Dr. Bojan Žalec za Demokracijo: Družina ni nadomestna družina

Enakopravnost
ne terja zanemarjanja razlik

Začnimo našo razpravo
tako, da podamo pojmovni razlog za to, da moramo družinski zakonik zavrniti. Ta
se glasi: zato, ker opredeljuje kot družino nekaj, kar preprosto ni družina. To
je podobno, kot ko govorimo o Bogu. Marsikdo pripisuje Bogu lastnosti, ki jih
ta nima. Seveda je uporaba izrazov po svoje poljubna. Obstaja odgovor, ki  ga lahko damo tako v primeru Boga kot v
primeru družine: »Morda kaj takega, kar vi opisujete, obstaja. Toda za
poimenovanje tega si boste morali poiskati drugo besedo, ne Bog. Lahko trdite,
da Bog ne obstaja, ne morete pa npr. trditi, da je Bog smrten, ker potem tak
‘Bog’ ni Bog.« Podobno je z družino. »Ni sporno, da obstajajo skupnosti, v
katerih živijo otroci skupaj z istospolnimi partnerji. Vendar te skupnosti niso
družine. Potrebno jih je drugače poimenovati.« Tako kot ni družina enostarševska
skupnost, saj je družina pojem, ki zahteva množino, dva sta premalo za
družino.  Pojem družine je preprosto tak,
da je to skupnost, ki jo sestavljat starša različnih spolov (oče in mama) in en
ali več otrok. Obstajajo še druge skupnosti staršev in otrok, vendar to niso
družine.

To pa ne preprečuje, da
bi otroci, ki z odraslimi živijo v drugačnih skupnostih, kot je družinska, ne
mogli imeti vrste pravic, ki jih imajo otroci v pogledu na svoje starše, npr.
pravico do podedovanja premoženja … To se da zakonsko urediti, določiti pogoje,
pod katerimi otroku določene pravice pripadajo itd. Vendar za to ni potrebno,
da spremenimo pomen besede družina. Potemtakem ni res, da tisti, ki
nasprotujejo uporabi pojma družina za skupnosti istospolnih odraslih in otrok,
kratijo pravice otrok, ki živijo z odraslimi v nedružinskih skupnostih, do
tistega, kar jim čisto po pravici pripada. Tudi ti si prizadevajo, da so otroci
iz nedružinskih skupnost deležni vrste pravic kot otroci iz družinskih
skupnosti. To se da zakonsko urediti. Vendar pa za tako ureditev ni potrebno,
da poimenujemo z besedo družina, kar ni družina, še posebno, če se zavedamo
posledic take spremembe uporabe izraza družina (ki se jih bomo dotaknili
spodaj).

Družina
je funkcijski pojem

Ob tej argumentaciji
pravzaprav postane vprašanje o tem, v kolikšni meri že samo dejstvo, da otrok
živi v skupnosti istospolnih odraslih, krni otrokov razvoj in njegovo dobrobit
sploh, postane precej manj pomembno, saj je naše vprašanje narava pojma
družina, ne pa to, ali skupnost istospolnih odraslih in otrok lahko nudi otroku
reči, potrebne za njegov razvoj in dobrobit, ki mu jih po navadi nudi družina
staršev različnih spolov. Tu pa se mi zastavlja resno vprašanje: Ali je to res?
Ali ni pojem družine funkcijski pojem, se pravi pojem, ki označuje tisto
najožjo in najintimnejšo otrokovo skupnost, ki mu nudi temeljne materialne in
duševne reči, potrebne za njegov razvoj in dobrobit, in sam kot tak ne določa,
kakšnega spola morajo biti odrasli, ki živijo v tej skupnosti?

Govorjenje o tem, da so
se v zgodovini spreminjali razni pojmi, je samo delno resnično. Marsikdaj se
je, v primeru funkcijskih pojmov, spreminjalo mišljenje o tem, kaj spada pod
določeni funkcijski pojem, ne pa samo razumevanje tega pojma. Drugače povedano:
ni se spreminjala vsebina določenega pojma, ampak samo mnenje o njegovem
obsegu. Tako se npr. v zgodovini ni spreminjalo prepričanje o tem, kaj je
vrlina po svoji vsebini, se pravi, da je vrlina tista človekova lastnost, ki mu
omogoča dobro življenje, ampak so se spreminjali pogledi na to, kaj sploh je
dobro življenje in (posledično) katere so pravzaprav tiste lastnosti, ki
omogočajo dobro življenje. Seveda pa je zelo pomembno, da se ljudje zavedajo
dejstva, da je nek pojem funkcijske narave, ker potem šele sploh dopuščajo
razpravo o spremembi njegovega razumevanja oz. se jim to zdi smiselno.  Vsekakor je pravilno razumevanje narave
pojmov podlaga za ustrezno razpravo o njihovem obsegu, se pravi o tem, kaj
dejansko spada pod nek pojem in kaj ne. 

Trditev, da je družina
pravzaprav funkcijski pojem oz. izraz, je zelo tehtna. Če jo sprejmemo, se nam
zastavijo pomembna vprašanja za našo razpravo: Ali skupnost istospolnih staršev
in otrok načelno ne more zadovoljivo opravljati funkcije družine? Ali je to
malo verjetno oz. zelo tvegano?

