem, da se dogaja, da v Državnem zboru teče razprava
o eventualni adaptaciji Zakona o sodelovanju Vlade in Državnega zbora v zadevah
EU. Lizbonska pogodba, ki velja od 1. decembra 2009, je spremenila prej
veljavni pogodbi o Evropski uniji in o ustanovitvi Evropske skupnosti. Od
Lizbonske pogodbe dalje se druga od pogodb imenuje Pogodba o delovanju Evropske
unije. In ta Lizbonska pogodba je okrepila vlogo nacionalnih parlamentov. Ti so
zdaj prvič formalno vključeni v procese sprejemanja evropske zakonodaje.
Pravice in obveznosti nacionalnih parlamentov so urejene z določbami pogodbe in
s protokoli.

Protokol
o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji ureja obveščanje nacionalnih
parlamentov in medparlamentarno sodelovanje. Protokol o
uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti s svojimi določbami preprečuje,
da bi EU pri svojem delovanju posegala na tista področja, ki niso v njeni
pristojnosti, ampak ostajajo v pristojnosti držav članic.

Po Michelangelu si moramo
postavljati visoke cilje. Za uresničitev teh ciljev in ambicij bo potrebna
velika spremeba v pristopu nacionalnih vlad do EU. Te se prepogosto ne
zavedajo, da se v vedno bolj soodvisnem in večpolnem svetu njihovi dolgoročni
interesi najlaže uresničujejo na evropski in ne nacionalni ravni. Države
članice se navadno umaknejo vase in se usmerijo zgolj na svoje nacionalne
interese – na škodo širšega evropskega interesa.

EU nujno potrebuje skupen dogovor o
tem, kako uresničiti svoj ambiciozni program. Opredeliti mora ukrepe, potrebne
za prilagoditev globalni dobi, ter stroške in posledice neukrepanja. Skratka,
predstaviti mora skupno vizijo o tem, kako si lahko Evropa zavaruje prihodnost.
Odločitev, pred katero smo postavljeni, je zato jasna: graditi na prednostih EU
in izkoristiti njeno skupno težo, da bi postala vpliven in pomemben akter v
svetu, ali pa krepiti drobljenje in razmišljati o možnosti popolnega zatona v
svetu, v katerem pravila določajo pomembni.

Seveda pa mora Slovenija najprej in
predvsem dosledno opraviti tudi svojo domačo nalogo, tudi tisto, ki izhaja iz
začetka človeške civilizacije. Predvsem pa se mora Slovenija do 2030 krepiti
znotraj EU, krepiti mora svojo identiteto, krepiti mora tisto, kar je našega –
samo slovenskega: kultura, umetnost, …

Do leta 2030 za Slovenijo danes ne
vidim boljše alternative kot je EU. Znotraj EU pa se mora Slovenija povezovati
s tistimi državami članicami, kjer bo dosegala maksimalne politične, predvsem
pa gospodarske učineke”, je zaključil z razpravo Jožef Horvat, predsednik
Odbora za zadeve EU.