Boljši bi bil politični dogovor

Po vrnitvi iz tujine sem srečal doma novo politično
fronto, kakršne še ni bilo. Izgovorjene so bile pre/težke besede, pripisani
prehudi nameni, gori znotraj pomladne linije.  Želel sem jasnost zase
in za vso stranko, zato sem tudi predlagal stranki širši politični pogovor o
arhivskem zakonu. Zanimalo me je, kdaj se je
kaj zgodilo, kdo in kje je bil zraven, kaj je kdaj podprl in čemu je
nasprotoval, kaj besedilo zakona pomeni.

Ugotovil sem, da je pobudo za
spremembo zakona dala že desnosredinska vlada, da je pri njem na široko
sodelovala stroka in se v številnih zadevah strinjala, da so se znani
strankarski ljudje srečevali z vladnimi ljudmi itd … – vse dokler se ni po
dolgem usklajevanju v finalu zgodil offside Nove Slovenije. Ugotovil sem tudi, da se bo še
vedno dalo prebrati imena “udbovcev” in da je nabor občutljivih
osebnih podatkov z novim zakonom manjši. Iz
vsega kar sem prebral in slišal – vključno dr. Dežmana o
“neusodnosti” takega zakona – ne vidim podlage za tako težke
kvalifikacije, pa tudi ne stvarne podlage za napovedi o zapiranju arhivov.

Nobenega dokaza nimam, da bi se
želela “Nova Slovenija – krščanski demokrati” odpovedati svojemu
načelnemu antitotalitarnemu stališču, ali s komerkoli paktirati proti komurkoli.
Močno obžalujem, da se pomladne stranke niso pravočasno potrudile za enotno
pozicijo ob tako občutljivi temi. V petek je potekalo dolgo
zasedanje Sveta NSi-KD, istočasno pa je na isto temo zasedal Zbor za republiko,
katerega član sem. Stroka se je pojavila na obeh mestih. Ko sem primerjal
izjave, sem ugotovil, da ima stroka nekoliko različna mnenja, da so bile
napovedi ali predvidevanja glede možnega bodočega ravnanja na podlagi
spremenjenega zakona utemeljene predvsem na domnevah, kaj “bi se lahko zgodilo”. Nikakor ne odrekam legitimnosti
simulacije izvajanja zakona na podlagi takšnih ali in drugačnih predpostavk.
Vprašanje pa je, kako daleč sme iti politizacija na tej podlagi. Od te fronte slovenska pomlad nima nič, Slovenija in
arhivska stroka tudi ne. Če bo šla na prafaktorje pomlad, kako se bodo zgodili
skupni imenovalci, ki so nujni za drugačno Slovenijo in njeno novo rast.

Poiskati je treba izhod iz tega. Političnim
strankam, ki trdijo, da hočejo olajšati dostop do arhivov, predlagam elegantno,
izvedljivo in nepotratno politično rešitev – naj se dogovorijo za poročilo o
izvajanju zakona po neki dogovorjeni dobi in se zavežejo spremembi zakona, če
bi se izkazalo, da praksa ne pomeni odpiranja. Tako bi se izognili polarizaciji
in referendumskim stroškom. Okrepili bi tudi verodostojnost pred volilci, da
jim gre res za olajševanje dostopa do arhivov.

Predlagam torej, da se glavni
usedejo in zmenijo. Prepričan sem, da bi ljudje tako voljo pozdravili.

Alojz Peterle, evropski poslanec poslanske skupine ELS