Moje mnenje je, da na
zgornji vprašanji nimamo zadovoljivo utemeljenega negativnega odgovora. Tega
potemtakem, v najboljšem primeru za zagovornike novega družinskega zakonika, ne
vemo. Ni razumno uvrščati pod nek pojem reči, za katere ne vemo, ali spadajo
pod njega ali ne. Potemtakem ni razumno uvrščati skupnosti istospolnih staršev
in otrok pod pojem družine, dokler takega odgovora nimamo, še posebno v
primeru, ko lahko brez tega poskrbimo, da so otroci, ki živijo z istospolnim
starši, deležni vsega, kar jim pripada.     

Povsem logično je, da
bi imelo sprejetje takega pomena besede družina, kot ga uveljavlja novi
zakonik, velike, tudi pravne posledice. Če bi enkrat sprejeli zakon, ki bi
uzakonil, da je tudi skupnost istospolnih odraslih in otrok lahko družina,
potem ni več nobenih načelnih ovir za to, da lahko tudi istospolni pari
posvojijo otroka. Novi zakonik namreč pravzaprav uveljavlja trditev, da je tudi
skupnost istospolnih staršev in otrok družina. Edino smiselno stališče pa je,
da ima načelno pravico do posvojitve otroka vsakdo, ki mu lahko zagotovi
družinsko gnezdo. Zato bi bilo edino pravilno, da bi po sprejetju takega novega
družinskega zakonika dopustili načelno možnost, da istospolni pari posvojijo
otroka, tudi če niso bili v nikakršnem odnosu z biološkimi starši otroka. Se
pravi, če bi sprejeli ta zakonik, bi bilo edino logično in prav, da bi na
načelni ravni popolnoma izenačili – v pogledu možnosti posvojitve –
različnospolne pare z istospolnimi. Torej je poudarjanje zagovornikov zakonika,
da ta zakonik dopušča samo posvojitev bioloških otrok istospolnega partnerja,
lahko zavajajoče.

Zakoni bi morali biti
pisani tako, da bi omogočali sprejemanje tistih rešitev, ki so v danih
konkretnih položajih najboljše, optimalne, ali če hočete, ne sicer idealne,
ampak najmanj slabe. Kaj lahko v luči tega načela rečemo glede predlaganega
družinskega zakonika? Menim, da je možno sprejeti zakonik, ki bo omogočal
sprejetje najboljših dejansko možnih rešitev, ne da bi spremenil dosedanji obseg
besede družina. Tak zakonik bi npr. omogočal, da lahko otrok, če je to v danih
okoliščinah zanj najbolje, po smrti svojega biološkega starša še naprej živi z
istospolnim partnerjem svojega biološkega starša, da je deležen ob določenih
pogojih vrst pravic (dedovanje ipd.). Zakaj spreminjati pomen pomembnih besed,
če to ni potrebno in če ne vemo, če so take spremembe pomena utemeljene?               

Spol
je temeljen, osebni pristop je napačen

Razlika med moškim in
žensko je temeljna razlika. Ta razlika ima svojo biološko osnovo. Moški
potrebujejo ženske in ženske moške. Ne gre samo za to, da je to edini način za
spočetje otrok. Drug drugega potrebujemo za svojo lastno izpopolnitev in
duhovno rast. To je tudi namen intimnih zvez med moškim in žensko, kot je na
primer zakon. Skozi skupno življenje, tudi in še posebno na intimni ravni
družine, se učimo spoznavanja, sobivanja in pravega občevanja z nekom, ki je
bistveno drugačen od nas. V tem smislu so družine, v katerih živijo
predstavniki različnih spolov v bližnjih in intimnih odnosih, izrednega pomena
za oblikovanje ljudi, ki so sposobni razumeti bistveno drugačnega človeka in z
njim sobivati kljub medsebojni različnosti. To je samo ena od pomembnih razlik
med t. i. nuklearnimi družinami (oče, mama in otroci) in drugimi skupnosti, v katerih
živijo otroci z odraslimi. To pa ni edina razlika. Odveč je omenjati, da imajo
lahko samo raznospolni partnerji otroke in da lahko samo ti podarijo otrokom
prave brate in sestre. Otroku brez bratov in sester je nekaj pomembnega
odvzeto, poleg tega se bistveno drugače in večinoma kasneje uči deliti reči in
upoštevati drugega. Vzemimo skupnosti istospolnih partnerjev in otrok. Pri
takih življenjskih skupnostih je nujno, da otroci živijo ločeno vsaj od enega
svojega biološkega starša. Ločenost od bioloških staršev pa je v vsakem primeru
za otroka večja ali manjša žrtev. To velja še posebno za mater, s katero je
otrok že pred rojstvom globoko povezan. Biološki straši otrok imajo zaradi
(biološke) podobnosti s svojimi otroki celo množico vednosti in sposobnost
vživljanja v svojega otroka, ki jih nebiološki starši ne morejo imeti. Vse te
razlike so tako temeljne, tako globoke in daljnosežne, da zahtevajo, da na
pojmovni ravni pripoznamo dve vrsti družin: družine (otroci in njihovi biološki
straši) in nadomestne družine. Vsekakor si moramo prizadevati, da bo to
razlikovanje v naši družbi pripoznano, in za stanje, da bo čim več pravih
družin in čim manj nadomestnih. To naj nas vodi tudi pri odločanju o sprejetju
novega družinskega zakonika. Pri tej presoji ne smemo dovoliti, da na nas
vplivajo čustva zaradi tega, ker smo sami živeli oz. živimo v nadomestni
družini. Osebnega pristopa v zadevah javnega pomena se moramo znebiti, saj nas
lahko odvrne od resnice in pravičnosti.